Zadnja bitka za ranjence

Ranjence je treba rešiti, je ukazal tovariš Tito, ko se je znašel na bregovih Neretve. Pol stoletja kasneje, ko je bilo jasno, da se je socializem končal in da je prehod v kapitalizem ranil marsikatero podjetje, je slovenska vlada spisala nekoliko manj zavezujoče navodilo. Ranjencem je treba nekako pomagati. Ob koncu leta 2000, med predvolilno kampanjo, se je pojavila ocena, da je tranzicije konec. Bitka za ranjence je torej po osmih letih končuje. Med predvolilno kampanjo so z vseh koncev padale tudi obljube, v kolikšnem času bi stranke, če bi prišle v vlado, zapolnile zloglasno privatizacijsko luknjo. V vladni koaliciji te dni tečejo procedure, s katerimi bi ubili dve muhi na en mah. S konkretno gesto bi želeli dokazati, da se je prehodno obdobje, čas metamorfoze socialistične gosenice v elegantnega kapitalističnega metulja, v resnici končalo. Če pa s to konkretno gesto rešimo še kak problem ali izpolnimo predvolilno obljubo, toliko boljše. Vlada sporoča, da bo Slovenska razvojna družba (SRD), institucija, v lasti katere so podjetja, ki jih je prehod v kapitalizem povzročil največ ran, do konca leta ukinjena. Podjetja, ki so trenutno v lasti SRD-a, bodo prenesena v last pooblaščenih investicijskih družb. S premoženjem SRD-a bi torej zapolnili privatizacijsko luknjo, finančni pojav, ki je nastal zaradi napake v oceni, koliko so v resnici vredna podjetja v družbeni lasti, namenjena privatizaciji. Ob koncu leta 1992 je namreč država razdelila preveč certifikatov. V naslednjih letih se je izkazalo, da je vrednost podjetij v družbeni lasti, ki čakajo na lastninjenje, manjša od vrednosti vseh razdeljenih certifikatov. S tem, ko bi na pooblaščene investicijske družbe prenesli podjetja, ki trenutno delujejo pod patronažo SRD-a, bi privatizacijsko luknjo vsaj do neke mere zapolnili. Ne sicer povsem, nekaj pa vendarle. Napoved skorajšnje smrti Slovenske razvojne družbe in najava prenosa njenega premoženja na pide pa prinaša precej posledic. Pozitivnih in negativnih.

Razvoj sklada za razvoj

Na začetku devetdesetih let se je znaten del slovenskega gospodarstva znašel v strašanskem šoku. Ta je bil dvojen. Prvič, zrušil se je stari družbeni red, socializem. Drugič, razpadla je SFRJ. Del gospodarstva se je na nove razmere, ko je ustvarjanje dobička postalo geslo petletke, privadil relativno hitro. Nezanesljive jugoslovanske trge so zamenjali zahodni trgi, tragikomično jugoslovansko valuto so zamenjale konvertibilne valute. Del gospodarstva pa se v novih razmerah ni znašel. Ob veliki hitrosti je zletel z avtoceste, ki vodi v kapitalizem. Ta karambol je logična posledica dejstva, da je bilo socialistično gospodarstvo nenavaden hibrid. Podjetja so hkrati poslovala po ekonomski in politični logiki. Ponekod so bila podjetja postavljena zgolj zato, da bi zagotavljala delovna mesta in socialni mir. In zato, da bi v krajih, kjer ni bilo delavskega razreda, tega vendarle dobili. Brez delavskega razreda bi se vladanje v imenu delavskega razreda namreč ne spodobilo.

Da bi nekaterim podjetjem, ki so ob razpadu starega družbenega reda in jugoslovanskega trga doživela karambol, vendarle pomagali preživeti, je vlada sklenila ustanoviti Sklad za razvoj. Sklad za razvoj naj bi bil nekakšna travmatološka klinika slovenskega gospodarstva. Opis del in nalog? Boj za preživetje ranjencev. Na tej travmatološki kliniki, ki obratuje od leta 1993, bi se ukvarjali z amputacijami tistih delov podjetij, ki nikakor ne bodo mogli funkcionirati. Nekaterih podjetjem bi zagotovili nujno finančno transfuzijo. Drugim podjetjem bi naravnali polomljene ude. V skrajni sili je bila na tej kliniki dovoljena tudi evtanazija. Če je bilo jasno, da bi podjetje na vsak način poginilo, bi lahko muke tudi skrajšali, še delujoče organe pa bi darovali ali prodali.

Vlada se za ustanovitev Sklada za razvoj ni odločila zgolj zaradi zdravstvenih potreb. S tem, ko je bila ustanovljena institucija, ki naj bi reševala probleme karamboliranih podjetij, se sami vladi ni bilo več potrebno ukvarjati s konkretnimi žrtvami metamorfoze. V devetdesetih letih so bili delavci besni na Sklad za razvoj in na prvega direktorja Uroša Koržeta. Če so se odločali za demonstracije, so pripotovali pred sedež Sklada, ne pa pred sedež ministrstva za gospodarstvo ali pred premierov urad. Res pa je, da se z ustanovitvi Sklada za razvoj in po preoblikovanju tega v SRD država ni povsem umaknila iz konkretnih intervencij v gospodarstvo. Na ministrstvu za gospodarstvo je obstajal fond, iz katerega so podjetjem delili nepovratna sredstva. Ministrstvo si je torej pridržalo pravico, da nastopa kot mecen, kot institucija, ki prinaša darove.

