Drzna poteza

Mercatorjeva vodilna upravljalska skupina na čelu z Zoranom Jankovićem je javnost presenetila z novico, da so ponudili odkup 932.833 delnic, ki jih imata v lasti kapitalska in odškodninska družba. Z nakupom 29,07-odstotnega deleža bi postali odločujoči lastniki trgovskega giganta. Sodeč po sedanji tržni vrednosti delnice, ki znaša dobrih 14 tisoč tolarjev, bi morali v najboljšem primeru za celoten paket odšteti 13,4 milijarde tolarjev, kar na posameznika znaša približno 270 milijonov tolarjev. Z dogovorom o višji ceni bi se temu primerno povečali tudi vložki. Težko je verjeti, da ima kdo iz omenjene skupine dovolj denarja za tako obsežen posel, zato so največji skeptiki že namignili, da gre pri ponujenem odkupu zgolj za slepilni manever, s katerim želi vodilna struktura dvigniti padajoči tečaj Mercatorjeve delnice. Pogosti so namigi, da je položaj giganta čedalje slabši zaradi milijonskih posojil, ki so jih najeli za investiranje v trgovske centre, od katerih vsaj določeni ne prinašajo pričakovanih dobičkov. Po drugi strani bi bilo enako mogoče, da so govorice o slabem položaju giganta začeli širiti sami menedžerji z namenom, da povzročijo padec vrednosti delnice, s čimer bi si zagotovili boljšo pogajalsko pozicijo glede cene pri nakupu lastniških deležev paradržavnih skladov, ki naj bi jih bila država prisiljena odprodati zaradi zadolženosti.

Ker so v igri veliki denarji, je poteza menedžerjev vzbudila pozornost tako gospodarstva kot politike. Reakcije so bile različne - nekateri so potezo Jankovićeve ekipe pozdravili, drugi so bili kritični ali vsaj zadržani. Tako je bilo z gospodarske strani slišati, da je menedžerski odkup znak dobrega poslovanja podjetja. Čeprav je poteza lahko pozitivna, pa nekateri opozarjajo tudi na njeno problematično plat. Namreč, zakaj bi bili v odkup vključeni le menedžerji in ne tudi zaposleni. Če bi se namreč k nakupu pritegnila večina zaposlenih, pri čemer bi jim morale biti banke s posojili enako naklonjene, kot bodo zelo verjetno naklonjene menedžerjem, bi Mercator dobil bolj motivirane delavce, ki bi sindikalne težnje po višjih plačah in boljših razmerah zamenjali za znatnejše lastniške deleže. Nekateri opozarjajo tudi na to, da menedžerji lahko zlorabljajo svoj položaj, če se odločajo na podlagi informacij, ki niso dostopne širšemu krogu vlagateljev.

Različna mnenja o prodaji tretjinskega lastniškega deleža kapitalske in odškodninske družbe izražajo tudi politiki. Po mnenju finančnega ministra Toneta Ropa ni razloga, da bi kapitalski in odškodninski družbi prepovedali prodajo delnic, če to izvedeta na razviden način, ki bo zagotavljal konkurenčnost in najvišjo možno ceno. Poudaril je tudi, da prodajalci ne smejo ločevati med kupci ter da odločitve o prodaji ne sprejema vlada, ampak gre za stvar uprav in nadzornih svetov obeh družb. Ponudnikom mora biti povedano, da delnice lahko kupijo le po proceduri, kar pomeni, da bi morali v kapitalski in odškodninski družbi ovrednotiti naložbo in objaviti natečaj, prek katerega bi prodajalca izbrala najboljšega ponudnika.

