Državni topovi in cerkveni kanoni

Razprava o vatikansko-slovenskem sporazumu je v zadnjih tednih dobila nove poudarke. Če se je ob koncu leta 1999 glavnina razprav vrtela okrog t.i. "šolskega člena", je danes v ospredje postavljeno vprašanje o odnosu med kanonskim pravom in slovenskim ustavnim redom. Preambula sporazuma pravi, da Republika Slovenija sporazum sklepa, upoštevajoč svojo ustavo. Sveti sedež pa sporazum sklepa, upoštevajoč norme kanonskega prava.

Zakaj osnutek sporazuma med Svetim sedežem in Slovenijo govori tako o slovenski ustavi kot o normah kanonskega prava? Zakaj je sploh treba omenjati norme kanonskega prava? Ali ne bi zadostovalo, da država rimskokatoliški cerkvi zagotovi svobodo delovanja, hkrati pa bi s sporazumom na meddržavni ravni zabetonirali do zdaj zagotovljene pravice?

Ko govorimo o nacionalnih pravnih okvirjih in normah kanonskega prava, se na prvi pogled zdi, da ta dva pravna sistema živita ločeno življenje. Nacionalne ustave in zakoni urejajo osnovne odnose v državi. Kanonsko pravo pa naj bi opredeljevalo odnose, ki veljajo znotraj rimskokatoliške cerkve. Nacionalni pravni okvirji naj bi govorili o pravicah in dolžnostih državljanov, norme kanonskega prava pa govorijo o pravicah in dolžnostih vernikov. Nacionalni pravni okvirji naj bi se ukvarjali s problemi tega sveta, kanonsko pravo pa naj bi se ukvarjalo s spiritualnim svetom.

Načeloma sicer drži, da so nacionalni pravni okvirji postavljeni na drugem horizontu kot norme kanonskega prava. Po drugi strani pa kanonsko pravo zahaja tudi na teren nacionalnih zakonodaj. Natančneje, nacionalni ustavno-pravni okvirji se lotevajo materije, ki jo je v zgodovini obdelovali že kanonsko pravo. In če smo zelo konkretni: slovenska ustava, sprejeta leta 1991, se na nekaterih točkah dotika tudi materije, ki jo ureja najnovejši Zakonik cerkvenega prava, razglašen leta 1983. Dejstvo je, da slovenska ustava v nekaterih členih prihaja v protislovje s paragrafi Zakonika cerkvenega prava. Kako je to možno? Uvodoma smo namreč zapisali, da se kanonsko pravo ukvarja s spiritualnimi svetom, nacionalni ustavno-pravni okvirji pa govorijo o tuzemskih rečeh. Razlog je na dlani. Nacionalni ustavno-pravni red med drugim govori o pravicah in dolžnostih državljanov, kanonsko pravo pa med drugim o pravicah in dolžnostih vernikov. Zgodi pa se, da je oseba hkrati državljan in vernik. Zgodi se torej lahko, da ustava ob kodifikaciji določene materije osebi-državljanu zagotavlja določene pravice in svoboščine, kanonsko pravo pa ob kodifikaciji iste materije osebi-verniku nalaga dolžnosti.

Zakonik cerkvenega prava je eden najbolj kompleksnih pravnih dokumentov na svetu. Hkrati pa gre za enega najbolj ambicioznih pravnih aktov. Zakonik ima namreč ambicijo urejati odnose znotraj vesoljne cerkve, torej znotraj občestva in hierarhije, govori o vernikih, duhovščini, škofih, nadškofih, kardinalih in papežu. Govori tako o obredih kot o tisku, vzgoji in šolstvu. Zadnja verzija Zakonika cerkvenega prava je nastajala kar 24 let, ob leta 1959 do leta 1983. Že dejstvo, da se je hierarhija rimskokatoliške cerkve s pisanjem novega zakonika ukvarjala skoraj četrt stoletja, govori o velikih ambicijah tega projekta. Zgolj za primerjavo: slovenski ustavodajalec je sedanjo ustavo objavil leto in pol po prvem sklicu večstrankarskega parlamenta. Slovenski Kazenski zakonik in Zakon o kazenskem postopku pa sta bila sprejeta ob koncu leta 1994, tri leta po sprejemu ustave. Zakonik cerkvenega prava ima kar 1752 členov. Razdeljen je na sedem knjig, te pa se ukvarjajo s splošnimi določbami, vprašanji hierarhije, obredja, cerkvenega premoženja ter s kazenskimi sankcijami in kazenskim postopkom. V stvarnem kazalu slovenskega prevoda Zakonika cerkvenega prava najdemo več sto pojmov; od pojma "magnetofon" do pojma "splav". Kompleksnost Zakonika je razumljiva. Ureja odnose v organizaciji, stari dva tisoč let, delujoči na vseh celinah. Hkrati pa se Zakonik cerkvenega prava dotika najrazličnejših vprašanj. "Kot prvenstven zakonodajni dokument Cerkve, oprt na pravno in zakonodajno dediščino razodetja in izročila, moramo imeti zakonik za prepotrebno sredstvo, s katerim se zagotavlja potrebni red, tako v zasebnem kot družbenem življenju kakor tudi v dejavnosti Cerkve same," je ob objavi novega zakonika zapisal papež Janez Pavel 2. Že papeževe uvodne besede torej pojasnjujejo, da se zakonik ne ukvarja zgolj z urejanjem odnosov znotraj cerkvene hierarhije, pač pa tudi z zasebnostjo in družbo. Ne ukvarja se torej zgolj z abstraktnim vernikom, pač pa tudi s konkretnim državljanom.

