Knapovska usoda

Pri odkopu rjavega premoga v jami Ojstro v Hrastniku se je v torek, 24. aprila, okrog 4.40, vdrla blatna masa. Nesnage je bilo do kolena, blato je zapolnilo celotno čelo odkopa ter dostavno in transportno progo v dolžini 30 metrov. Celotna nočna izmena v sestavi 10 rudarjev se je iz jame umaknila. Okrog šeste ure je šla na delovišče, kjer se je zgodil vdor blata, tehnična ekipa šestih, posebej za to usposobljenih rudarjev: trije naj bi postavili pregrade (da blato ne bi prodiralo naprej), trije pa so imeli za nalogo urejevanje separatnega zračenja. Ko so delo opravili in so se delavci že vračali proti izhodu, je njihov vodja (nekaj po osmi uri), ki je takrat klical po telefonu, začutil oz. slišal, da je prišlo do ponovnega vdora blata. Kot so pozneje razložili poznavalci, je to izjemen primer, saj se najpogosteje najprej zgodi večji prodor, nato pa manjši. Tega jutra, ironično - tik pred praznikom dela - se je usoda "poigrala" in naredila ravno obratno. Aleša Hočevarja je sunkovit curek materiala dobesedno izstrelil iz območja nevarnosti. Sicer ima brazgotine, posledice nesreče pa so se pokazale tudi na pljučih, vendar, kakor so najprej rekli trboveljski, nato pa še ljubljanski zdravniki (Aleša so premestili v ljubljanski klinični center), je zunaj življenjske nevarnosti.

Radovedni Hrastničani, novinarji in zaskrbljeni svojci rudarjev so se začeli poleg vhoda v rudnik zbirati med 11. in 12. uro. Za najbolj obveščene so se izkazali mulci, ki so po različnih poteh (saj je imel skoraj vsak drug očeta rudarja ali pa celo člana reševalne ekipe) izvedeli, kod je šla ekipa petih pogrešanih članov, da imajo za preživetje le malo možnosti in da so pogrešani stari med 30 in 40 let. Med njimi se je opotekala objokana ženska, ki je za nesrečo izvedela po radiu, ker pa tam niso povedali nič konkretnega, jo je skrbelo, ali je njen mož v pogrešani ekipi ali pa je delal drugje. Kar nekaj časa je trajalo, dokler ni veselo vzkliknila: "Rekli so, da bo mož vsak hip prišel ven." Ni bil eden od petih nesrečnežev.

Od opoldneva so bili vsi sosedni barčki okupirani z novinarji in rudarji, ki so med požirki piva razglabljali o svojih pogrešanih kolegih. "Jaz bi ta rudnik že zdavnaj zaprl!" je bilo slišati starejšega rudarskega mačka. "Čakaj malo," ga je prekinil mlajši, še neupokojen, torej rudar, ki se zaveda posledic zapiranja in vse večje brezposelnosti v Zasavju, "to ni tako enostavno. Kaj pa bomo mi počeli?" Na parkirišču pred vhodom v rudnik so ta čas eden za drugim parkirali različni "pomembneži": šef civilne zaščite Bogataj, šofer državne preiskovalne sodnice, ljubljanski kriminalisti itd. In nobenega rešilca, niti ene bele halje. Saj se, kot je sporočil generalni direktor rudnika Aljoša Kink, pravo reševanje sploh še začelo ni - vzpostavljali so se pogoji za reševanje. Večja nevarnost ponovnega prodora blata, nakopičeni metan in drugi dejavniki so potrjevali to, da ni preveč pametno pošiljati reševalcev globoko v jamo. Vodja kriznega štaba Martin Putrič je nesrečo primerjal s plazom v Logu pod Mangartom: "Blatna masa se je sprožila z enako hitrostjo, potovalo pa je tako rekoč po cevi, zato ljudje skoraj niso imeli možnosti, da bi se nevarnosti izognili."

Medtem ko so spodaj že vzpostavili sistem zračenja in je bilo zgoraj kot na ladji brez krmarja, je med avtomobili brezciljno hodila drobcena ženska, ki, sodeč po videzu, ni dvomila o tem, da je eden od petih ponesrečenih rudarjev nekdo od njenih. Ko se je pomirila do te stopnje, da ji ni bilo več treba hoditi sem ter tja, se je usedla kar na pločnik in rekla: "Za moža sem izvedela ob dveh popoldan, ko me je poklicala sestra iz Ljubljane, ki je iz radijskih poročil izvedela za nesrečo. Zgodilo se mu je že tretjič. Na 'šiht' v rudnik je šel, ko je bil star 15 let. Bil je priden, zato je bil na delu pred vsemi - tudi če se je bilo treba plaziti po kolenih. Zatorej si je najprej med delom poškodoval komolec, nato mu je odrezalo prst. Zdaj pa ga je zasulo. Kljub temu da so mi rekli, da je še upanje - točno vem, da ni preživel," je povedala Metka, ki se je kljub nasvetom svojega očeta, ki je z rdečimi očmi spremljal hčer in jo poskusil spraviti domov, odločila, da bo počakala na reševalno ekipo, ki bi vsak trenutek morala povedati, kaj so našli v jami. Metkin mož Zdenko Kočar je bil star 35 let, našli so ga drugi dan reševanja.

