Sol zemlje

Pred slabimi štirinajstimi dnevi je prostor zapolnilo približno enako število lokalpatriotov, ki so podpirali svoje moštvo v finalu srednješolske košarkarske lige, tokrat pa so celjsko dvorano Golovec zavzeli mladi kristjani iz vseh slovenskih župnij, ki so se odzvali pastirskemu klicu in se množično udeležili 2. shoda mladih, ki so ga pripravili člani Katoliškega akademskega združenja Amos in Katoliškega študentskega centra Sinaj. Lahko si predstavljate, da se ni v nasprotju z dogodkom pred dvema tednoma nihče drl "Lublana, vi ste pizdeeee!!!", prav nihče ni po prašičje krulil in tudi redkokdo je tankal neomejene gigalitre pira. O ne, prvi kulturni šok, ki ga je moral človek ob prihodu absorbirati, je bil, kako salamensko je ta mladina prijazna.

BUS VESELJA se je smejal modri napis na rdeči podlagi zgornjega dela zadka napol razpadlega z metulji in s skavtskimi šotori porisanega avtobusa, gospodični, ki naju je prišla lučaj od njega ponižno poprosit, ali lahko, prosim prosim, prosim, umakneva svojo alfo, ker bodo prav na tem mestu kasneje skakali ristanc, pa je bilo z obraza jasno brati, kako se ji zaradi nuje, da naju nadleguje, dobesedno trga srce. Skupine v oranžne majice oblečenih uradnih oseb, ki so bile odgovorne za usmerjanje prišlekov in razpečevanje poučnega gradiva, so naju, v nasprotju z veliko večino drugih Slovencev v podobnih položajih, ki glede na dosedanje izkušnje pred fotoobjektivi skačejo, kot bi bili golmani, dobesedno moledovale, naj jih vendarle slikava. Najstniški skavti varnostniki so, namesto da bi energijo svoji funkciji ustrezno usmerjali v vzdrževanje čim bolj zajebanega videza, raje izvajali nogometne bravure z rdeče-belim mehom, ki so ga s seboj prinesli posebej v ta namen. Še največ agresije na prireditvi je pokazal pisan zborček med dramskim vložkom v sklopu jutranjega zbora in uradnega nagovora, ki je začel z odra v množico kar naenkrat metati rdeče bonbončke.

Ker je prišlo nadobudnih udeležencev nekaj tisoč, so se zjutraj zbirali več kot uro. Najprej so seveda kaj zapeli, nato so sinhronizirali ure in vse je bilo nared za serijo forumov najrazličnejših vsebin in ene same funkcije, namreč razširjanja in poglabljanja duhovnega horizonta mladega kristjana.

Drugi shod mladih (prvi je bil dobro leto prej v Mariboru, prišlo je približno štiri tisoč mladih) je bil nasploh zastavljen kot en sam kaleidoskopni sejem vsebin, po katerem so sem ter tja švigali ukaželjni mladci in mladenke vseh starosti, ki so se jim s hrbtov majic svetile stvari, kot so LJUBITE SE MED SEBOJ, JAZ VAS ITAK (JEZUS), NAJDRAŽJA DRUŽICA UČENCEV JE PRIDNOST in MLADINA BO PRIHODNJIH ČASOV VESELO RADODARNA. V zvezi s slednjim dodajmo radodarno pohvalo na račun organizatorjev. Sestra Meta Potočnik, koordinatorica odbora za shod, mi je zaupala, da se je s projektom ukvarjala več kot tri mesece, da bi mladim v resnici zagotovili kakovostno in predvsem zelo prijetno izkušnjo.

Božji telefon

Dopoldanske forume in popoldanske delavnice bi lahko nekoliko površno ločili na dve različni vrsti, torej na vsebinske in žurerske, s tem da so bile slednje seveda tudi primerno bolj obiskane. "Moj ma-li ani-ma-tor sko-zi vse le-to skače po Sloveniji, udarja s pe-to!" so v ohlapnem krogu pete brusili udeleženci animatorskega foruma, v sklopu Filmskega platna si je bilo mogoče ogledati, kako so nastajali videospoti Britney Spears, v veliki dvorani so športniki mladim na srce polagali večno izročilo zdravega duha v zdravi posodi.

