Državna špijonaža

V svinčenih časih prejšnjega režima sta bili zasliševanje in nadziranje državljanov stalna praksa. S prehodom v demokratično družbo smo upravičeno pričakovali, da bodo stare metode opuščene in da bomo končno zaživeli v prostoru, kjer bodo meje med javnim in zasebnim spoštovane. Realnost na žalost kaže povsem drugačno sliko. Še vedno smo pod budnim očesom oblasti, ki brska po naši zasebnosti.

Učinkovitost državne špijonaže, ki je spretno prikrita z belo zdravniško haljo, je na svoji koži občutil dr. Borut J. Sommeregger - nekdanji vodja poslanske skupine SKD v državnem zboru in sedanji podjetnik, ki se je v Slovenijo preselil iz sosednje Avstrije. Po poroki z nekdanjo poslanko Jano Primožič in rojstvu dveh sinov se je v začetku letošnjega aprila odločil za ureditev stalnega prebivališča v naši državi. Hkrati je želel avstrijsko vozniško dovoljenje zamenjati za slovensko, kar je po zakonu o varnosti cestnega prometa iz leta 1998 dolžan storiti v roku enega leta od stalne ali začasne naselitve. Ker isti zakon še določa, da je treba pred pridobitvijo novega vozniškega dovoljenja, podaljšanjem starega ali prepisom tujega v slovensko obvezno opraviti zdravstveni pregled, je 5. aprila odšel na pregled v zdravstveni dom Cerknica. V ambulanti sta ga sprejeli dr. Alenka Medved - Strmšek ter medicinska sestra Marija Tomšič. Ker žena ni mogla priti pravočasno iz službe, da bi prevzela otroka, ju je Sommeregger pripeljal seboj v ambulanto. Zdravnica ga je takoj "zaslišala", zakaj otroka nista v vrtcu. Ko ji je pojasnil, da v času ženine službe zanju skrbi on in da ju vsaj za zdaj še ne nameravata vpisati v vrtec, so sledila nova vprašanja o tem, zakaj se seli in kdaj je prišel v Slovenijo, kje je zaposlen, kakšno funkcijo opravlja v podjetju in celo, ali je njen edini lastnik. Ker mu ni bilo jasno, kakšna bi lahko bila povezava med lastništvom podjetja in sposobnostjo vožnje avtomobila, jo je vprašal, zakaj ga vse to sprašuje in ali se ji ne zdi, da gre za preveč osebna vprašanja. Odgovorila mu je, da ga lahko sprašuje vse, razen o dohodnini. Ker na vprašanja ni želel odgovarjati, ga je napotila k psihologu.

Ogorčen nad tovrstnim ravnanjem se je pritožil pri direktorici zdravstvenega doma dr. Darinki Klančar. Ta mu je 9. aprila uredila pregled pri dr. Andreji Marolt Savič v ambulanti podjetja Kovinoplastika. A zgodba se je ponovila, kajti tudi ta zdravnica ga je po neuspešnem spraševanju napotila k psihologu. Na ženino vprašanje, zakaj mož ni opravil pregleda, je dr. Savičeva odgovorila: "Saj vidite, kako se smeje, tak je kot voznik lahko nevaren!"

