Politična osemenitev

Neverjetno je, kaj vse se lahko izrabi za ideološki spopad. V političnem in medijskem govoru so najbolj hvaležne prav te vroče ideološke teme. Ker splav že nekaj let ni del politično-medijske agende, je bila sedaj že drugo leto zapored na sporedu umetna oploditev. In v preteklih dneh se nam je zdelo, da smo živeli en sam dolg deja vu. V hitrem postopku sprejemanja je bil Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o zdravljenju neplodnosti in postopkih umetne oploditve z biomedicinsko pomočjo. Spremembe lani sprejetega zakona, ki jih je v imenu predlagateljev zagovarjala Cveta Zalokar Oražem, LDS, so bile natančno tisto, kar so poslanci v prejšnjem sklicu parlamenta zavrnili: namreč to, da bi bila biomedicinska pomoč pri postopkih umetne oploditve dostopna tudi ženskam brez partnerja. Poleg tega sedaj sprejeti zakon omogoča še oploditev neplodnega para in uvoz spolnih celic iz tujine. In iz imena zakona so izpustili besedico umetno.

To, da se zakoni popravljajo, ni nič nenavadnega. Malo moteče pa je, da je zakonsko urejanje rojevanja otrok spremenljivo glede na večinsko desno ali levo usmerjenost vlade ali poslancev. Tisto, kar je bilo še lani nelegalno, je namreč od preteklega četrtka zakonito in pri tem ni pomagala niti obstrukcija poslancev SDS, NSi, SMS, SNS in SLS + SKD. V bistvu pa je princip države popolnoma preprost, in čas bi že bil, da ga absorbirajo tudi naši politiki: država je zato, da z zakoni postavi igrišče, kdo bo igral, naj se odloči vsak državljan sam. V tem primeru tako zdravnik kot samske ženske.

Najbolj hecno pa je, da pravzaprav nihče ni glasno izrekel tistega, kar je ležalo globoko na duši desnega svetovnonazorskega krila: zakon v sedanji obliki legalizira umetno oploditev lezbijk. Sicer bolj v teoriji, pa vendar. Namreč nikjer ne piše, da umetno ne bi oplodili tudi zdravih žensk. Te bi sicer morale pridobiti dovoljenje Komisije za oploditve z biomedicinsko pomočjo, ki bo ugotavljala razloge, zaradi katerih te želijo otroka. Sedaj namreč možni vzrok za biomedicinsko pomoč ni več samo neplodnost, ampak so ti vzroki lahko psiho-socialni. Se pravi, da bi bile do umetne oploditve upravičene tudi ženske, ki zaradi posilstva, razočaranj ali zaradi katerih drugih, tudi fizičnih razlogov, ne želijo imeti spolnih stikov z moškimi. Ne samo lezbijke, tudi nune. O nunah sicer še niso razpravljali - ker to bi bilo pa res blasfemično, lezbijke pa so bežno omenili. Nemara se je v eni izmed številnih debat na to temo vendarle izkazalo, da smo prava mačistična družba. Zmago Jelinčič je na seji parlamentarnega Odbora za zdravstvo, delo, družino, socialno politiko in invalide izrazil ogorčenje, da hoče LDS s takim amandmajem pridobiti v svojo volilno bazo tudi gejevsko populacijo in da se predlagana rešitev po njegovem mnenju nanaša na ženske, ki bi jih morale obravnavati psihiatrične klinike, saj so zdrave in si želijo imeti otroka, pa sovražijo moške. In naprej: če taka ženska vzgaja moškega potomca, bi prišlo do psihičnih motenj tako pri ženski kot pri sinu. To strankarsko stališče je grmeče zagovarjal tudi Sašo Peče: "Otrok ni psihiater, ne na otroku graditi zdravljenja problemov posameznih osebkov te družbe." Očitno se v očeh poslanskih pravih moških ženska definira le z nenehno voljnostjo spolnih stikov z mačoti. Ok, take izjave so atraktivni ekstremi, ki so, če ne drugače, vsaj citirane v vseh medijih. Ampak poglejmo si argumente, ki so jih streljali v času pred sprejemom sprememb zakona.

Pravo

Pomisleke za in proti lahko strnemo v tri sklope: v pravne, medicinske in svetovnonazorske. Recimo, da so pri sprejemanju zakona najpomembnejši pravni argument in protiargumenti.