Osebno sem se najdalj zadržal na forumu z zanimivim naslovom Kako preživeti s katoličanom?, ki udeležencem sicer ni postregel s kulinaričnimi nasveti za zagatne primere, ko se na samotnem otoku znajdemo samo z vernim prijateljem, temveč je za izhodišče pod vprašaj postavil kristjanov položaj v današnjem svetu, podobo Nebeškega očeta in celo smisel krščanstva nasploh. "Pogosto slišimo: krščanstvo je izmišljotina, kristjan je slabič, ki si je nekaj izmislil, da bi lažje živel. To so le prazne marnje. Morda so res, pa so res? Kaj sploh vemo? Kaj sploh vemo, da vemo?" Sledilo je zaporedje duhovito izrisanih na zid projiciranih podob Boga, kakršnega bi si lahko nekateri ustvarili v glavah: bradati zehajoči Bog na oblačku, ki po telefonu zdolgočaseno ugotavlja "Ojoj, kakšen dolgčas prihaja danes tam od spodaj!", Bog na oblačku s pendrekom, Bog z marionetnimi vzvodi, Bog z rokami, podaljšanimi v zlovešče strele, Bog, ki zahteva, naj vsi pozabijo nase in mislijo izključno Nanj, prazen oblaček z leseno tablo NI ME VEČ NA TEM NASLOVU.

Te podobe so seveda zmotne, in ker je božja prava narava po eni strani ena mojih najglobljih osebnih fascinacij in sta me po drugi strani duhovnika moderatorja z neposrednim vprašanjem avditoriju locirala kot edinega prisotnega, ki ni povsem veren, pa si to zelo zelo želi postati, do pričkanja seveda ni preteklo veliko vode. Na svoje pomisleke na temo empirično dokazane nezdružljivosti božanske omniscience, omnipotence in omnibenevolence sem nazaj dobil samo na videz nepovezane traktate v smeri, da so bile ženske (ki same po sebi seveda niso nagnjene k znanstvenemu razmišljanju, temveč k odnosom) na svet postavljene z namenom opominjanja moških na temeljni Odnos, da je "zlo, kolikor raztura in je hkrati bedno, še vedno podvrženo dobremu", in da bi nedavno izraženo trditev enega izmed faranov, da bi "Kučanu z veseljem tudi čevlje pucal, če bi se le spreobrnil," vseeno težko označili za resnično hvalevredno krščansko držo. Kot se v na ta način zastavljenih debatah žal spodobi, smo govorili precej drug mimo drugega: ko si bosta dogmatična premočrtnost in absolutno zavračanje smisla spraševanja o Gospodovi pravičnosti nekoč po kakem osupljivem naključju sposobna smiselno podati roko z nekim večnim nezadovoljstvom z danimi izhodišči, bomo temu bržkone tako ali tako namenili celo številko. V nadaljevanju je eden izmed mladih udeležencev vprašanje zastavil nekoliko drugače (manj, kot se zdi na prvi pogled), in sicer Zakaj izbrati krščanstvo, kaj je njegova prednost?, skupek odgovorov pa je pokazal resnično presenetljivo tuzemsko naravnanost - razkol med nebesi in peklom je namreč očitno osupljivo sekundarni pomislek. "Če si se navadil pekla na zemlji, se boš pa ja tudi tistega tam ..." Eden izmed moderatorjev je v hecu povedal, da je kakemu faranu tudi že svetoval, naj raje ne bo kristjan, ker se preprosto ne izplača.