Pravice in dolžnosti

Slovenska ustava se marsikje dotika materije, ki jo ureja tudi kanonsko pravo. Že pogled laika pove, da slovenska ustava ponuja rešitve, ki so v protislovju s kanonskim pravom. Denimo: 41. člen slovenske ustave pravi, da imajo starši "pravico, da v skladu s svojim prepričanjem zagotavljajo svojim otrokom versko in moralno vzgojo." Zakonik cerkvenega prava ob vzgoji otrok ne govori o pravici, pač pa o dolžnosti. "Ker so starši dali otrokom življenje, imajo zelo težko dolžnost in pravico, da jih vzgajajo; zato je prva dolžnost krščanskih staršev oskrbeti otrokom krščansko vzgojo po nauku, ki ga uči Cerkev," pravi kanon 226. Problema vzgoje (in krsta) se loteva tudi tisti del Zakonika cerkvenega prava, ki govori o kaznivih dejanjih in sankcijah. "Starši ali njihovi namestniki, ki dajo otroke krstiti ali vzgajati v nekrščanski veri, naj se kaznujejo s cenzuro ali z drugo pravično kaznijo," pravi kanon 1366. Povedano drugače: če katoliški starši ne izkoristijo svoje ustavne pravice, da otroke vzgajajo skladno s svojim prepričanjem, so po kanonskem pravu naredili kaznivo dejanje. Seveda se ob tem zastavlja vprašanje, kaj človeka sploh naredi za vernika. Kanonsko pravo je jasno: človek postane vernik, ko je krščen. V Sloveniji zagotovo obstaja marsikdo, ki je krščen, pa ne razmišlja o dolžnosti, da bi otroke vzgajal v krščanskem duhu.

Zanimiv je tudi tisti del kanonskega prava, ki govori o verskih resnicah. "Da se ohrani neokrnjenost verskih resnic, imajo pastirji Cerkve pravico in dolžnost paziti, da ne bi bili spisi ali uporaba sredstev družbenega obveščanja v škodo veri ali nravem vernikov.; prav tako zahtevati, da spise glede vere in nravi, ki jih izdajajo verniki, predložijo njihovi sodbi; končno zavrniti spise, ki škodujejo pravi veri in dobrim nravem." Povedano v nepravnem jeziku: ker lahko mediji škodijo veri, naj bodo objavljeni le tisti spisi, ki so na pravi liniji. Ko gre za svobodo tiska, je slovenska ustava mnogo bolj darežljiva. "Zagotovljena je svoboda izražanja misli, govora in javnega nastopanja, tiska in drugih oblik javnega obveščanja in izražanja. Vsako lahko svobodno zbira, sprejema in širi vesti in mnenja," pravi 39. člen slovenske ustave. Kanonsko pravo torej od člana občestva pričakuje, da se bo odrekel pravici, ki mu jo daje slovenska ustava. Če razmišljanje posameznega vernika ni skladno z uradno linijo, ki določa, kar je prava vera, se vernik odpove pravici, da to razmišljanje razširja.

