Neprimerljivi konkordati

Nekoč so kralji in papeži z roko v roki vladali Evropi, ljubezenski odnos pa se je začel zapletati nekje v 13. stoletju. Posvetni oblasti se je zdel vpliv cerkve prevelik. V tistem času je imela namreč cerkev praktično neomejeno moč: v lasti je imela ozemlja, gradove, ljudi in denar. Seveda kraljem to ni bilo povšeči in začel se je dolgotrajni spor med posvetno in duhovno oblastjo. Oblikovala se je zmes pravnih vrednot. Tako so imele na eni strani nekatere škofije svoj denar, carine, tržni red in oblast, na drugi strani pa so nekateri deželni knezi ustoličevali svoje papeže, ker jih rimski papež pač ni hotel priznati. Potem je prišla reformacija in novo posvetno pravo, ki je še zmanjšalo papeški vpliv. Zgodila se je še francoska revolucija, prišla je sekularizacija in nič več ni bilo tako kot nekoč.

Cerkev je začela z državami sklepati konkordate in sporazume. Namen vseh teh listin je določiti zadeve, za katere sta zainteresirana oba pravna subjekta, zadeve, ki iz različnih vidikov pripadajo cerkvi na eni in državi na drugi strani. V starejših konkordatih je takšna pogodba urejala dolžnosti države do cerkve in pravice oziroma privilegije, ki jih cerkev daje državi. Ko pa je v modernem svetu zavladalo načelo o ločenosti države in cerkve, se je položaj spremenil in konkordati so postale pravne mednarodne pogodbe med suvereno državo in svetim sedežem.

Pravno izhodišče RKC ali drugih verskih skupnosti je odvisno od položaja cerkve v državi. Če je cerkev državna religija, če je torej država tista, ki se izrecno veže na določeno veroizpoved, so vse njene zahteve in dolžnosti vezane izključno na državo. V katoliškem svetu je tako z grško pravoslavno cerkvijo, podobna ureditev pa vsaj formalno obstaja tudi v nekaterih skandinavskih luteranskih deželah. Diametralno nasprotje so države, kjer velja ločenost oblasti od cerkve in verskih skupnosti. To načelo je ponavadi izrecno poudarjeno v ustavnih dokumentih, pravno pa je zgrajeno na prepričanju o svobodi vere in verskih skupnosti ter na premisi o suverenosti in samostojnosti države nasproti verskim skupnostim. Seveda obstajajo tudi vmesni sistemi, v katerih so države, ki na primer urejajo področje s posebnimi zakoni o verskih skupnostih, ali pa tiste, ki privilegirajo določeno cerkev.

Slovenija spada med države, ki imajo v ustavi jasno zapisano načelo, da sta država in cerkev ločena. V ustavi ni nikjer določila, kjer bi bil omenjen tip cerkve ali verske skupnosti, prav tako pa v njej ni izrecno določeno, da država ne sme finančno podpirati verske dejavnosti. Naša ustava torej ne pozna paragrafa, ki je značilen za bistveno bolj rigorozne delitve in ga poznata tako liberalna Francija kot tudi katoliška Irska. Zaradi zgodovinskih dejstev je pravni položaj RKC v Sloveniji najlažje primerjati s položajem v drugih postsocialističnih državah.

POLJSKA - izmed vseh postsocialističnih držav je ravno Poljska tista, kjer ima cerkev daleč največjo moč. V vzhodni trdnjavi katolicizma je že maja 1990 škofovska konferenca izdala pastirsko pismo, v katerem je navedla razloge za vrnitev verouka v javne šole, tri mesece pozneje pa je vlada kljub pravnim nedoslednostim cerkveno pobudo tudi sprejela. Leta 1993 je bil podpisan in štiri leta pozneje tudi potrjen konkordat med državo in svetim sedežem, ki RKC-ju prinaša veliko ugodnosti. Med drugim je v državi s posebnim zakonom urejen splav, kontracepcijske tablete pa so izgubile državno subvencijo.