Drugje so v istem času na velikem in izvrstno obiskanem glasbenem forumu nežni patri na kitare šopali prijeten katoliški britpop, na Gledaliških deskah so se šli udeleženci neko čudno, a štosov in užitka polno dramo, v kateri so amaterski akterji skovikali kot netopirji in mijavkali kot mucki (ob situacijskih vicih tipa "Kdo bo glava in kdo rit?" je od krohota iz hlačk padel celo novorojenček v zadnji vrsti), krog mladih na temo Etične družbe, ki je bil v sklepni fazi neprijetno moten s salvami spontanih aplavzov sosednjih forumov o infernu droge in mentalnih/fizičnih hendikepih (PRIZADET JE TISTI, KI NE LJUBI), pa se je pogovarjal o drugačnosti. Po mnenju moderatorja danes človek tistega dobrega v sebi ponavadi ne uresniči zato, ker je preveč podvržen javnemu mnenju z njegovima prevladujočima kriterijema prijetnosti in koristnosti. A tako razmišljanje je treba preseči, priti moramo skupaj in drug drugemu vlivati pogum, da se splača biti Drugačen! V ribniku najdemo namreč številne živali, naključni popotnik lahko zaradi glasnosti in arogance sliši samo tiste štiri žabe, ki neprestano kvakajo, ob tem pa pozabi, da živijo tam notri tudi številne ribe in raki. O tem, koliko je treba tem ribam in rakom vlivati poguma, da se splača biti Drugačen, če se njihova Drugačnost recimo nanaša na homoseksualno usmerjenost, se nekako ni govorilo.

Za tisto sinaptično najbolj prefinjeno publiko je dopoldne poskrbel Vinko Ošlak, ki ima zaradi svoje zmernosti in pronicljivosti občudovalce že nekaj časa tudi med najinteligentnejšimi vojščaki liberalnega ateizma. Z miselnimi vzorci, ki so jih pripravili njegovi mladi slušatelji, je v pičle pol ure, kolikor sem imel zaradi podaljšanja foruma z naslovom Kultura mladih čast biti navzoč pri njegovih razčlenitvah, ta mogočni bradati dinamo pokril bistveno več vsebine, kot jo kak škof pokrije v obdobju, odkar je bil samo srbež v očkovih ledjih do danes. Njegovih duhovitih analiz se mi ne zdi pošteno profanizirati v s prostorom omejene poročane navedbe, govoril pa je recimo o tem, kako smo, čim slišimo Odpuščam, vendar samo, če se spreobrneš, že v povsem poganskem svetu, kako se je cerkev v aferi Strelnikoff odzvala nezrelo in muzikantom samo v korist, kako je zgražanje farizejski način izražanja občutkov in ena najnedopustnejših reakcij sploh in kako je ljubezen tako ali tako neskončnokrat plemenitejša kategorija kot morala. "Če hočete dobivati tok iz božje elektrarne," je povedal v zvezi z evangelijskim izročilom, da se lahko prava moč pridobi izključno s prostovoljno nemočjo, "se morate odpovedati šibkemu akumulatorju človeške moči, s katerega baterijami se naokrog prevažajo nekateri, ki zase mislijo, da so zahtevni, v resnici pa je njihov domet tako omejen. Mi kristjani smo v nasprotju z njimi izbirčni ljudje, saj si želimo vsega in v vsem obsegu. Stvar je samo v tem, da ti Bog ne dovoli, da bi pil pri obeh šankih ..."

Glasbeni idoli

Popoldanski blok ni bil sicer nič manj živobarven, dasiravno so bile delavnice v nasprotju z nekoliko bolj vsebinskim dopoldnevom malce bolj namenjene sproščujoči razbibrigi. Skavti so na kitare nabijali LDS-ovo predvolilno geslo, Davo Karničar je podoživljal Everest, eno celo parkirišče je bilo rezervirano za fascinantne dejavnosti, kot je bilo recimo skupinsko objemanje obcestne svetilke, igrala sta se nogomet in hokej s teniško žogico, vlekla se je vrv, igračkalo se je z internetom (le da so namesto ocvrtih Quakovskih udov okrog frčali Smileyji), milozvočno se je tolklo na ksilofon iz cerkvenih zvonov. No, povsem se vseeno ni šlo spustiti z vajeti, poučili smo se o dosežkih nekaterih samaritanskih organizacij, v kapelici se je vseskozi molilo, za posebej motivirane je bila na voljo prava pravcata spovednica. V Biblijski delavnici nam je sestra Sneža razložila veliko razliko med Jezusom in Janom Plestenjakom: Jan Plestenjak je idol (?!?!), Jezus pa je naš ideal. "Ob vseh ljudeh, ki hodijo na koncerte," je pribila prisrčna nuna, ki je v mladosti tudi sama kupovala žvečilne gumije s sličicami igralcev in igralk, "ima največ oboževalcev prav Jezus, jagnje ..."