Sommeregger se je po drugem poskusu odločil, da zdravstvenega pregleda vsaj za zdaj ne bo opravil, ampak da bo o neprijetnem dogodku obvestil zdravstvenega ministra Dušana Kebra ter varuha človekovih pravic Matjaža Hanžka. Za to potezo se je odločil, ko je v roke dobil zeleni formular, ki se mu uradno reče zdravstveni karton in ki ga zdravniki uporabljajo pri zdravstvenem pregledu kandidatov za voznike. Formular obsega štiri kategorije, in sicer osebno, družinsko, delovno in socialno anamnezo. Zdravnik lahko kandidata sprašuje o zdravstvenih karakteristikah, kot so vid, sluh, teža, otroške bolezni, poznejše bolezni, operacije, poškodbe, katera zdravila je uporabljal v bolnišnici in podobno. Če se mu zdi potrebno, ga lahko pošlje še na dodatne preglede h kar desetim različnim specialistom - od internista do psihiatra. Znana je lanska zgodba iz Kopra, ko je zdravnik kandidatko pregledal celo ginekološko. Če bi se zasliševanje ustavilo po ugotovitvi medicinskih kontraindikacij za vožnjo, bi težko govorili o kršitvi zasebnosti. A formular vključuje tudi vprašanja o kandidatovi družini, šolanju, delovni dobi in socialnem statusu. Vsebuje celo vprašanja o vojaški obveznosti in rodu, v katerem je kandidat vojaško obveznost služil, ali je kandidat samski, poročen ali vdovec in celo o tem, ali živi v primernem ali neprimernem stanovanju. Poleg tega ima zdravnik pravico zahtevati delovno karakteristiko, podatke pri socialnoskrbstvenih organih in sodne spise. Sommeregger trdi, da gre za nezaslišan poseg v človekovo zasebnost. "Niki Lauda je bil vojaško nesposoben, pa je bil kljub temu trikratni svetovni prvak v formuli ena. Služenje vojaškega roka torej ne more biti merilo za sposobnost vožnje. Poleg tega je formular diskriminatoren, ker ne zajema fantov, ki so opravili civilno služenje," pravi Sommeregger. Zmotilo ga je tudi vprašanje o lastništvu v podjetju, saj med zasliševanjem ni bil prepričan, če je še vedno pred zdravnico ali pa se je pomotoma znašel pred finančnim inšpektorjem. Najbolj sporno pa se mu zdi vprašanje o kakovosti bivalnih razmer. "Iz tega je mogoče sklepati, da so državljani, ki živijo v majhnih in poceni opremljenih stanovanjih, slabši vozniki od državljanov, ki živijo v luksuznih vilah." Ironično je, da v Sloveniji ne smejo voziti tisti, ki živijo v slabih stanovanjih, zato pa lahko vozijo nepismeni. Na zadnji strani zelenega formularja je namreč napisano, da mora pacient pred začetkom zdravniškega pregleda podpisati izjavo, s katero potrjuje pristnost svojih navedb. Če je pacient nepismen, se mu pod izjavo ni treba podpisati, ampak lahko naredi le križec. Ergo - vozniški izpit lahko dobi oseba, ki ne zna brati tabel s krajevnimi imeni! Kako varen je tak voznik, države očitno ne zanima, saj ima preveč dela z zasliševanjem pismenih.