Tudi Sklad za razvoj, ki se je leta 1997 preoblikoval v SRD, je bil nenavaden hibrid. Po formalni plati je šlo za podjetje, ki je registrirano kot delniška družba. Edini delničar podjetja je Republika Slovenija. Po vsebinski plati pa gre za nekakšno podaljšano roko državne uprave, ministrstev za gospodarstvo, delo ter socialo in finance. V nadzornem svetu Sklada za razvoj in SRD-a so največkrat sedeli državni sekretarji, včasih so z idejami asistirali še poslovneži. Uprava SRD-a naj bi se po eni strani vedla kot uprava vsake gospodarske družbe, po drugi strani pa je morala budno paziti tudi na politične učinke poslovnih potez. Ekonomski parametri bi denimo zahtevali, da se število zaposlenih v določenem podjetju prepolovi, politični interesi pa tega niso dovoljevali, ker bi množična odpuščanja drastično povečala število brezposelnih v regiji. SRD je torej institucija, v kateri je za socializem značilno mešanje ekonomskih in političnih interesov trajalo do leta 2001. Če so se nekdanje socialistične gosenice že sredi devetdesetih let preobrazile v bolj ali manj uspešno frfotajoče kapitalistične metulje, so imele v SRD-u gosenice bistveno več časa za pripravo na dokončno metamorfozo. Vprašanje pa je, ali so vse firme ta čas izkoristile. V zadnjih mesecih je precej besed namenjenih reševanju tržiškega Peka. Podjetje je v delni SRD-ovi lasti, ekonomske analize že lep čas govorijo o tem, da ima podjetje preveč zaposlenih, vendar bi brutalno izvajanje ekonomske logike pod Karavankami povzročilo hude socialne pretrese.

Koalicijska pogodba in SRD

Med predvolilno kampanjo Slovenska razvojna družba ni bila deležna posebne pozornosti. LDS je v program zapisala le, da "Slovenska razvojna družba kot pomemben instrument gospodarske politike ni dovolj dobro in učinkovito opravila svojega poslanstva." Zato pa se je s SRD-om več ukvarjala koalicijska pogodba. Dokument, podpisan sredi lanskega novembra, je napovedovala drugačen razvoj dogodkov, kot smo mu priča v teh dneh. Pakt med LDS, SLS+SKD, ZLSD in DeSUS-om je določal, da bi SRD do konca letošnjega marca privatizirali. Delniški kapital SRD-a, ki je trenutno v lasti Republike Slovenije, bi po koalicijski pogodbi razdelili med pooblaščene investicijske družbe. Že ob podpisu koalicijske pogodbe se je zdelo, da so časovni roki določeni preveč optimistično.Vendar zamujanje rokov niti ni tako pomembno. Če bi obveljal model, ko bi pidi postali lastniki SRD-a, bi to za začetek pomenilo, da bi v nadzorni svet SRD-a prišli ljudje iz pooblaščenih investicijskih družb. Ti bi zamenjali sedanje člane nadzornega sveta, ki delno prihajajo iz strankarskih vrst, delno iz državne uprave, delno iz poslovnega sveta, postavila pa jih je vlada. Na ta način bi se strankarsko-politični interesi vsaj do določene mere umaknili iz SRD-a. Upravljanje SRD-a bi se spremenilo, vendar bi SRD kot institucija ostal. Koalicija pogodba je predpostavljala, da bi novi člani nadzornega sveta SRD-a, ki bi prihajali iz pidov, od vodstva zahtevali pospešitev prestrukturiranja podjetij. Koalicijska pogodba je hkrati predvidevala, da bi s prenosom delnic SRD-a na pide zmanjšali obseg privatizacijske luknje.

Model, ki ga je pred dnevi potrdila vlada, je drugačen. Govori o tem, da bi delnice podjetij, ki so v tem trenutku v lasti SRD-a, prenesli neposredno na pide. SRD kot nekakšen vmesni člen med pidi in ranjenimi podjetji pa bo odpadel. Vlada napoveduje, da bi SRD do 31. decembra 2001 ukinili.