Precej bolj skeptični so politiki iz opozicijski strank ter iz SLS + SKD. Tako je vodja poslanske skupine SLS + SKD Janez Podobnik izjavil: "Ker gre za delnice v lasti paradržavnih skladov, je treba omogočiti nakup vsem zainteresiranim kupcem, ne zgolj ljudem od znotraj. Kupci delnic naj predložijo izjavo o namenu nakupa in jasne dokaz o izvoru premoženja, s katerim ga bodo financirali. Predložiti morajo tudi izjavo o morebitni povezanosti s financerji." Dodal je še, da "če se nakup splača petdesetim vodilnim menedžerjem, ki so verjetno dobro seznanjeni s položajem delniške družbe, potem tudi ohranitev delnic v kapitalski in odškodninski družbi nikakor ne bi pomenila slabe naložbe".

Podobno mnenje je izrazil tudi predsednik gospodarskega foruma pri SDS in nekdanji gospodarski minister dr. Jože Zagožen. Privatizacija ni sporna, če bo izpeljana pregledno, to pa pomeni, da ne zadošča le ponujanje odkupne cene, ki presega tržno vrednost delnic, temveč mora posel nujno potekati prek razpisa. Po njegovem mnenju je prodaja delnic sicer dokaj razumljiva v primeru odškodninske družbe, saj potrebuje čim več likvidnostnih sredstev, zato pa je manj razumljiva v primeru kapitalske družbe, saj je zanjo zelo pomembno, da ohrani lastništvo v podjetjih z visokim kapitalskim donosom, kamor zagotovo spada tudi Mercator. "Za umik države iz takšnega podjetja bi morali imeti zelo resne razloge in argumente," pravi Zagožen. Če bo kapitalska družba svoj delež prodala, se postavlja vprašanje, kam bo vložila pridobljeni dobiček. Zakaj bi menjala konja, ki vsaj za zdaj še dobro vleče?! Ker gre za velikanske vsote denarja, je pričakovati, da bodo menedžerji potrebovali bančna posojila, kar kaže na njihovo prepričanje, da bodo donosi Mercatorjevih delnic višji od bančnih obresti. V tem primeru bi se kapitalski in odškodninski družbi zelo splačalo obdržati lastništvo. Argumenti obeh politikov so logični, a ne povsem konsistentni. Predstavniki EU in mednarodnega denarnega sklada so domačim politikom namreč že večkrat namignili, da ima naša država v podjetjih še vedno bistveno prevelik lastniški delež (lastniško naj bi bila še vedno udeležena v več kot polovici podjetij). EU sicer ne postavlja zahteve za umik, izraža pa pričakovanja o odprodaji večine teh deležev v čim krajšem možnem času. Odgovorna osebna iniciativa mora pač imeti prednost. Vendar pričakovanje EU seveda še zdaleč ne pomeni prodaje skupnega premoženja pod njegovo realno vrednostjo. Ključna pri poslu (če bo do sklenitve sploh prišlo) bo torej višina kupnine, ki jo bosta paradržavna sklada pripravljena sprejeti za prodajo svojih deležev. Ker o ceni v javnosti ni pripravljen govoriti nihče, se je mogoče opreti le na neuradne informacije, po katerih naj bi menedžerji za delnico ponudili 15.000 tolarjev. Ta ponudba bi morala biti za kapitalsko in odškodninsko družbo nesprejemljiva, saj tržno ceno presega za manj kot tisoč tolarjev in je kar za 5000 tolarjev nižja od knjigovodske vrednosti delnice. Po mnenju opozicijskih politikov obstaja realna nevarnost, da bi se sklada zadovoljila z zelo nizko kupnino zato, ker nista popolnoma samostojna in neodvisna od vladnih strank in ne delujeta izključno v interesu delničarjev oziroma upravičencev. Očitno naj bi bilo prepletanje političnih in osebnih povezav med njunimi upravljalci ter centri politične in gospodarske moči. Namigujejo, da vladna koalicija z omogočanjem pridobitve lastniških deležev le poplačuje pretekle usluge Mercatorjeve uprave. Hkrati pa opozarjajo še na eno past: če bodo menedžerji denar za nakup tretjinskega deleža dobili s posojili pri slovenskih bankah v državni lasti, obstaja nevarnost, da bi pri nizki kupnini breme razlike v ceni padlo na ramena vseh davkoplačevalcev.