Menjam slike za Pristavo

Ko je oktobra 1999 nehal veljati zakon, ki je prepovedoval privatizacijo državnega premoženja, so razmere postale primerne za uresničitev namere države, da blejska Pristava preide v last Fundacije akademskega slikarja Jožeta Ciuhe. S tem bi nehala veljati začasna pogodba iz leta 1996, ki jo je podpisal takratni kulturni minister dr. Janez Dular, s njo pa je fundacija dobila stavbo v posest in uporabo. Pogodbo, ki je bila ves čas sporna, je pravnik, ki je želel ostati neimenovan, komentiral takole: "S stališča dobrega gospodarja bi država lahko dala nepremičnino v posest in uporabo. Iz pogodbe namreč ni razvidno, zakaj bi bila potrebna lastninska pravica, saj za potrebe izvajanja programa fundacije ne bi bil potreben prenos lastninske pravice. Po mojem je vlada s podpisom te pogodbe ravnala kot slab gospodar."

Pristava, ki stoji tik ob vili Bled ali, natančneje, v delu Bleda, kjer se cesta odcepi za Bohinj, je stavba z burno preteklostjo. Nastala je leta 1938, ko je kraljeva družina tam postavila konjušnico. Objekt je bil v lasti Marije Karađorđević. Po drugi svetovni vojni je bil nacionaliziran. Od takrat pa do leta 1987 je stavba bolj ali manj propadala. Potem jo je Izvršni svet Republike Slovenije odstopil v uporabo Almiri iz Radovljice. Ta je stavbo obnovila tako, da je k sodelovanju povabila več podjetij, ki so z vnaprej plačano najemnino zagotovila sredstva, potrebna za prenovo. Nastala je Modna hiša Pristava. Na začetku 90. let pa se je Almira znašla v hudih finančnih težavah. Zato je bila prisiljena Pristavo prodati.

Slikarjeve ambicije

Ravno v tistem času je slovenski slikar Jože Ciuha izrazil pripravljenost, da nameni reprezentativni izbor svojega slikarskega opusa stalni javni zbirki. Jože Ciuha in njegova žena Radmila Novak Ciuha sta izbrala 706 del iz vseh obdobij in v vseh uporabljenih tehnikah, in sicer 390 grafičnih listov, 148 risb, 88 akvarelov in 80 slik. Ta dela bi podarila in bi prešla v last fundacije, 51 likovnih umetnin pa bi dala fundaciji v brezplačno posest in uporabo za čas njenega obstoja in delovanja. V ta namen je 12. oktobra 1993 nastala Fundacija akademskega slikarja Jožeta Ciuhe. Ciuha je v zameno za to, da je bil pripravljen del svojih stvaritev postaviti v stalno javno zbirko, pričakoval, da bo vlada darovala fundaciji primerne prostore. In kot najboljša rešitev so se mu "ponujali" prostori blejske Pristave. Zato je fundacija takoj po ustanovitvi poslala petim ministrstvom in kabinetu vlade projektni elaborat, v katerem je bilo predvideno, da bo vlada Pristavo odkupila od Almire in jo darovala Fundaciji akademskega slikarja Jožeta Ciuhe. Fundacija pa bo zato v tej stavbi razstavila več kot 700 avtorjevih del, ki jih bosta zakonca Ciuha poklonila Fundaciji akademskega slikarja Jožeta Ciuhe. Direktorica te fundacije je kar sama Radmila Novak Ciuha.

Ministrstvo za kulturo je 17. novembra 1994 pod vodstvom ministra Sergija Pelhana in državnega sekretarja Jožeta Ostermana dejansko kupilo blejsko Pristavo z namenom, da bi jo darovalo fundaciji. Država je morala radovljiški Almiri za objekt odšteti 1,775.000 nemških mark. Pri tej kupčiji je bilo dodatno nerodno to, da je država kupila stavbo, ki jo je nekaj let pred tem Almiri podarila. Ob prodaji pa so se nenavadno velikodušne čutili tudi v Almiri: "Zagotovo bi lahko za Pristavo iztržili več, če bi jo ponudili na trgu ali celo tujcem. A pri vsem tem smo gledali tudi na slovenski interes, saj bi bila Pristava lahko za Slovenijo izgubljena," je takrat govoril direktor Almire Jože Resman.