Kriv je zastarel pravilnik

Po zakonu o varnosti cestnega prometa zdravstvenih pregledov kandidatov za voznike ne opravljajo navadni splošni zdravniki, temveč za to pooblaščeni in usposobljeni zasebni zdravniki. V praksi to nalogo opravljajo dispanzerji medicine dela, prometa in športa. Če njihova pooblastila primerjamo s pooblastili navadnih splošnih zdravnikov, naletimo na v nebo vpijočo razliko. Medtem ko pacientov izbrani splošni zdravnik v karton zapisuje le zdravstveno karakteristiko, pa lahko specialist medicine dela v karton zapisuje tudi zelo osebna vprašanja o pacientovem stanu, stanovanju in službi. Pravno podlago za tovrstno zasliševanje mu daje pravilnik o zdravstvenih pogojih, ki jih morajo izpolnjevati vozniki motornih vozil. Ta pravilnik je bil sprejet že davnega leta 1982, torej še v času nekdanje Socialistične republike Slovenije. Po aprilu leta 1998, ko je bil sprejet nov zakon o varnosti cestnega prometa, bi moral zdravstveni minister predpisati nov pravilnik, kar pa se do danes še ni zgodilo. Predstojnica Inštituta za medicino dela, prometa in športa, asist. dr. Metoda Dodič Fikfak, pravi, da sta nov pravilnik in nov formular z vprašanji že v pripravi, vendar dvomi, da bo način zdravstvenega pregleda po njunem sprejetju kaj drugačen od sedanjega. Čeprav opozarja, da obstajajo bolezni, ki izvirajo iz socialnega statusa in lahko negativno vplivajo na voznikovo sposobnost vožnje, pa hkrati v svojem osebnem mnenju izraža dvom o upravičenosti ugotavljanja socialne anamneze: "Gre za ostanek preteklega režima, ko je avto še veljal za prestiž in ko so državljane, ki so si lahko privoščili avto, nadzirali. Začudenost gospoda iz Avstrije popolnoma razumem, ker so zdravstveni pregledi v večini držav po svetu precej manj obsežni kot slovenski in običajno pomenijo zgolj formalnost. Nekatere države, na primer Avstrija, zahtevajo le pregled vida, vozniško dovoljenje pa velja za celo življenje in ga ni treba podaljševati. Druge države zdravstvenega pregleda sploh nimajo." Liberalnost si lahko privoščijo, ker računajo na odgovorno ravnanje voznikov. "To pomeni, da voznik sam ukrepa, če opazi kakšno zdravstveno spremembo, ki mu otežuje vožnjo. Če se mu poslabša vid, mora imeti toliko modrosti, da gre k okulistu in si kupi očala." Zakaj tovrstnega sistema, ki temelji na osnovnem zaupanje države v njene državljane, ne bi uvedli tudi v Sloveniji? "Ker so slovenski vozniki v primerjavi s tujci še vedno zelo neodgovorni. Nimajo še razvite zavesti, da bi kaj storili na lastno pobudo in ne zato, ker bi jim bilo ukazano." Tudi predstojnik centra za medicino dela na zavodu za varstvo pri delu, prim. doc. dr. Marjan Bilban, je v krajšem telefonskem pogovoru priznal, da je formular zastarel in da socialna anamneza nima nobenega vpliva na zmožnost vožnje. Nad temeljitostjo vprašanj specialistov medicine dela sicer ni začuden, pravi pa, da se večina zdravnikov že dolgo ne drži zastarelega formularja. Podobno mnenje izraža tudi zdravstveni minister Keber: "Mislim, da zdravnik nima pravice posegati v zasebnost posameznika z vprašanji, ki niso relevantna za sposobnost vožnje." Tega mnenja pa ni dr. Medved - Strmškova. Nenavadno se ji ne zdi niti vprašanje o primernosti stanovanja, češ da zaradi dolgoletnega bivanja v vlažnih prostorih obstaja možnost obolelosti za astmo, kar za voznika lahko pomeni težave. "Zdravje ni le odsotnost bolezni, ampak tudi duševna blaginja," pravi Strmškova. Na naše vprašanje, ali se ji ne zdi, da nekatera vprašanja iz formularja presegajo mejo zdravniške pristojnosti, pa je odgovorila: "Pri postavljanju vprašanj ne more biti nobenih ovir. Pacienta lahko vprašam, kar hočem, njegova odločitev pa je, ali bo na to odgovoril." Ob tem zdravnica prikladno zamolči, da odklonitev odgovorov ne ostane brez posledic oziroma da te zaradi trmastega varovanja zasebnosti lahko zelo hitro napoti k psihologu, kar dokazuje prav Sommereggerjev primer.

Meje med zasebnim in javnim so torej tudi po prehodu v demokratično družbo ostale enako nejasne, kot so bile v času socializma, ko se zasebnost zato, ker je bilo vse od vseh, ni vklapljala v tedanji sistem. Čeprav je pravica do zasebnosti urejena celo na ustavni ravni, to dejstvo ne pomeni nič, ker se pravila neprestano kršijo. Morda je krivda v tem, da se doslej zaradi kršitve zasebnosti še nihče v Sloveniji ni obrnil na sodišče.