Referendum o izbiri

Zgodil se bo referendum. Tokrat bo volilno telo odgovarjalo na vprašanje, ali se strinja z novelo zakona o oploditvi z biomedicinsko pomočjo, ki med drugim določa, da se lahko za umetno oploditev določijo tudi samske ženske. Gre za tretji referendum, na katerem bo občinstvo odgovarjalo, kaj si misli o menda pomembnih vprašanjih.

Leta 1996 se je volilno telo ukvarjalo z vprašanje, kakšen volilni sistem si želi. Referenduma se je udeležilo 583.380 volivcev, volilna udeležba pa je bila 37.9-odstotna. Leta 1999 je bilo volilno telo vabljeno na referendum o izgradnji nove trboveljske termoelektrarne, bolj znane po kratici TET 3. Tedaj se je referenduma udeležilo 427.443 volivcev, torej 27,3 odstotka volilnega telesa.

Če se je prvi referendum ukvarjal s pomembno, a abstraktno politično temo, volilnim sistemom, se je drugi referendum ukvarjal z eno največjih načrtovanih investicij. Referendum, ki se bo pripetil junija letos, se bo v anale vpisal zaradi navideznega paradoksa.

Novela zakona o oploditvi z biomedicinsko pomočjo namreč napoveduje reševanje problema zelo majhnega števila ljudi. Letno bi se za oploditev z biomedicinsko pomočjo odločilo ducat, morda dva ducata samskih žensk. O možnosti, ki naj bi bila dana tej zelo majhni skupini državljank, so bo odločalo celotno volilno telo, torej milijon in pol volivk in volivcev.

Milijonska množica bo torej odločala, ali naj ima nekaj deset samskih žensk, ki si želijo otroka, pravico do izbire, pravico do odločitve. Prve reakcije naključnih mimoidočih so pričakovane. Velik del ljudi meni, da se ga vprašanje ne tiče. Anketa Cati Centra, objavljena na nacionalni TV, kaže, da bo volilna udeležba manjša od polovične. Vprašanje, ali naj ima samska ženska pravica do umetne oploditve, se nas, vsaj na videz, tiče še mnogo manj kot vprašanje o volilnem sistemu in investiciji v TET 3. Vendar videz vara.

Referendum o pravici do umetne oploditve je nekakšno križišče. Od rezultata referenduma je odvisno, v katero smer bo šla Slovenija. Liberalno ali konservativno?

Politična gesta

Nove vlade občinstvo pogosto presenetijo s političnimi gestami. Politične geste so poteze, ki se tičejo majhnega števila prebivalstva, vendar dajo določenemu obdobju specifične poudarke. Politične geste ne zahtevajo veliko energije. Ko je Bill Clinton prevzel vodenje zadnje preostale velesile, je na samem začetku mandata spremenil predpise o homoseksualcih in služenju vojaškega roka. Homoseksualce je izenačil z drugimi državljani.

Politične geste navadno v javnosti dvignejo veliko prahu, o političnih gestah imajo vsi svoje mnenje, realni učinki političnih gest pa so majhni. Politične geste so simbolne poteze, ki spreminjajo politično klimo, realnega življenja velike večine prebivalstva pa ne spreminjajo.

Ko je LDS novembra lani klepala vladajočo koalicijo, je v koalicijsko pogodbo vključila kratek odstavek, ki pravi, da bo koalicija dopolnila sredi lanskega leta sprejeti zakon o oploditvi z biomedicinsko pomočjo. "Koalicija bo z ustrezno spremembo zakona odpravila sedanjo neenakopravnost žensk pri dostopnosti do postopkov oploditve z biomedicinsko pomočjo in zagotovila, da bodo imele vse ženske enako dostopnost do zdravljenja neplodnosti in postopkov oploditve z biomedicinsko pomočjo," pravi koalicijska pogodba.

Načelo, naj imajo tudi samske ženske pravico do oploditve z biomedicinsko pomočjo, je tipična politična gesta. S to politično gesto naj bi liberalizirali predpise, ki urejajo umetno oploditev. Dejstvo, da se je liberalno-levi del vladajoče koalicije odločil za to gesto, še ne pomeni, da je vprašanje pravice do umetne oploditve samske ženske ključna prioriteta slovenskega zdravstvenega sistema. Slovenski zdravstveni sistem ima veliko problemov, ki so še mnogo bolj usodni.