Zagovorniki sprememb so se sklicevali na ustavno pravico. Zdaj je očitno najbolj razvpit 55. člen ustave Republike Slovenije, ki govori o svobodnem odločanju o rojstvu otrok. Člen pri tem še navaja državo kot tisto, ki zagotavlja možnosti za uresničevanje te svoboščine in ustvarja razmere, ki omogočajo staršem, da se odločajo za rojstvo otrok. Voila! Ni dileme. Lanska varianta zakona je bila očitno protiustavna. Ampak - vedno mora biti ampak - nasprotniki te teze so takoj zavpili, da je svoboda posameznika omejena s svobodo drugega, v tem primeru otroka, ki ima pravico do obeh staršev. In tako pravo speljali na pot ideologije. Edini pravni zadržek, povezan z otrokom - izrekel ga je tudi državnozborski Sekretariat za zakonodajo in pravne zadeve, je povezan predvsem s pravnimi pravicami tako rojenih otrok, ki bi bili rojeni brez pravne posledice očetovstva, kar ima predvsem premoženjske posledice. Tako kot vsi otroci, ki v rojstnih listih nimajo zapisanega imena očeta. Kar pa ne pomeni, da jih nekje v času njihovega življenja partner v času oploditve samske ženske ne bi mogel posvojiti in zagotoviti tudi vseh premoženjskopravnih pravic.

Ob omembi enakih možnosti so tokrat - presenetljivo - zavpili tudi ogroženi moški, češ to je diskriminacija, kaj pa neplodni samski moški, ki bi želeli imeti otroka. To so med drugim izpostavili tudi predstavniki Stranke mladih. Kar naenkrat bi vsi hoteli biti Schwarzenegger, ki je v filmu Junior rodil otroka. A če gremo nazaj k pravu: v primeru samskih neplodnih moških je njihova svoboda omejena s svobodo plodnih samskih žensk, ki bi jim morale posoditi svoje maternice. Morda res ni prav, da geji nimajo uzakonjene pravice do otroka, ampak to je stvar dogovora z zdravo samsko žensko, ki se poslej lahko oplodi. Torej imajo teoretično pravico do z biomedicinsko pomočjo ustvarjenega otroka tudi homoseksualci. Najbolj absurdno pri zadevi otrok gejev je, do kod seže demagoška prepričljivost. Pavel Rupar, SDS, je podal svoje razumevanje gejevske scene: "Če si dve lezbijki želita oploditev in imeti otroka, recimo, da to akceptiram zelo pogojno. Kaj pa če si ga želita dva homoseksualca? Recimo, da pride v bolnico moški, ki bo absolutno trdil, da je ženska?" Domišljija brez meja.

Pravni argument v prid spremembi zakona naj bi se nanašal na star, od leta 1977 veljavni zakon o zdravstvenih ukrepih pri uresničevanju svobodnega odločanja o rojstvu otrok. Ta zakon je opredeljeval tako kontracepcijo kot umetno oploditev in res ni omenjal para ali ženske. Lidija Andolšek Jeras je v uvodu v zbornik Neplodnost leta 1989 zapisala, da se "z zakonom uveljavlja družbena težnja, da mora dobiti človek, čigar plodnost je zmanjšana, vso ustrezno zdravstveno pomoč za to, da bi se mu izpolnila želja po otroku, tako kot je potrebno pomagati tistim, ki ne žele otrok". Za človeka je torej šlo. Spet ampak - v istem zborniku le nekaj strani naprej je Zdravko Ograjšek v prispevku Neplodni par zapisal: "Dandanes ne obravnavamo samo ženske ali samo moške neplodnosti, temveč le neplodni par kot celoto." Torej je že takrat znotraj medicine prihajalo do različnih interpretacij, ali se umetna oploditev nanaša na ženske ali par.

Morda je bil ravno zaradi teh kolobocij takratni zakon eden redkih v svetu. Tako kot je sedanji. Čeprav se nasprotniki zakona sklicujejo na to, da nobena država ne dopušča oploditve samskih žensk. Jasno, ker večina držav sploh nima zakonov o tem. Oploditev "brez meja" pa je denimo mogoča v Veliki Britaniji, Španiji, Nizozemski, Finski, Danski, Belgiji, Avstraliji, Izraelu ...

Medicina

Pri medicinskih argumentih so stvari bolj zapletene, ker se tičejo stroke. Tako kot v vsaki stroki pa so tudi v medicini mnenja precej neenotna, izpostavljena vplivom različnih struj, lobijev, teoretičnih izhodišč in svetovnonazorskih usmeritev. Tako se je v raznih omizjih dogajalo, da so debatirali zdravniki s popolnoma nasprotnimi stališči do problema, recimo poslanca zdravnika France Cukljati in Aleksander Merlo. Še bolj zabavno je bilo tokrat, ko so si nasproti stala stališča državne komisije za medicinsko etiko in mnenje ministra za zdravstvo. Toda ker so tudi zdravniki ljudje, imajo pravico do odločitve, do različnih mnenj, celo do odklonitve posega zaradi ugovora vesti. Najbolj pogost argument nasprotnikov spreminjanja zakona je bil, da je dogma medicine zdravljenje, pomoč bolnemu. Ter da umetna oploditev zdravih samskih žensk ni zdravljenje. No, ja, takoj se seveda postavi vprašanje plastične in estetske kirurgije in konec koncev tudi zobozdravstva: recimo, ali so porcelanaste prevleke na zdravih enkah ali dvojkah kaprica ali zdravljenje. Minister za zdravstvo dr. Dušan Keber je pri tem precej mirno opozoril, da tako čisto tehnično tudi pri oploditvi para, kjer je neploden moški, plodni, se pravi zdravi ženski, nudijo biomedicinsko pomoč. Torej?