Živo blato

Nesreča je vzela očete devetim otrokom. "Dva sta srednješolca, ostali pa so osnovnošolci ali celo predšolski otroci. Vse bo štipendiral rudnik, nesreča v Ojstru jih ne sme prikrajšati vsaj pri izobrazbi," je sporočil predsednik sindikata hrastniškega rudnika Iztok Cilenšek, ki je ob tej nesreči odigral tudi vlogo lokalnega psihologa. Prav on se je soočal s svojci ponesrečenih rudarjev: "Tudi jaz sem bil rudar, zato je hudo. Še huje pa je, ko moraš poklicati vdovo ..." Po besedah Cilenška so vse družine že dobile prvo finančno solidarnostno pomoč, pozneje pa jim bodo na žiro račune nakazali tudi zavarovalnine. Solidarnost med rudarji se je pokazala tudi v tem, da so trboveljski reševalci ponudili pomoč hrastniškim kolegom, ki so jo po štirih dneh izmen tudi sprejeli. Če bi bilo potrebno, bi se reševalni akciji pridružili tudi velenjski strokovnjaki, ki so prav tako ponudili podporo. Reševanje je potekalo 24 ur na dan, in to ročno. Kakor je rekel eden od reševalcev: "Ne bi bilo težko reševati opreme, tako pa ..."

Na četrti dan, ko so se vrste predstavnikov medijev in domačinov nekoliko razredčile, se je v reševalno akcijo vključilo tudi osem lavinskih psov iz kinološkega društva Zagorje. "Celotno območje je bilo zelo težko prehodno. Voda, ki ni odtekala, je bila najhujša ovira za iskanje. Psi (do trebuha v blatu) so skupaj z vodniki lahko hodili le po vnaprej položenih lesenih plohih," je povedal eden od vodnikov psov, Alojz Klančišar, ki je med pogovorom poudaril, da je iskanje pogrešanih v rudnikih s pomočjo psov v Evropi bolj izjema kakor pravilo. "Težave so imeli vsi psi, enega pa bi, če mu na pomoč ne bi pravočasno priskočili ljudje, živo blato skoraj požrlo." Psi so nakazali tri možne lokacije, kjer bi lahko bili pogrešani. Na dveh napovedanih mestih so našli dva pogrešana rudarja. "Če bo vodstvo reševalnega štaba potrdilo, da se je naš trud izkazal za zanesljivega, lahko govorimo več kot le o uspehu - to so novi dosežki na področju reševanja v rudnikih, ki jih bo treba predstaviti kolegom kinologom iz drugih držav," je povedal Klančišar, ki se je tako kot njegovi kolegi nevarnosti dela v jami Ojstro zavedel šele po opravljeni akciji: "Med delom o ponovnem vdoru sploh ne razmišljaš."

Vsakič ko je vodstvo rudnika sporočilo, da so našli še enega ponesrečenega rudarja, so dodali, da zaradi poškodb identifikacija trupla še poteka. Medtem se je med pisano množico avtomobilov na parkirišče pripeljal mračen kombi z zatemnjenimi okni in za grobarske avtomobile značilno kapico - ventilacijo. Zapeljal se je skozi zadnja vrata, čim bliže vhodnim vratom v stavbo. Verjetno bo očividcem, ki so za hip zagledali krsto, v kateri je po vrsti ležalo najprej truplo Viktorja Bezgovška, nato Zdenka Kočarja, pozneje 29-letnega Franca Zoreta iz Laškega, nato Borisa Mačka (na dan, ko so reševalci našli njegovo truplo, bi praznoval svoj 27. rojstni dan) in po desetih dneh reševalne akcije še zadnji od pogrešanih, Anton Jančič z Brdc, ob spominu na ta prizor spreletel srh še mnogo dni po nesreči. Kaj vse bo ostalo v spominu reševalcem, si lahko le mislimo. Pozneje bo treba reševati tudi opremo, ki je, kot je rekel direktor rudnika (bil je na pogrebih vseh podrejenih), ko je bila nova, stala okrog 660 milijonov tolarjev. Natančnih ocen škode še ni, saj je reševalni štab do preteklega petka vso pozornost preusmeril na pogrešane. Šele pozneje bodo ocenili, koliko sredstev bo zahtevala sanacija nesreče. Kaj je povzročilo vdor blata, bo, po besedah Kinka in glavnega republiškega rudarskega inšpektorja Matjaža Cerovca, jasno šele čez nekaj dni - preiskava nesreče je v polnem teku. Za zdaj pa so inšpektorji ugotovili, da je bilo vse storjeno po pravilih rudarske stroke. Sicer so aprilski dnevi - spomladansko obdobje, ko močne padavine izčrpajo svoje zaloge - nesrečni za hrastniške knape že tretjič. 8. aprila leta 1971 je nepričakovan vdor vode v jamo Ojstro terjal 9 življenj. Sredi aprila leta 1975 sta v hrastniškem rudniku pod blatno maso umrla dva rudarja, osem pa se jih je rešilo. Leta 1983 pa je proti koncu oktobra v jami Hrastnik blato zasulo osem rudarjev - sedem se jih je rešilo, enemu pa, tako kot petim letošnjim ponesrečenim, ni bilo pomoči.