Prenagljeno mnenje

Samo nekaj dni po prvi objavi izpovedi Ladislava Trohe za Večer - in njegovem skrivnostnem izginotju - je Delo pod naslovom "Je v tej zgodbi kakšna troha resnice?" objavilo članek, v katerem je bilo navedeno tudi mnenje generalne državne tožilke Zdenke Cerar o eksploziji bombe pod avtomobilom poslanca Zmaga Jelinčiča. Kot je znano, naj bi bili po pričevanju Ladislava Trohe bombo pod Jelinčičev avto na Pražakovi ulici v Ljubljani aprila 1993 podtaknili nekateri pripadniki specialne brigade Moris. "Na prvi pogled bi sicer lahko rekli, da je šlo pri sprožitvi bombe pod vozilom nekega poslanca za napad na ustavno ureditev, za terorizem, vendar le, če bi storilec imel namen zrušiti ustavno ureditev Slovenije. Takega namena mu pri tem dejanju ni mogoče pripisati, saj je šlo za napad na zapuščeno vozilo, z namenom, da se prizadeti zastraši. V tem primeru lahko govorimo o poškodovanju tuje lastnine in ogrožanju javne varnosti. Takšnih dejanj pa po sedmih letih ni več mogoče preganjati. Razlika je v naklepu, in kar zadeva tožilstvo, ni pogojev za kazenski pregon," je dejala generalna državna tožilka.

Kmalu se je pokazalo, da je bila ta izjava prenagljena. Kljub takšnemu mnenju nadrejene okrožne državne tožilke je vodja okrožnega državnega tožilstva Gorazd Fišer sprejel "delovno hipotezo", da je v tem primeru šlo za kaznivo dejanje nasilja zoper najvišje predstavnike države. O tem kaznivem dejanju govori 353. člen Kazenskega zakonika Republike Slovenije. Ta določa, da se kaznuje vsak, ki "z namenom, da bi ogrozil ustavno ureditev ali varnost Republike Slovenije", najvišje predstavnike države ugrabi, jim stori kaj nasilnega ali pa napade njihove "uradne prostore, zasebno stanovanje ali prevozno sredstvo". Ker ta člen med "najvišje" državne predstavnike izrecno ne prišteva poslancev, so na Okrožnem tožilstvu v Ljubljani razmišljali tudi o kaznivem dejanju terorizma (355. čl. KZ). Po tem členu se kaznujejo tisti, ki " z namenom, da bi ogrozili ustavno ureditev ali varnost Republike Slovenije, povzročijo eksplozijo ali požar" ter storijo kakšno drugo "splošno nevarno dejanje ali nasilje", ki bi med ljudmi lahko ustvarilo "občutek negotovosti ali prestrašenosti". O tem, za katero kaznivo dejanje gre, bodo - če sploh - tožilci odločili šele po preiskavi, ki še poteka.

Vsekakor pa ni dvoma, da je od te odločitve odvisno marsikaj. Terorizem ali "poškodovanje tuje stvari" in "povzročanje splošne nevarnosti"? Je podstavitev bombe pod "zapuščeno vozilo" nekega poslanca nekaj, kar škodi le "prizadetemu" štirikolesniku? To mnenje je napačno, ker temelji na napačni domnevi, da terorizem, ki neposredno ne napada državne institucije ali ljudi, pač pa zgolj "zapuščene svari", ni terorizem. Je napad na voljo poslanca enak poskusu zrušitve ustavne ureditve? Odgovor na to vprašanje je lahko samo pritrdilen. Slovenski kazenski zakonik govori o "terorizmu", tega pa neposredno povezuje z "ogrozitvijo ustavne ureditve in varnosti" Republike Slovenije. Če je Slovenija res država, v kateri "ima oblast ljudstvo" in to oblast "državljanke in državljani izvršujejo neposredno z volitvami" (3. člen ustave), če so "poslanci predstavniki vsega ljudstva in niso vezani na kakršnakoli navodila" (82. člen ustave), potem je seveda treba verjeti, da je zastraševanje poslanca tudi poskus spremembe njegove volje in s tem napad na ustavno ureditev države.