Prvi korak predvidene transakcije je bil izpeljan. Država pa ni mogla takoj izpolniti obljube, da bo nepremičnino (veliko 3842,41 kvadratnega metra) podarila fundaciji. Zataknilo se je zaradi zakona o ustanovah in zakona o začasni prepovedi odtujevanja premoženja v lasti Republike Slovenije, kar je pomenilo, da država fundaciji objekta ne more podariti. Da pa načrti fundacije le ne bi šli v pozabo, sta Vlada Republike Slovenije in Fundacija akademskega slikarja Jožeta Ciuhe 16. decembra 1996 podpisali pogodbo o začasni ureditvi razmerij v zvezi z donacijo Modne hiše Pristava. Predmet te pogodbe je bil začasna ureditev pravic in obveznosti strank, pogodba pa naj bi veljala do prenehanja pravnih ovir za prenos v zvezi z nepremičnino, se pravi do takrat, ko bi država blejsko Pristavo lahko podarila fundaciji. S to pogodbo je fundacija dobila objekt v začasno uporabo.

Hkrati sta zakonca Ciuha podpisala pogodbo o začasni ureditvi razmerij v zvezi z donacijo slikarskih del Jožeta Ciuhe fundaciji Jožeta Ciuhe. S to začasno pogodbo sta vseh 757 likovnih del izročila v uporabo in upravljanje fundaciji. Pogodbo sta podpisala darovalca Jože Ciuha in Radmila Novak Ciuha, v imenu fundacije pa je darilo sprejela Radmila Novak Ciuha, takratna predsednica uprave Fundacije akademskega slikarja Jožeta Ciuhe. Fundacija se je zavezala, da bo Pristava - poleg tega, da bo v njej stalna zbirka Jožeta Ciuhe - postala ustanova z elitno kulturno ponudbo, nekakšen multikulturni center. To je bil tudi eden od pogojev, ki jih je postavila država.

Čas za prevzem lastnine?

Od takrat so na Pristavi pripravili nekaj razstav in drugih prireditev, trikrat pa tudi poletno šolo Jožeta Ciuhe. Kljub temu nekateri menijo, da se v stavbi premalo dogaja. Na te očitke Radmila Novak Ciuha odgovarja, da za to ni finančnih možnosti, da pa bi se vse spremenilo, če bi bila stavba prenesena v last fundacije. V fundaciji predvidevajo, da bi za potrebe obnove stavbe in izselitev najemnikov, ki so v hiši še iz časov radovljiške Almire, potrebovali okoli tri milijone nemških mark, čeprav so za potrebe fundacije že porabili približno milijon nemških mark. Za ta projekt so več kot samo zanimanje in navdušenje pokazali Občina Bled, Sava, Gorenjska banka, Iskraemeco, Gorenjski tisk in Sklad Franja Sirca, saj so dali vsak po 100.000 nemških mark. Po 50.000 nemških mark so prispevali Iskratel, Tobačna Ljubljana, Merkur, Truden &Truden - Kranj, nekaj manj pa Lisca, Jutranjka, Salus, Copia, Aerodrom Ljubljana, Perftech-Bled, Marmor Hotavlje, Mestna občina Ljubljana, Medex International, Gorenje, Duka Oprema, Studio Meg ... Sponzorjev je torej precej, res pa je, da porabi fundacija samo za tekoče vzdrževanje tega velikega objekta vsaj 10.000 nemških mark na mesec. Po besedah Radmile Novak Ciuha naj bi bil dotok denarja odvisen ravno od pogodbe z državo. Le kot lastniki stavbe in lastniki obsežne zbirke bi lahko najeli posojilo za dokončno ureditev poslopja. V interesu fundacije je torej, da z državo čim prej podpiše dokončno pogodbo. In za to pravzaprav ni več nobenih zakonskih ovir: oktobra 1999 je nehal veljati zakon, ki je prepovedoval privatizacijo državnega premoženja, to pomeni, da bi se začasna pogodba lahko spremenila v trajno in bi fundacija dejansko postala lastnica Pristave.