Pri Duhovnih poklicih so se udeleženci na vprašanje Celibat med duhovniki v bodočnosti? nazadnje odločili, naj kljub vsemu vendarle ostane, in sicer ker "bi ob odpravitvi nastala ena sama v'lka zbrka", ker "je ta navada ukoreninjena globoko v organizem cerkve" in ker, "če se popolnoma odločiš za Jezusa, te bo Jezus tudi popolnoma osrečil, zakaj bi se torej osrečeval še s čim drugim". Na komaj slišno vprašanjce, zakaj ženske ne smejo opravljati duhovniške službe, je bil odgovor dvoedin: ker ni Jezus med dvanajstimi apostoli, ki naj bi nadaljevali njegovo delo, določil niti ene same ženske, in ker ni ženska na področju bogoslužja zaradi tega prav nič inferiorna, saj se prva božja zapoved ne glasi Mašuj!, temveč Ljubi!

Vrhunec vtisov polnega dneva naj bi bila najprej skupna masovna maša in potem še koncert Adija Smolarja. Vse od trenutka, ko sem se odločil, da bom navzoč pri v pavšalu gledano prav imenitnem dogodku z resnično minimalno stopnjo politizacije, ki resnično učinkovito opravlja funkcijo konstruktivnega zbliževanja mladih - in to za nameček relativno brez alkohola in povsem brez drugih substanc -, se mi je po srcu plazil topi strah, da si bodo v velikem finalu vsemu skupaj zaželeli dodati svoj običajni vitriolski pridah tudi razbrazdani stari poslovneži, ki v Sloveniji čedalje bolj uzurpirajo božji telefon, a sem se na svoje veliko olajšanje popolnoma uštel. Med izrazito popevkarsko obarvanim slavljenjem Gospoda so se mlajši škofje pošteno prepustili melodijam in prav zanosno ploskali (no, vsaj nekaterim izmed starejših kolegov se je ta pristop bogoslužnega ritmičnega sklapljanja rok vseeno vidno zdel nekoliko buksljast), mašujoči Franc Kramberger pa se je v svojem nagovoru osredotočil na Jezusovo ustavo, ki se začne z Blagor ubogim ..., torej ustavo, ki ne more sprejeti nobenih človeških amandmajev, saj je bila dana od Boga. Če bomo nad svetom obupali in ga v srcu za vedno obsodili, je dodal, ne bo zaradi tega prav nič boljši, Bog pa je kristjane na svet poslal zato, da bodo sol zemlje. Samo tako bo mogoče planet rešiti pred sodobnim razpadanjem. Ne smejo govoriti, da jih je malo ali da čedalje manj mladine hodi v cerkev, saj potrebujemo soli zelo malo, da je lahko hrana vseeno zelo dobra.

Preden je na vsesplošno navdušenje za kitaro poprijel dobri stari Adi, za katerega sem iz več neodvisnih virov slišal, da je eden redkih med slovenskimi estradniki, ki v resnici živi Jezusovo izročilo dobrote do sočloveka, so škofom še razdelili s pentljo lično zapakirane načrte mladinske pastorale, torej cerkvene direktive glede mladih. Sam papir govori o osebni rasti, pristnem duhovnem življenju in dejavnosti v družbi, torej pomeni sam na sebi konkretno bore malo, razen seveda povsem nemoteče code nadvse luštnemu dnevu sonca, pesmi in veselja do življenja.

povezava

povezava

povezava