Je uničevanje stvari lahko terorizem? Čeprav še zmeraj ni mednarodno zavezujoče opredelitve terorizma, vse znane definicije tega pojava tudi uničevanje različnih "simboličnih tarč" brez človeških žrtev uvrščajo v terorizem. Za terorizem sta značilna še "politično sporočilo" in grožnja z bodočim nasiljem. Teroristično nasilje pravzaprav sploh ne želi uničiti svoje neposredne tarče, pač pa želi vplivati na "voljo tistega, ki ga napada". Tudi zato je napad na Jelinčičev avto - čeprav Jelinčič pri tem (na srečo) ni bil poškodovan - povsem nedvomno teroristično dejanje.

Bombna eksplozija na Pražakovi ulici se po strokovni kvalifikaciji uvršča med teroristične napade na "osamljene" cilje. In kdaj si teroristi izberejo za osamljene cilje? "Če se pričakuje pozitiven odziv, če se želi zagotoviti prikrita podpora množic, bo teroristično dejanje po pravilu selektivno, tako da ne bo nikakršnega dvoma, da zadeva samo ozko elito ali 'krivce'. Polje strahu in ogroženosti se tako povsem zmanjša, odziv v javnosti pa se do skrajnosti izkoristi za to, da bi se prebivalstvu prenesla grozeča sporočila," pojasnjuje strokovna literatura. Za takšnimi akcijami stoji "zarotniški način razmišljanja", ki je sprt z logiko, zavrača oceno dejanskega razmerja sil in misli, "da lahko z voljo nadomesti svoje objektivne slabosti".

Da je šlo za terorizem, dokazujejo tudi številni drugi znani podatki. Ne zgolj izjave izginulega Ladislava Trohe, tudi zapisi v "Dosjeju 13" in pričevanja direktorja kriminalistične službe Mitje Klavore govorijo o tem, da je v začetku devetdesetih let v sklopu specialne brigade Moris deloval "oddelek za posebne naloge", ki je opravljal tako imenovane "umazane operacije", med katere Mitja Klavora eksplicitno uvršča tudi bombno eksplozijo pod avtomobilom Zmaga Jelinčiča.

Iz vsega tega jasno izhaja, da bi bila slovenska država - če bo slovensko tožilstvo ostalo pri mnenju, da podstavitev bombe pod avto poslanca Jelinčiča ni bila terorizem - lahko nedvoumno obtožena kršenja mednarodnih sporazumov o boju proti terorizmu in uvrščena med države, ki zavestno tolerirajo terorizem. Izginotje Ladislava Trohe na državne organe in vse tiste, ki zmanjšujejo pomen terorističnega napada na avto poslanca Jelinčiča, tudi drugače meče zelo slabo luč. Primerjava izginotja Ladislava Trohe s "primerom Stambolić" - izginotjem nekdanjega predsednika Srbije - je povsem primerna. Vendar v Sloveniji nihče ne šteje dnevov od izginotja Ladislava Trohe. In nihče ne postavlja javnih vprašanj. Kakor da bi bilo državo nekoliko sram, ker se ji je pripetilo kaj takšnega. Kakor da bi vsi želeli vse skupaj čim prej pozabiti.

To pa bo imelo med drugim tudi zelo neprijetne posledice za zaupanje ljudi v delovanje državnih organov. Kako varni so državljani in priče kaznivih dejanj, če lahko celo pomembni častniki Slovenske vojske izginejo neznano kam? In le kaj bi bilo treba storiti, da bi pristojni državni organi neko dejanje obsodili kot terorizem? Le z jasnim mnenjem, da je šlo za terorizem, tisti, ki so izpeljali to dejanje - in so morda odgovorni tudi za izginotje Ladislava Trohe -, vsaj nadaljnjih 15 let, kolikor je zastaralni rok za ta kazniva dejanja, ne bodo imeli mirnega spanca.