Spoštovani gospod nadškof!

V velikonočnem intervjuju (Večer, 14. aprila) ste med drugim izjavili, da duhovno in kulturno ozračje pri nas žal zastruplja peščica ljudi. Žal ste pri tem pozabili na svoje lastne nestrpne izjave proti ustavnim določbam o svobodnem odločanju o rojstvih otrok in proti laični šoli ter na skrajno nekulturno in žaljivo izjavo, da ateistov pri nas sploh ne more biti, saj da bi pravi ateist pokojne starše odvrgel v smeti, tega pa nihče ne dela. Da, res ne, a zato, ker se je v dolgih tisočletjih razvoja človeštva razvilo tudi nekaj, čemur strpni ljudje rečemo občečloveška kultura, h kateri so seveda ogromno prispevale prav religije - a zato še zdaleč ni samo njihova "last". Prav to ošabno "prilaščanje" patronata nad moralnimi vprašanji je tisto, kar me je pri katolištvu vedno najbolj odbijalo - globoko pa sem vedno spoštoval iskrene vernike, preproste in visoko izobražene, ter duhovnike, ki so z njimi to iskreno vero delili v dobrem in hudem.

Če gre kdo od njih v nasprotni smeri kdaj tako daleč, kot ste si to dovolili Vi, g. dr. Rode, v omenjenem intervjuju, pa je seveda treba jasno odgovoriti. Kot konkreten primer "izrazov nestrpnosti do kristjanov in Cerkve, ki so pod vsakim kulturnim nivojem" ste navedli "sedanjo politiko ZLSD ob sporazumu s Svetim sedežem" in "tistega, ki jo v tej zadevi zastopa", torej mene. "Ti ljudje ne vedo, kaj je krščanstvo, kaj Cerkev in kaj Sveti sedež, in iz tega delajo strašilo za potrebe svoje ideologije in manipulacije z ljudmi".

Očitati to meni, ki sem še globoko v "komunističnem" režimu javno, v časnikih in na strokovnih simpozijih, zahteval odpravo vsiljevanja komunistične ideologije kot splošnega vzgojnega smotra takratne šole, opozarjajoč pri tem prav na pravice tistih, ki na svet gledajo drugače, zlasti tudi vernikov, se mi ne zdi ravno krščansko in pošteno. Pa sem v 70. in 80. letih za pravice vernikov in Cerkve storil poleg tega tudi še kaj drugega, drugače Vaš sedanji vodja tiskovnega urada dr. Gril najbrž ne bi bil v cerkvenem tisku takrat zapisal, da je "komunist Matevž Krivic za pravice vernikov storil več kot ..." - naj Vam on pove, s kom ali s čim je to takrat primerjal in zakaj. Pa tudi danes tega seveda nisem nehal početi. ... (V pismu sledi omemba nedavne polemike v Mladini - op. p.)

Ne recite, g. nadškof, da tega niste vedeli. Če potem meni očitate "nekulturno nestrpnost do vernikov in Cerkve pod vsakim nivojem", mora biti nekaj narobe z Vami, ne z mano - z Vašo nestrpnostjo do drugače mislečih, ne z mojo. In ne zvrnite, prosim, sedaj prav lahkotno teh težkih obtožb z mene na Združeno listo, kajti tudi pri njenem sedanjem vodstvu, s katerim sodelujem, dokazov za take neutemeljene obtožbe ne boste mogli najti, ker jih preprosto ni.

Tudi v odnosu do sporazuma s Svetim sedežem ne. Vodstvo ZLSD se tu ni odločilo za skrajno, čeprav pravno povsem branljivo stališče mnogih uglednih pravnih strokovnjakov pri nas - da stroge določbe naše ustave tudi nam, ne le npr. Franciji in ZDA, ustavnopravno sploh preprečujejo sklepanje sporazumov s Svetim sedežem o položaju Cerkve znotraj države. Ker se je odločilo za zmerno, kompromisno stališče, ki ga že leto in pol javno zagovarjam sam - ( ... ) -, sem lahko sprejel zastopanje teh njegovih stališč, ki so tudi moja, čeprav nisem član stranke.