Kanon 1369 govori o kazenskih sankcijah, ki lahko doletijo bogokletnika. "Kdor na javnem prostoru, v govoru, v pisanju, razširjenem v javnosti, ali, uporabljajoč sredstva družbenega obveščanja, bogokletno nastopi ali hudo žali nravnost ali se žaljivo izraža glede vere ali Cerkve ali zbuja sovraštvo ali prezir, naj se kaznuje s pravično kaznijo." Slovenska ustava ta problem opredeljuje mnogo ožje. Ne govori o bogokletnosti, pač pa o spodbujanju verske neenakopravnosti in verskega sovraštva in nestrpnosti. "Protiustavno je vsakršno spodbujanje k narodni, rasni, verski ali drugi neenakopravnosti ter razpihovanje narodnega, rasnega, verskega ali drugega sovraštva in nestrpnosti," pravi slovenska ustava.

Slovenska ustava v 55. členu ustave pravi, da je odločanje o rojstvu svojih otrok svobodno. Implicitno ta člen vsebuje tudi pravico do splava. Zakonik cerkvenega prava ima o splavu diametralno nasprotno mnenje. "Kdor učinkovito oskrbi odpravo plodu, ga zadene vnaprej izrečeno izobčenje," pravi kanon 1398. Kdor torej izkoristi ustavno pravico, ki jo ima po slovenski ustavi, je po drugi strani storil najhujšo kršitev kanonskega prava.

Treniranje pravic

Ustava od državljanov seveda ne zahteva, da izvajajo pravice, ki jih imajo. Država ne more siliti državljanov, da vsak dan trenirajo svobodo govora, da razširjajo bogokletne misli, da se vsak dan odločajo o rojstvu ali nerojstvu svojih otrok, da svobodno sprejemajo odločitev o tem, kako bodo otroke kljub lastnemu katoliškemu poreklu vzgajali v budističnem duhu. Hkrati pa država v svoj ustavno-pravni okvir ne more privzemati pravnih določil, ki bi državljanom te pravice jemale. Problem se lahko pojavi že v primeru, da bi vernik izvajal pravice, zapisane v ustavi, pa bi zaradi tega prišel v konflikt s cerkveno hierarhijo in kanonskim pravom.

Osnutek sporazuma med Svetim sedežem in Slovenijo o kanonskem pravu govori na treh mestih. Pojem "kanonsko pravo" je omenjen v preambuli. Hkrati v enem od členov piše, da cerkev po normah kanonskega prava podeljuje imenovanja in cerkvene službe. Šolski člen pa govori o tem, da ima cerkev, skladno s slovensko zakonodajo in skladno s kanonskim pravom, pravico ustanavljati izobraževalne in vzgojne ustanove, dijaške in študentske domove, šole vseh vrst in stopenj po lastnih statutih. Kanonsko pravo šolstvu namenja posebno pozornost. Ko gre za šolstvo, je slovenska ustava relativno redkobesedna. "Izobraževanje je svobodno. Osnovnošolsko izobraževanje je obvezno in se financira iz javnih sredstev," pravi ustava.

Ob vprašanjih, ki se tičejo imenovanj v cerkveni službi, slovenski pravni red na noben način ne bo prišel v konflikt s kanonskim pravom. Ko gre za šolstvo, so konflikti interesov možni, res pa je, da je slovenska ustava ob definiciji šolstva precej ohlapna. Hipotetično bi do konflikta lahko prišlo, če bi, denimo, učenec v katoliški šoli, ki deluje skladno s kanonskim pravom, trdil, da mu slovenska ustava zagotavlja svobodo govora in bi polemiziral z verskimi resnicami.

Pogajalci RKC so prepričani, da je strah pred kanonskim pravom povsem neupravičen. Šlo naj bi za predsodek, ki ima svoje korenine v komunistični miselnosti. Listanje po učbeniku Cerkveno pravo, ki ga je davnega leta 1923, torej še pred izbruhom komunizma, objavil profesor prava na ljubljanski pravni fakulteti dr. Rado Kušej, pa vendarle kaže, da dvomi, ki se porajajo danes, niso zgolj produkt komunistične paranoje. Tudi dr. Kušej se je pred davnimi desetletji vprašal, kako ravnati, če državni zakoni pridejo v konflikt z normami kanonskega prava. "Če pa nasprotuje vsebina državnega zakona naravnost in jasno zahtevam morale, potem je pasivni upor ne samo dovoljen, ampak dolžnost, kajti za cerkev velja stavek, da se mora Bogu bolj ubogati kakor ljudem."