Državni intervencionizem

Za kmete je bil pretekli teden nadvse uspešen. Z zaporo dovoznih poti do obratov Ljubljanskih mlekarn v Mariboru, Kranju, Kočevju, Ljubljani in Novem mestu so že po nekaj dneh dosegli zvišanje sedanje izhodiščne odkupne cene na 56,44 tolarja, kar pomeni, da jim je dosedanjo ceno za liter mleka uspelo zvišati za 2,5 tolarja. Predstavniki Ljubljanskih mlekarn so v takšen dvig privolili šele po obljubi kmetijskega ministra Francija Buta, da bo vlada vsem mlekarnam iz letošnjega proračuna dodelila dodatnih 1,425 milijarde tolarjev izvoznih subvencij, brez katerih se mlekarnam presežkov mleka ne splača kupovati in jih izvažati v tujino.

Precej manj uspešen je bil teden za vlado. Namesto predvidene liberalizacije smo se z visokimi izvoznimi nadomestili vrnili v obdobje državnega intervencionizma. Še hujše. Vlada je kratkotrajen socialni mir dosegla na račun vseh davkoplačevalcev.

Izvirni greh, ki je kmete pognal na barikade, se je zgodil 1. januarja letos z uveljavitvijo tržnega reda. Pred tem je višino odkupne cene določala država, z novim sistemom pa se določa z neposrednim pogajanjem med rejci in mlekarnami. Že na začetku je bilo jasno, da je bil tržni red za mleko, ki ga je zahtevala EU, zasnovan preoptimistično. Slovenske mlekarne zaradi zastarele proizvodnje niso konkurenčne tujim, kmetje pa so že brez mleka v velikih težavah zaradi pojava bolezni norih krav. Kolizija interesov je vodila v maratonska pogajanja, ki so se konec marca ustavila na pat poziciji. Za oživitev pogajanj je vlada določila minimalno ceno za odkupljeno mleko, ki naj bi jo bile mlekarne dolžne plačati rejcem, saj bi bile v nasprotnem primeru prikrajšane za izvozne spodbude.

Vse mlekarne, razen ljubljanskih, so to uredbo upoštevale. Ljubljanske mlekarne, ki se lahko pohvalijo s 60 odstotki odkupljenega in predelanega mleka, so namreč februarsko mleko plačale za 4,5 tolarja manj kot ostale mlekarne, ker zadrugam niso hotele pokriti stroškov prevoza in zadružne marže. Teh stroškov niso bile pripravljene pokriti kljub uradnemu tolmačenju vladne uredbe, po kateri omenjeni stroški ne smejo bremeniti zadrug, ampak mlekarne. Kmetje so bili upravičeno razburjeni, zato je sledil urgentni sestanek pri kmetijskemu ministru, kjer so se zbrali pogajalci iz vrst mlekarn, zadružnikov, kmetijsko-gozdarske zbornice in kmečkega sindikata. Minister But je obljubil dodatnih 800 milijonov tolarjev za izvozne spodbude, Ljubljanske mlekarne pa so se strinjale, da v tem primeru tudi one plačujejo mleko po enotnem ceniku. Kljub temu je že dan pozneje pred vhodom v kočevski obrat Ljubljanskih mlekarn stalo 37 traktorjev, ki so onemogočili dovoz mleka. Kmetje so zahtevali realno odkupno ceno, ki bi po njihovem morala biti višja vsaj za 3,5 tolarja.