Od takrat, ko je bila pogodba podpisana, so se na kulturnem ministrstvu zamenjali trije ministri, Jožef Školč, Rudi Šeligo in Andreja Rihter, vendar nobeden ni hotel ali noče podpisati dokončne pogodbe. Če ponovimo še enkrat: s pogodbo bi država fundaciji podarila objekt, za katerega je morala odšteti 1,8 milijona nemških mark. Zakonca Ciuha pa bi svoji fundaciji - fundaciji, ne državi - za protiutež podarila 706 likovnih del, 51 umetnin pa ji bosta dala v brezplačno posest in uporabo. To praktično pomeni, da bosta slike podarila sama sebi. Nenavadna kupčija. Pri tem je še posebej nenavadno, da nihče sploh ni ocenjeval dejanske vrednosti podarjenih slik: "Slike smo podarili in prodajali, zato ne potrebujemo cenilca. Pravo vrednost bi lahko povedali le kupci, ki bi bili pripravljeni za te slike odšteti svoj denar," pravi Radmila Novak Ciuha.

Na ministrstvu za kulturo se sedaj predvsem sprašujejo, ali je fundacija opravila svoj del naloge, saj pogodba od nje zahteva, da mora biti sposobna samostojno vzdrževati stavbo in jo napolniti s programom. Po besedah predstavnikov ministrstva ta člen ni bil v celoti izpolnjen. Res pa je, da ima Fundacija akademskega slikarja Jožeta Ciuhe tri člane uprave, od katerih je eden zaposlen na ministrstvu za kulturo. Fundaciji predseduje Tadeja Jere Lazanski, poleg nje pa sta v upravi še Radmila Novak Ciuha in Ciril Baškovič, ki je tudi državni sekretar na ministrstvu za kulturo. Baškovič pravi, da na ministrstvu proučujejo več možnih rešitev. Oziroma vsaj dve. Ena predvideva, da država pogodbe ne bi izpeljala, dela Jožeta Ciuhe pa bi se prenesla drugam. Po drugi bi država dejansko podarila vso stavbo v last in posest fundaciji Jožeta Ciuhe brez kakršnihkoli omejitev.

Slikar, ilustrator, grafik

Obrisi življenja Jožeta Ciuhe

Jože Ciuha se je rodil 26. aprila 1924 v Trbovljah. Njegov praded je bil zidarski mojster, ded stavbenik, enako oče. Štiriletni Jože se je s starši, starejšim bratom (gradbenik) in z mlajšo sestro preselil v Videm ob Savi (Krško). Po šestletnem šolanju je leta 1936 odšel k teti v Ljubljano, kjer se je vpisal na 1. moško realno gimnazijo. V začetku vojne se je vrnil k staršem v Videm. Dvajsetletnik se je leta 1944 pridružil partizanom. Vojno, kot večkrat omenja v intervjujih, je doživel kot travmo, ki se zanj ni končala v slavni 14. diviziji. Vojno odslikavajo njegova dela tudi kasneje.

Leta 1945 je na Filozofski fakulteti v Ljubljani vpisal umetnostno zgodovino, arheologijo in primerjalno književnost. Leto kasneje se je prepisal na novoustanovljeno Akademijo upodabljajočih umetnosti. Med študijem se je udeležil kongresa jugoslovanskih umetnikov v Makedoniji.

Leta 1948 je po smrti ljubljanske tete Filipine Miličevič podedoval njeno hišo na Prešernovi 12, a jo je kasneje podaril državi. Leta 1949 se je poročil z Mojco Durjavo. Leto kasneje (po končanem študiju) se mu je rodila hčerka Marjetka (arhitektka). Istega leta je bil sprejet na specialko za zidno slikarstvo, hkrati se je zaposlil na III. gimnaziji kot profesor likovne vzgoje. Ukvarjal se je z ilustriranjem, kot sam pravi, "za ljubi kruhek, toda z užitkom". Leta 1952 je pri prof. S. Pengovu končal specialko. Leta 1956 se je ločil, zapustil službo in odpotoval na jubilejno razstavo Rembrandta v Amsterdam in Rotterdam. Nato je šel v Pariz, kjer je dvomesečno štipendijo podaljšal na sedem mesecev, v katerih je narisal cikel risb z vojno tematiko. Po vrnitvi v Ljubljano (1957) je delal v Poljanah nad Škofjo Loko v ateljeju Iveta Šubica; delala sta osnutek za mozaike v Skupščini LRS.

