Požrešna država

Pred petimi leti je sod nafte na svetovnem naftnem trgu stal v povprečju 20 dolarjev. V Sloveniji je liter super bencina takrat veljal danes skromnih 82,8 tolarja. Takratno razmerje med svetovno ceno nafte in ceno bencina v Sloveniji je že dolgo porušeno.

Za sod je namreč treba danes na trgu odšteti slabih trideset dolarjev, liter super bencina pa nas danes stane 184,1 SIT. Če predvidevamo, da so vse ostale stvari ostale nespremenjene, nam ta groba matematika pokaže, da se je svetovna cena nafte dvignila za slabih 50 odstotkov, cena bencina v Sloveniji pa za neskromnih 122 odstotkov. Ni kaj, na področju trošarin sledimo Evropi. Cena nafte brez davkov je pri nas primerljiva z evropsko, dohajamo pa jo tudi, če ob bok evropskim cenam postavimo naše maloprodajne cene. Slovenska marža že znaša 80 odstotkov evropske. Ko bi Evropi tako zvesto sledili tudi na drugih področjih. Recimo pri nizki inflaciji in tehnološkem razvoju.

Ob vsakokratnem zviševanju trošarin ob hkratnih padcih svetovnih cen nafte se vsaka država, tudi Slovenija, obnaša kot dolgotrajni odvisnik. Ko država enkrat sprejme takšno uredbo, je pozneje zaradi potreb proračunskih porabnikov ne more več tako preprosto umakniti. S tem bi namreč nastala prvovrstna politična kriza oziroma bi se država za ohranjanje političnega ravnovesja v državi morala prekomerno zadolževati. Brez visokih trošarin bi padel vsak evropski pa tudi slovenski proračun. Končna faza takšnega početja je, da dviganju svetovne cene nafte država ne sledi z zniževanjem trošarin, ki jih je v preteklosti povečevala.

Preteklo sredo smo bili priča prvemu večjemu skoku cen naftnih derivatov, ki so se v skladu z uredbo o oblikovanju cen naftnih derivatov v povprečju dvignile za slabih pet odstotkov. Seveda država ni znižala trošarin, s čimer bi ohranila prejšnjo raven cen. Zanimivo je, kakšen vik in krik so lansko leto zagnali mediji, ko Bajukova vlada ni sprejela predlaganega dviga trošarin, ob takratnem padcu svetovne cene nafte, sedaj pa nihče, ne potrošniki in ne mediji ne zahtevajo njihovega znižanja. Verjetno se vsi zavedajo učinka takšnih zahtev na ceno bencina.

Ta, letos prvi večji skok cen bencina je po besedah analitikov le prvi izmed vrste podražitev, ki si bodo sledile do konca poletne sezone. Po že omenjeni uredbi je to lahko vsakih štirinajst dni, seveda če svetovna cena nafte preseže slovensko ceno vsaj za tolar in pol za liter. Naši naftni trgovci takšno spremembo izračunajo glede na ceno nafte, ki velja na svetovnih borzah, obenem se upošteva tudi vrednost dolarja in evra v primerjavi s tolarjem. S tem modelom država preprečuje velika nihanja dobičkov in (predvsem) izgub, ki so se pojavljale pri naših trgovcih v prejšnjem administrativnem modelu določanja cen goriva. Sedaj ta nihanja plačujemo potrošniki.

Tukaj je treba dodati, da od 5. aprila uredba o oblikovanju cen ne velja več za dizel in ekstra lahko kurilno olje, ker vlada uredb za ti dve vrsti goriva ni podaljšala. Te cene se odslej oblikujejo prosto. Glede na konkurenco pri ponudnikih te cene do jeseni ne bodo rasle, ampak bodo kvečjemu padale. Pred zimo pa nas bodo gotovo razveselile podobne podražitve kurilnega olja, kot so nas preteklo leto, ko je bila cena za liter kurilnega olja pozimi višja od poletne za dobrih trideset tolarjev. To za povprečno slovensko družino pomeni, da lahko prihrani celo plačo, če opravi nakup olja v poletnih mesecih, ko je cena najnižja.

Bencin in letošnja inflacija

Predsednik vlade dr. Janez Drnovšek nas ob vsakem daljšem javnem nastopu "potolaži", da vse le ni tako hudo, kot si predstavljamo. To je bilo tako tudi ob njegovem zadnjem nastopu pred poslanci prejšnji teden na aprilski redni seji državnega zbora. Hvala bogu - lahko mirno spimo. Daleč smo od tega, da bi bil položaj kritičen. Makroekonomski položaj Slovenije je dober. Prav tako Slovenija, po njegovih besedah, pozitivno odstopa od večine držav, vsaj kar se tiče javnega dolga, ki trenutno dosega približno 37 odstotkov v družbenem proizvodu. Pa kaj je naših 37 odstotkov v primerjavi z evropskim povprečjem 60 odstotkov zunanjega dolga. Belgijski dolg je celo večji od 100 odstotkov. Tudi revščina se ne povečuje in celo inflacija se bo, "če ne bo negativnih zunanjih šokov, postopno zmanjševala". Prav tako predsednik vlade s sodelavci v vladi konstantno pazi, da se javni dolg ne povečuje oziroma da se problem dolga ne podcenjuje. Ves čas tudi iščejo optimalno razmerje med konkurenčnostjo gospodarstva in realnimi dohodki oziroma kakovostjo življenja, ki si ga lahko privoščimo na ravni konkurenčnosti.

Tudi finančni minister Tone Rop pravi, da ni razloga, da bi inflacijski cilj letos spreminjali. Po besedah magistra Gasparija je celo neambiciozen. Kdo potem vidi probleme, kjer jih ni? Opozicijski poslanci? Poslanca NSi Janez Drobniča je na tej isti seji namreč skrbelo to, da ljudje za svoj denar dobijo vse manj, da se cene življenjskih potrebščin skokovito dvigajo in da zunanji dolg narašča že pet let. Morda pa inflacijo povzročajo ljudje s svojim inflacijskim obnašanjem. Po besedah dr. Drnovška inflacijo povzročamo tudi mi vsi, ki se o njej preveč pogovarjamo. Hm, morda pa bo sama izginila, če se o njej ne bo govorilo. Šalo na stran - poanta je v tem, da na inflacijo vplivajo predvsem plače v javnem sektorju, kar dr. Drnovšek tudi priznava. Prav tako na inflacijo vplivajo cena nafte na svetovnem tržišču in gospodarska gibanja v svetu. Ti trendi pa so negativni. Cena nafte bo po napovedih strokovnjakov rasla vsaj še do sredine poletja. Prav tako prihajajo slabe novice iz Združenih držav, kjer skuša centralna banka ponovno ogreti gospodarstvo z zniževanjem obrestnih mer. Vsi ekonomski indikatorji v Združenih državah so bili marca 0,3 odstotka nižji kot v februarju. Tudi evropsko gospodarstvo kaže znake recesije. Po podatkih Bundesbanke naj bi bila rast gospodarstva v Nemčiji letos nižja vsaj za odstotek, kar bo vplivalo tudi na ostale evropske države. Ampak še enkrat: hvala bogu, nam gre dobro.