Naslednji medicinski pomislek je bila komercializacija medicine. Halo? Časi, ko smo živeli v idealističnem prepričanju, da je zdravstvo brezplačno, so za vedno minili. Kako to, da se z argumentom komercializacije medicine ni oglasil nihče, ko se je dogajalo, da so bolniki lahko do medicinskih storitev hitreje kot v javnih ambulantah prišli v samoplačniških. In to pri istem zdravniku. V primeru biomedicinske pomoči bi o komercializaciji medicine lahko govorili le, če bi bolnišnice kupovale seme in jajčeca, kar bi pomenilo, da bi podjeten posameznik lahko s svojimi spolnimi celicami precej zaslužil.

Ideologija

Vsi ti pravni in medicinski argumenti pa so se razgubili v boju ideologij. Glavni svetovnonazorski protiargument je bilo otroštvo brez očeta. Ta otrokova pravica do obeh staršev. Pri tem so se sklicevali na konvencijo o otrokovih pravicah, ki pa nikjer ne omenja konkretnih idealnih oblik družine. V Sloveniji naj bi bilo trenutno 99.000 enostarševskih družin, kar pomeni 26 odstotkov vseh družinskih celic. Torej? Kaj otroštvo brez očetovske figure pomeni za otrokovo psiho, je spet stvar diskusije, tudi znotraj psihologije in psihiatrije. Tudi tu se lahko zgodi, da pride do popolnoma nasprotujočih si izvedenskih mnenj. Spet. In kje pravzaprav piše, da je naravno, da ima otrok dva starša? V naravi so tudi živali, kjer za zarod skrbi le samica, ali pa živali, kjer za potomstvo skrbi cela skupnost. Narava sodobne družbe pa je, da se spreminja tudi ustroj tipične družine. To je dejstvo. Zato se je zdelo, da družinski argumenti sodijo v isto kategorijo kot trpeče družine zaradi nedeljskega dela žena v trgovinah.

Prav patetično pa je bilo sklicevanje na narodovo dobro. Ravno tu se je izkazalo to načelno nasprotovanje. Po podatkih Inštituta za varovanja zdravja - na te podatke so se sklicevali tudi predlagatelji sprememb - je bilo v letu 1998 129 prijavljenih primerov umetne oploditve, od tega 18 primerov umetno oplojenih samskih žensk. V zadnjih 20 letih naj bi bilo takih približno petdeset primerov, minister za zdravstvo predvideva, da jih bo poslej letno okoli deset. Tako malo, pa tako veliko prahu. Očitno je bila v tem primeru javnost pametnejša od politike. V anketi Cati centra je na vprašanje, ali menite, da bi morali umetno oploditev omogočiti tudi neplodnim ženskam brez partnerja, pritrdilno odgovorilo 59 odstotkov vprašanih, z ne pa 24 odstotkov. Na vprašanje, kaj pa ženskam, ki bi sicer lahko imele otroke, pa iz različnih razlogov nimajo partnerja, je pritrdilno odgovorilo 48 odstotkov vprašanih, z ne pa 37 odstotkov. Torej?

Pri vsej tej silni debati pa je najbolj hecno, da so razvneti zagovorniki skoraj pozabili na drug del predlaganih sprememb. Na vprašanje darovanja spolnih celic. Medicinci so namreč ugotovili, da med Slovenci ne bo dovolj podarjenih semenčic in jajčec. In res. Po anketi je na vprašanje, ali bi darovali svoje spolne celice, pritrdilno odgovorilo 35 odstotkov vprašanih žensk in 38 odstotkov moških. Da bi se izognili pomanjkanju spolnih celic, je sedaj po zakonu dovoljen njihov uvoz. Ha, pa smo pri malih čefurčkih, o katerih je pisala osemnajstletnica, ki se je že sedaj odločila, da bi se dala umetno oploditi, pa se boji, da bo oplojena s semenom južnjaka, črnca ali kakšnega drugega Neslovenca. Zaskrbljenost v tej smeri je izrazil Jurij Malovrh, SLS + SKD: "Tu lahko pride do nekaj eksotike. Imeli bomo azilante, imeli bomo črne, kaj pa obsojanje okolja, kjer se bo ta otrok rodil, zafrustriranost tega otroka, ko bo izvedel, na kakšen način je bil spočet." Ni kaj, tako idealne izjave že dolgo ni bilo - kombinacije vroče teme ksenofobije in oploditve.

Kakorkoli, po hitrem postopku je večinska parlamentarna in vladna struja speljala še eno korekcijo grehov Bajukove vlade. In ker gre trenutno vladajočim spreminjanje zakonov tako hitro in preprosto od prstov, imamo že ideje, česa se lahko lotijo v prihodnjih tednih - legalizacije marihuane, poroke homoseksualcev, legalizacije prostitucije, legalizacije evtanazije ... Nestrpno čakamo vroče debate.