ČEŠKA - v državi, ki je ena izmed najbolj ateističnih v vsej Evropi, so bili kmalu po revoluciji novembra 1989 odpravljeni vsi predpisi, ki so omejevali versko svobodo. Nova češka ustava iz leta 1992 vsebuje tudi Listino temeljnih pravic in svoboščin, kjer so zapisane glavne opredelitve o religiji in verskih skupnostih, nekaj let pozneje pa je parlament sprejel tudi druge zakone, ki natančno določajo položaj cerkve. Na področju šolstva je, podobno kot v času komunizma, dovoljen fakultativni predmet verouka. RKC v skladu z zakonodajo ustanavlja šole, država plačuje socialno in pokojninsko zavarovanje duhovnikom, prav tako pa financira tudi duhovno oskrbo v vojski in vse duhovnike, ki poučujejo verouk v javnih šolah. Pravi dialog med državo in svetim sedežem o sklenitvi mednarodnega sporazuma se je začel šele leta 2000 in bo po napovedih češkega zunanjega ministrstva sprejet v kratkem.

SLOVAŠKA - po mirni razdružitvi s Češko januarja 1993 je Slovaška podedovala skupni zakon o svobodi veroizpovedi in položaju cerkva in verskih skupnosti. Nova slovaška ustava sicer določa, da je Slovaška laična dežela, hkrati pa visoko ceni krščanstvo, "ki je v odločilnih trenutkih oblikovalo zgodovino in kulturo Slovaške". Na Slovaškem je razmeroma malo verskih skupnosti, saj zakon o registraciji določa dokaj visoko število članov, potrebnih za ureditev pravnega statusa. RKC je finančno še vedno odvisna od države, od 15 verskih skupnosti pa jih kar 12 prijema osebne dohodke za kler. Verske skupnosti so oproščena davka, ki zadeva prihodke od prostovoljnih dajatev fizičnih oseb in vseh dajatev svojih članov, prav tako pa so deležne še nekaterih drugih davčnih olajšav. Država je do leta 1998 neposredno financirala delovanje katoliškega šolstva, v zadnjih dveh letih pa se način financiranja spreminja. Leta 2000 je bil med svetim sedežem in Slovaško podpisan mednarodni sporazum, ki pa je v svojih členih precej ohlapen, saj določa, da se bodo določena področja uredila z zakoni. Podobne sporazume Slovaška pripravlja še z dvema največjima verskima skupnostma.

MADŽARSKA - v madžarski ustavi iz leta 1989 je zapisano, da cerkve delujejo ločeno od države, v zakonu o svobodi vesti, veroizpovedi in cerkvah pa je vsem ljudem zagotovljena svoboda izbire. Na Madžarskem je nagel porast različnih verskih skupnosti (pred petimi leti jih je bilo že 61) povzročil napetosti med novimi in zgodovinskimi cerkvami, pojavila pa so se tudi protikultna gibanja. V šolstvu je zagotovljeno poučevanje verouka kot fakultativnega predmeta zunaj rednega šolskega predmetnika, v javnih medijih pa je zagotovljeno predvajanje oddaj z versko vsebino. Avtohtone cerkve imajo pri tem določene privilegije. Madžarska je že leta 1997 podpisala in leto pozneje tudi ratificirala mednarodni sporazum s svetim sedežem.

HRVAŠKA - zaradi političnih in zgodovinskih vzrokov je Hrvaška že v drugi polovici devetdesetih s svetim sedežem sklenila štiridelni mednarodni sporazum o pravnem položaju, sodelovanju v šolstvu in kulturi, o gospodarstvu in duhovni oskrbi v vojski in policiji. Sprejemanje pravnih sporazumov je minilo brez javne razprave, RKC pa omogočajo razmeroma široko paleto pravic. Tako med drugimi v javnih šolah učijo tudi duhovniki, v vojski in policiji pa obstaja duhovna oskrba. Katoliška cerkev je bila za konstituiranje hrvaške državnosti ključnega pomena, zato je njen formalni pa tudi neformalni vpliv podobno kot na Poljskem dokaj visok.