Protest se je stopnjeval tako daleč, da so kmetje prevoz mleka v Klinični center preprečili s položitvijo otroka pred tovornjak, s čimer so zagotovo izgubili simpatije javnosti. Dodatno so si jih zapravili, ko se je izvedelo, da s protestom sploh ne soglašajo vsi rejci ter da so med protestniki celo takšni, ki niso dobavitelji Ljubljanskih mlekarn. Nekateri večji kmetje so predstavnike Ljubljanskih mlekarn po telefonu prosili, naj jim pridejo prevzet mleko. Ker se niso strinjali s protestom, so zagrozili, da se bodo stanovskih kolegov lotili kar s pestmi. Zanimivo je tudi, da so protestniki blokirali le obrate Ljubljanskih mlekarn, ne pa na primer Celjskih, čeprav slednje odkupljenega mleka zaradi likvidnostnih težav vsem rejcem niso plačale v predvidenem roku. Celjske mlekarne, ki so v večinski lastni kmetijskih zadrug, bi lahko prve privolile v dvig odkupne cene za 3,5 tolarja, pa tega niso naredile, ker bi kmetje s tem škodovali sami sebi. Namesto tega so se puntarji rajši spravili na najmočnejšo mlekarno (čigar 70 odstotkov delničarjev je nekmetov) in jo izsiljevali tako dolgo, da je začela popuščati. V Ljubljanskih mlekarnah so privolili, da bodo za odkupljeno mleko plačali 2 tolarja več, kot je znašala decembrska odkupna cena po uredbi o minimalni ceni mleka. V zameno je minister But vsem mlekarnam poleg že obljubljenih 800 milijonov tolarjev izvoznih subvencij ponudil še dodatnih 500 milijonov. A kmečki sindikat še vedno ni bil zadovoljen. Šele ko je But obljubil dodatnih 125 milijonov tolarjev izvoznih subvencij, zaradi česar so mlekarne privolile v dvig cene za 2,5 tolarja, so popustili. Ob tem so še zahtevali, da se navedena odkupna cena mleka uskladi z indeksom rasti cen življenjskih stroškov vsakih šest mesecev in da velja za vse mlekarne.

Lahko bi rekli, da se je po nekaj dneh vroče krvi nasitil volk in da je koza ostala cela. Kmetje so dobili le tolar nižjo ceno od prvotno zahtevane, mlekarne pa bodo letos dobile dovolj državne pomoči za odkup vsega mleka, ki jim ga bodo ponudili rejci, torej tudi za odkup 160 milijonov litrov, kolikor proizvodnja mleka letno presega domačo porabo. Zagotovo pa z rešitvijo ne more biti zadovoljna vlada. Lani je namreč iz proračuna za izvoz presežkov mleka namenila nekaj več kot 2,8 milijarde tolarjev, letos pa bo ta vsota skoraj še enkrat višja, saj bo znašala nekaj manj kot 4,3 milijarde in jo bo mogoče pokriti le s posegom v proračunske rezerve. Trošenje denarja na ta način je milo rečeno nespametno, saj vzpostavlja argumente za nadaljevanje prevelike proizvodnje mleka, to pa posledično pomeni dodatne zahteve po dvigu državne pomoči. Da gre za začarani krog, ki ogroža javne finance, priznava tudi kmetijski minister But. Med pogajanji je namreč opozoril: "Šli smo čez črto, pri kateri proračun še zdrži. Nadaljevanje tega pomeni začetek zgrešene politike."

Če želi vlada dokazati, da se tržnemu redu za mleko ni odpovedala, je dolžna čim prej ukrepati, tako da bo začela korenito kmetijsko reformo. Franci But pravi: "Koncept v prihodnjem letu je lahko samo eden: uvedba kvot, nižanje proizvodnje, postopno nižanje izvoznih subvencij, prehod na plačilo na kravo ali s plačili maksimalno intenziviranje travnatega sveta. Cene ob letošnjem pričakovanju 10- do 15-odstotnega povečanja odkupa preprosto ne morejo slediti tej rasti. Izvozni trgi so prenasičeni z mlekom in mlekarne izvažajo z izgubo, če jim država ne bi pomagala s spodbudami. Pomeni, da je nemogoče slediti temu trendu. Dejansko gre zdaj za vprašanje redefiniranja naših izvoznih ciljev." Po Butovem mnenju bi bilo prehodne kvote mogoče uvesti že z letom 2002, kar pomeni, da bo proizvodnjo mleka treba že prihodnje leto bistveno zmanjšati.