Zakonodajni postopek, s katerim naj bi liberalizirali predpise o umetni oploditvi, je tekel po hitrem postopku. Že zaradi velikega pospeška zakonodajnega postopka je opozicija jezno protestirala, sprejetje zakona pa je skušala preprečiti z obstrukcijo. Pri obstrukciji je sodelovala tudi vladna SLS+SKD. Obstrukcija ni uspela, ker je v dvorani sedelo 46 poslank in poslancev. Med sprejemanjem zakona je minister za zdravje dr. Dušan Keber dejal, da gre za velik zakon, ker ta ponuja mehanizme za rešitev problema zelo majhnega števila žensk.

Zgodba o politični gesti pa se je s tem končala. Za stranke, ki stanujejo desno od političnega centra, pravica do umetne oploditve samskih žensk ni zgolj politična gesta, ki se neposredno tiče problema zelo majhnega števila žensk, pač pa mnogo bolj usodna politična tema. Vprašanje pravice do umetne oploditve samskih žensk sodi na sam vrh političnih prioritet. Desnica v tej gesti vidi napad na vrednote, ki naj bi bile univerzalne. Vidi napad na družino, temeljno celico družbenega življenja. Vidi napad na definicijo spočetja; spočetje naj bi bilo dar. Vidi napad na naravo. Vidi napad na moralo. Vidi napad na pravice otroka; otrok naj bi imel pravico do obeh staršev. Desnica je hkrati nastopila s tezo, da je zakon, ki daje samski ženski pravico do umetne oploditve, hkrati tudi napad na stroko. Stroka naj bi novemu zakonu menda enoglasno nasprotovala.

Ena in edina stroka

Argumentacija proti pravici do umetne oploditve samske ženske je nastala že sredi lanskega leta, ko je Komisija Pravičnost in mir, ki deluje pri slovenski škofovski konferenci, sporočila, da je individualna pravica do otroka nesprejemljiva. "Katoliška Cerkev zagovarja monogamno družino, ki temelji na medsebojni osebni podaritvi moža in žene in njuni odprtosti za rodovitnost," je sporočila Komisija Pravičnost in mir.

Z dilemami umetne oploditve se je ukvarjala tudi sinoda, torej najbolj ambiciozen projekt slovenske rimskokatoliške cerkve. Teze, ki so nastajale znotraj cerkvene hierarhije, so imele odmev tudi v občestvu. Takoj po sprejetju zakona se je pojavila ideja, da bi o zakonu, ki je dal samskim ženskam pravico do umetne oploditve, odločali na naknadnem referendumu. Pobudo za začetek referendumskih postopkov je vložila skupina državljanov. Še vedno veljavna zakonodaja namreč omogoča, da 200 državljanov vloži pobudo za zbiranje 40 tisoč uradno overovljenih podpisov. Pod državljansko pobudo se je kot prvi podpisal Dominik Frelih, pobuda pa je bila širokopotezna, saj državnemu zboru niso dostavili zgolj zahtevanih 200 podpisov, pač pa skoraj desetkrat večjo količino. Dominik Frelih širšemu občinstvu ni pretirano znan. Med brkljanjem po slovenskih spletnih straneh smo zasledili, da je pred časom v publikaciji Ministrant objavil intervju z neko glasbeno skupino. V tedniku Družina je objavil nekaj kritičnih misli o rock glasbi in sorodnih družabnih dogodkih. Hkrati je sodeloval pri delu ene od študentskih organizacij, Samostojne akademske skupine. "SAS je zmerna, načelna študentska skupina, ki se zavzema za demokratično vedenje in ki jim ni tuja krščanska kultura in način življenja," piše na spletnih straneh Samostojne akademske skupine.

Takoj zatem, ko je pobudo za referendum predstavila skupina državljanov, so državljansko iniciativo posvojili poslanci desnih strank. Zakonodaja namreč omogoča, da referendum zahteva tretjina poslancev. Z zahtevo za razpis referenduma je vprašanje pravice do umetne oploditve dokončno izgubilo status politične geste in postalo ključna politična tema.

Ob zahtevi za razpis referenduma je desnici pomaga pomembna okoliščina. Veljavna referendumska zakonodaja ne govorim o minimalni udeležbi, ki je potrebna za veljavnost referenduma. Sedanja vladajoča koalicija je sicer ob nastopu sklenila spremeniti referendumsko zakonodajo, vendar so spremembe referendumske zakonodaje blokirane. Skupina državljanov je namreč z zbiranjem podpisov blokirala zakonodajni postopek o spremembi referendumskih pravil. Spremenjena referendumska pravila bi zahtevala, da se referenduma, če naj bodo rezultati veljavni, udeleži vsaj polovica volilnega telesa. Ker pa je zakonodajni postopek blokiran, bo referendum o pravici samske ženske do umetne oploditve izveden po sedanjih pravilih.