Odločitev vlade, da bodo podjetja, ki so trenutno v lasti SRD-a, v prihodnosti prenesena neposredno v last pidov, je dvorezna. Od leta 1993 se je v Skladu za razvoj in SRD-u nabral določen know-how, kako reševati ranjena podjetja. Z ranjenimi podjetji se je ukvarjalo več kot osemdeset bolj ali manj usposobljenih ljudi. Vprašanje je, ali v pidih vedo, kako reševati ranjence. Vseh pidov je več kot štirideset, med njimi pa je le nekaj takih, ki so dovolj močni, da bi se lahko ukvarjali z najhujšimi gospodarskimi pacienti. Po drugi strani pa pidi ne bodo iskali kompromisov med ekonomsko in strnkarsko-politično logiko. Pidi tudi ne bodo dopuščali, da bi se dobiček, ki je nastajal v ozdravljenih firmah, kot transfuzija pretakal v neozdravljive firme. Če bi obveljal model, ko bi z ranjenimi podjetji upravljal SRD, s SRD-om pa pidi, bi SRD še vedno lahko blažil pritiske pidov. SRD bi torej lahko igral funkcijo nekakšnega amortizerja. Vlada pa se je očitno odločila, da amortizer ni več potreben. S tem, ko vlada ukinja institucijo, ki je bila ustanovljena za reševanje najhujših gospodarskih problemov, del odgovornosti za bodoče težave ponovno prevzema nase. Iluzorno bi bilo namreč pričakovati, da potem, ko ne bo več SRD-a, tudi problemov ne bo več.

Do konca aprila naj bi pripravili vse potrebno, da bi na pide prenesli 42 podjetij, ki so vredna okrog 23.5 milijard SIT. Do konca julija naj bi na pide prenesli nov paket podjetij, katerih vrednost bi dosegla 30 milijard SIT.

Biseri in pepel

Med podjetji, katerih delnice bodo v prihodnjih tednih prenesene na pide, je nekaj spodobno stoječih firm. Adria Airways, denimo, ki je leta 1991 z zaprtjem slovenskega zračnega prostora izgubila krila, je danes uspešno podjetje. Podjetje je na začetku devetdesetih let doživelo večkraten šok, saj je zaradi vojne izginil interes za polete iz zahodnih držav na Jadran, zaradi razpada SFRJ se potniki niso več vozili v Beograd, Skopje in Podgorico, zaradi vojne je bil zračni prostor zaprt, flota letal pa ni več ustrezala novim razmeram na trgu. Večletna terapija se je izkazala za upravičeno. SRD bo na pide prenesel 91 odstotkov vseh delnic Adrije, okrog 600 zaposlenih pa bo dobilo nove lastnike. Pidi bodo torej dobili letala, pilote, drugo opsebje in poslovne prostore.

Tudi Hoteli Bernardin, ki so zaradi vojn ostali brez gostov, so po desetih letih sanirani. S tekočim poslovanjem pridelajo dovolj velik dobiček, da z njim pokrivajo tudi obveznosti iz preteklosti. SRD je skoraj 100-odstotni lastnik portoroške hotelirske firme, v kateri službuje malo manj kot 300 zaposlenih. Velika vrednost se skriva tudi v novomeškem Holdingu IMV, ki ima sicer zgolj simbolično število zaposlenih, vendar je Holding IMV lastnik skoraj tretjine delnic novomeškega Revoza. Prek Holdinga IMV bodo torej pidi prišli v tovarno avtomobilov, katere večinski lastnik je francoski Renault.

Med zanimivejša podjetja, ki bodo poslej v lasti pidov, sodi tudi Litostroj E.I., vitalno jedro nekdanjega ponosa slovenske strojegradnje. Po številnih eksperimentih, ki bi lahko Litostroj spravili povsem na kolena, je bil rešen vsaj tisti del, ki proizvaja turbine, energetsko in industrijsko opremo. Ta del Litostroja premore odlične mednarodne reference, saj je Litostroj turbine postavljal po celem svetu. Pred leti je bila v igri ideja, da bi se Litostroj povezal z multinacionalko ABB, vendar načrt ni šel skozi vlado in koalicijo. SRD je trenutno lastnik dobre tretjine delnic Litostroja E.I., v podjetju pa dela dobrih 400 ljudi.

V nekaterih podjetjih, katerih delnice bodo preneseni na pide, ima SRD zgolj simboličen delež. Tako bo na pide prenesenih nekaj odstotkov vrednosti Zdravilišča Moravske toplice, Pohištva Brežice, Alpskega turističnega centra iz Bovca, Domela iz Železnikov, Fotone, BTC-ja in množice drugih podjetij.

Med podjetji, ki naj bi bila že v prvi rundi prenesena v last pidov, lahko najdemo tudi takšne, kjer program prestrukturiranja še ni končan. SRD je tako načrtoval, da bi v prihodnjih letih v Rašico vložil še okrog 300 milijonov SIT, s tem vložkom pa naj bi podjetju in dobrim 200 zaposlenim zagotovili perspektivo. Lastniški delež SRD-a v Rašici ni velik, znaša dobrih 12 odstotkov. S tem, ko bo sedanji SRD-ov delež prenesen na pide, pa se bodo z dokončno sanacijo morali ukvarjati novi lastniki. Bolj verjetno pa se zdi, da bodo pidi za podjetja, kjer sanacija ni končana, zelo hitro iskali novega lastnika.

Zanimiva pa utegne biti tudi naslednja privatizacijska runda. Sredi poletja, ko bo na pide prenesen drugi sveženj, se bo v svežnju znašlo precej več podjetij, kjer sanacija ni končana.

Pooblaščenega državnega podjetja, ki se bi ukvarjalo z ranjenci, leta 2002 ne bo več. S ponesrečenimi podjetji se bodo poslej ukvarjali lastniki.