Leta 1959 se je spet uprl zapečkarstvu in se odpravil v Burmo, v Rangun. Bil je štipendist burmanske vlade in je dve leti (1959-61) študiral budistično umetnost in filozofijo na Univerzi v Rangunu. Med študijem je prepotoval Burmo, Kambodžo, Tajsko, del Indije, Bangladeša in Indonezije. O potovanjih je objavil dnevnik Okamneli smehljaj. Po vrnitvi v domovino se je leta 1962 poročil z Radmilo Novak, ki je naslednje leto končala študij arhitekture. Takrat je napisal knjigo za otroke, ki je kasneje dobila Levstikovo nagrado.

Leta 1964 je odšel v Južno Ameriko in prepotoval Brazilijo, Argentino, Čile, južni del Peruja in Bolivijo - o tem pripoveduje knjiga Pogovori s tišino. Iz Južne Amerike je odpotoval na Švedsko. Radmila se je (1965) zaposlila v biroju v Stockholmu, Jože je slikal. Leta 1966 sta zakonca odpotovala v ZDA, kamor je Ciuho povabila michiganska univerza v Kalamozooju. Predaval je o budistični umetnosti in preuredil dve razstavi (v 70. letih ga je univerza ponovno povabila). Leta 1968 se je zakoncema rodil sin Peter (slikar, grafik). Po ustanovitvi "Grupe 69" leta 1969 je bil njen član. V letih 1974-78 je vodil seminar za svobodno slikarstvo na Mednarodni poletni akademiji v Salzburgu.

Leta 1986 se je udeležil kongresa zveznega CK. V nadaljevanju živi kot samostojni umetnik med Ljubljano, Parizom in otokom Šipanom. Tu in tam pripravlja razstave (več kot 345 samostojnih), katerih menedžerka, organizatorka in oblikovalka je z leti postala Radmila Novak Ciuha, predsednica uprave fundacije Ciuha. Jože Ciuha je dobil več kot 20 nagrad in priznanj (avstrijski častni križ za znanost in umetnost prvega razreda, Jakopičeva nagrada, priznanje francoske vlade za življenjsko delo itd.). V 90. letih je slovensko javnost presenečal s cenami svojih del. Najbolj so bili "manj kulturni" novinarji razburjeni nad prodajno razstavo v prostorih slovenskega ministrstva za gospodarske dejavnosti leta 1997, kjer so bile cene navedene v nemških markah. Najcenejša slika (mešana tehnika na pleksiju - Žene, iz leta 1988) je stala 210.000 mark. Kupil je ni nihče.

Ksenja Hahonina

Kaj so in kako delujejo umetniške fondacije ?

Fondacije, ki so hkrati stalne zbirke likovnih del, razstavišča za prirejanje občasnih razstav, študijska središča za proučevanje opusov posameznih umetnikov, umetniških gibanj in obdobij ter po potrebi tudi prostori za izvajanje drugih kulturnih dejavnosti, najpogosteje ustanavljajo avtorji, ki so s prodajo svojih stvaritev na mednarodnem umetnostnem trgu zaslužili dokaj velike (za navadne smrtnike skoraj nepredstavljive) vsote denarja.

Nemalokrat spremenijo v fondacijo ali sklad umetnikovo zapuščino njegovi dediči oziroma upravljalci podedovanega premoženja, včasih pa svoje kapitalske presežke v te namene porabijo veliki zbiralci in meceni - iz naše neposredne bližine je verjetno vsem najbolj znan primer torinskega Fiata oziroma njegovega lastnika Giannija Agnellija, ki je v začetku osemdesetih let 20. stoletja kupil beneško palačo Grassi in jo preuredil v elitno razstavišče, ki so ga za javnost odprli leta 1986 z veličastno razstavo futurizma ter uspešno deluje (z Agnellijevim in z denarjem drugih sponzorjev) še dandanes.