Ko v javnosti - kot nestrokovnjak za ustavno pravo - dajete kategorične izjave, da je "vsem jasno, da v sporazumu ni nobenega problema" (razen "ideološke zakrknjenosti"), pa bi Vam priporočal ne le nekoliko več previdnosti in seznanjenja s stališči laičnih strokovnjakov, ampak tudi upoštevanje tega, kar je pred dnevi javno povedal vodilni cerkveni pravni strokovnjak dr. Borut Košir. ... (V pismu sledi citat in komentar te izjave, kar je bilo v Mladini že objavljeno - op. p.)

Drugi dokaz so Vaše lastne izjave o župnijskem verouku kot enem od obveznih izbirnih predmetov v javni šoli. Pravite, da je to "najmanj", kar je država dolžna zagotoviti - pri tem pa pozabljate (ali "pozabljate"?), da v moderni državi javno šolstvo spada v celoti pod ingerenco države. V državi z dosledno ločitvijo države in verskih skupnosti (ne z nedosledno kot v Italiji, Nemčiji itd.) preprosto ni dopustno, ni v skladu z ustavo, da bi del pouka v javnih šolah potekal po cerkvenih programih in s cerkvenim učiteljstvom. V zasebnih (katoliških in drugih) lahko, v javnih pa ne - in pika.

Tako preprosto je to, prav nič zapleteno. In priporočam Vam, da v interesu resnične medsebojne strpnosti nehate zavajati javnost z očitno neresničnimi izjavami, kot je bila tista v Vašem intervjuju v Večeru, da "vse, kar terja Cerkev" ob tem spornem sporazumu, "vse to in še več evropske države priznavajo Cerkvi". Resnica: nekatere res "vse to in še več", nekatere hkrati več in manj (npr. Španija), nekatere precej manj (npr. Estonija), nekatere pa takih sporazumov sploh ne sklepajo (Francija - razen za Alzacijo in Loreno, Nizozemska, nekateri od švicarskih kantonov in nekatere nemške dežele). In tudi Vaša trditev, da se premieru Drnovšku zdi sinodalni predlog glede župnijskega verouka kot izbirnega predmeta v javni šoli sprejemljiv, kar da je že "javno večkrat povedal", ne ustreza resnici: Drnovšek je (javno) doslej podpiral le oprostitev veroučnikov od obiskovanja enega izbirnega predmeta, ne pa vključitve župnijskega verouka med te izbirne predmete. Sam je govoril, kot da je med tem dvojim pomembna razlika - Vi jo povsem brišete. Z njegovim soglasjem? Komu verjeti?

... (Izpuščen odstavek o že podpisanem sporazumu s slovenskimi škofi iz februarja 1999, kar je bilo v Mladini tudi že objavljeno - op. p.)

Če bi takrat cerkvena stran vsebinsko ostala v ustavno korektnih okvirih "februarskega" sporazuma, bi to lahko skupaj in brez težav "prelili" v jezik mednarodnopravnega sporazuma, ki bi bil sedaj že zdavnaj podpisan in ratificiran, predvsem pa bi lahko strpni ljudje "osamili" ekstremiste na obeh straneh, na "naši" strani recimo tiste politične sile, ki res skušajo kovati politični kapital iz apriornega in primitivnega nasprotovanju vsemu cerkvenemu - na "vaši" strani pa že sami veste, koga. Če je cerkveni strani res do strpnega sožitja različno mislečih v demokratični in laični državi, je za korake v tej smeri še vedno čas. Prvi bi bil, da ne odklonite zadnjih vladnih popravkov, ki so v drugem odstavku 1. in 3. člena že pomembno zmanjšali doslej izjemno huda oddaljevanja od ustavnih načel laične države, in da nato s tem v nadaljnjih pogajanjih (ali po pričakovani presoji ustavnega sodišča, če sami na to ne boste pripravljeni) uskladimo še prvi odstavek 1. člena ter 2., 10., 13. in 14. člen.

Z zanimanjem čakam na pogajalski odgovor Svetega sedeža - in seveda tudi na Vaš morebitni osebni odgovor na tole pismo - in Vas lepo pozdravljam.