Velik ugled uživajo tudi fondacije, ki jih ustanavljajo znameniti galeristi in trgovci z umetninami, glede na naravo svojega večdesetletnega dela temeljito založeni z bolj ali manj prestižnim fundusom umetnin in z zajetnimi zneski na svojih bančnih računih.

Tako na primer nasledniki legendarnega pariškega galerista Aimeja Maeghta, ki je med ostalimi zastopal Chagalla, Miroja ter celo vrsto drugih predstavnikov tim. zgodovinskih avantgard pravkar minulega stoletja, upravljajo njegovo fondacijo v mestecu Saint-Paul-de-Vence na jugu Francije, kjer sta se jim pred nekaj leti s svojo ustanovo podobnega tipa pridružila Marianne in Pierre Nahon, lastnika galerije Beaubourg (nikakršne zveze nima s Centrom Georges Pompidou, ki je državna institucija, med Parižani in v strokovnih krogih sicer tudi popularno poimenovana kar Beaubourg) in zastopnika mnogih znamenitih likovnih ustvarjalcev, ki so na svetovni umetniški sceni zablesteli po 1950, od skupine COBRA in novih realistov do Andyja Warhola.

Najaktualnejši "prišlek" v ta kontekst je švicarski umetnostni trgovec Ernst Beyeler, tudi specialist za sodobne avtorje - sijajno poslopje njegove fondacije v Riehnu pri Baslu mu je sprojektiral Renzo Piano, v njem pa gospod Beyeler pravkar gosti čudovito razstavo ameriške slikarske legende Marka Rothka.

V ZDA je umetniških fondacij vseh vrst na pretek, kateroli bi izpostavili, bi bili krivični do tistih, ki jih ne bi omenili; v Južni Ameriki s svojima fondacijama prednjačita venezuelska (oba kljub spodobni starosti še vedno hiperaktivna) ustvarjalca Jesus Rafael Soto in Carlos Cruz-Diez iz kroga geometristov oziroma kinetistov.

Država (tudi regije, občine, mesta) ustanoviteljem in donatorjem velikodušno nakloni kakšno ugodnost v obliki večjega ali manjšega davčnega odpustka, komunalne ureditve zemljišča, reprezentačnega (simboličnega, ne finančnega!) pokroviteljstva nad delovanjem fondacije ali kakšno drugo malenkost iz pristojnosti upravnih organov. Le izjemoma potem, ko je fondacija zaživela in se s svojim javnim programom uveljavila, delno sofinancira pomembnejše prireditve in projekte.

Ves "štos" zasebnih fondacij je namreč prav v tem, da so zasebne in za svoje delovanje ne zahtevajo proračunskih sredstev, ker jih pač ne potrebujejo. Sredstva za uresničevanje zastavljenih ciljev dobijo z obrestmi od svojega kapitala ter s trženjem lastne dejavnosti (na primer, s prodajo edicij in multiplov, publikacij, reprodukcij, z oddajanjem svojih prostorov v najem za elitne sprejeme in promocije, in podobno) in spremljajočih dogajanj (simpozijev, seminarjev, koncertov, najrazličnejših predstav in ostalih prireditev). Vsekakor pa je temelj vsake zasebne fondacije v resnih deželah z delujočim pravnim sistemom lastni (ne javni, proračunski, ne sponzorski) kapitalski vložek ustanovitelja, ki se je odločil, da bo del svojega zaslužka namesto v nenasitno davčno žrelo pregovorno pogoltne države usmeril nekam, kjer bosta imela od njega korist tako lokalna skupnost kot širša javnost od šolajoče se mladeži naprej. Če si bo s svojim nesebičnim dejanjem postavil še monumentum aere perennis, to načeloma ne bi smelo nikogar motiti.

Brane Kovič