Argumentacija pobudnikov referenduma je vredna posebne pozornosti. Dr. France Cukjati, poslanec socialdemokratske stranke in prvi podpisnik poslanske referendumske pobude, govori o dognanjih stroke, ki menda nasprotuje umetni oploditvi samskih žensk. Hkrati govori o pravici otroka do obeh staršev.

Trditev, da stroka nasprotuje noveli zakona, je le deloma točna. Res je, da se je proti pravici do umetne oploditve samskih žensk izrekel del medicinske stroke, vendar medicina ni edina stroka, ki ima o tej temi svoje mnenje. Z vprašanji starševstva se ukvarja kup drugih strok, denimo pravo, sociologija, psihologija, filozofija, antropologija. In, konec koncev, teologija. Nekatere stroke so svoje stališče že povedale, nekatere pa ne. Če nekatere stroke menijo, da je družina z dvema staršema edina sprejemljiva in naravna oblika življenja, druge stroke tega mnenja ne delijo. V primeru pravice do umetne oploditve ni ene in edine zveličavne stroke, ki bi lahko dala dokončni odgovor. Medicinska stroka sicer pozna nekatere odgovore, vendar ne vseh.

Tudi drugi argument dr. Franceta Cukjatija, da bi otrok moral imeti zagotovljeno pravico do obeh staršev, na prvi pogled zveni dokaj prepričljivo. Vedeti pa je treba, da gre za pravico, za katero ne more jamčiti nihče. Ne država ne kdo drug ne more prevzeti jamstva, da bo otrokova pravica do obeh staršev res realizirana. Država ne more jamčiti, da bosta oba starša živela do trenutka, ko bo otrok postal polnoleten. Država ne more preprečiti tragedij, nesreč, bolezni, zaradi katerih otrok izgubi enega od staršev. Država ne more jamčiti, da se starša ne bosta razšla. Država ne more prepovedati razveze. Država ne more jamčiti niti tega, da bi starša prevzela vso odgovornost, povezano s starševstvom. Celo v primeru, ko, denimo, oče maltretira ostale družinske člane in ko bi bilo za otroka bolje, če bi živel brez očeta, država nima vseh mehanizmov, s katerimi bi rešila problem. Načelna pravica do obeh staršev je torej abstraktna pravica. Gre za pravico, ki pred ustavnim sodiščem ni iztožljiva. Res pa je, da ustava govori o pravicah otrok, za katere starši ne skrbijo, ki nimajo staršev ali ustrezne družinske oskrbe. Ti otroci po ustavi uživajo posebno varstvo države.

Pravica do izbire

17. junija se bo torej zgodil referendum. Stal bo 500 milijonov SIT. Stroški volilnega referenduma bodo torej znašali dobrih 300 SIT na volilnega upravičenca. Na referendumu bo zmagala tista opcija, ki bo na volišče pripeljala več volivk in volivcev. Desnica je s tem, ko je praktično čez noč zbrala dva tisoč podpisov za začetek referendumske iniciative, dokazala, da je na enem delu političnega spektra mobilizacijski potencial referendumskega vprašanja velik. Desnica lahko na referendum pripelje relativno veliko število gorečnežev.

Ali lahko gorečneže na referendum pritegnejo tudi liberalci in levičarji? Zdi se, da se mobilizacijski potencial skriva že v sami ustavi. Ta namreč v "tistem sramotnem 55. členu" (kot bi dejal ljubljanski nadškof dr. Rode), določa, da je "odločanje o rojstvu svojih otrok (...) svobodno". Ustava hkrati vsakomur - ne glede na "narodnost, vero, spol (...) ali katerokoli osebno okoliščino" - zagotavlja enake človekove pravice in temeljne svoboščine. Člen, ki pravi, da je odločanje o rojstvu svojih otrok svobodno, je zapisan v poglavju o človekovih pravica in svoboščinah. Ta člen pa velja ne glede na narodnost, vero, spol (...) ali katerokoli osebno okoliščino. Zato ne bi bilo nenavadno, če bi se tema, o kateri se bo volilno telo izrekalo na referendumu, znašla na ustavnem sodišču.

Če bi se zgodilo, da bi bilo na referendumu izglasovano načelo, da samske ženske nimajo pravice do umetne oploditve, bi bil s tem relativiziran tudi 55. člen slovenske ustave. 55. člen pa je člen o svobodi do izbire. Na prvi pogled se sicer res zdi, da se referendumsko vprašanje o pravici do umetne oploditve tiče le samskih žensk. Vtis je napačen. Tiče se "tistega sramotnega 55. člena", tiče se pravice do izbire. Hkrati je na referendumu vprašanje, ali je samska ženska lahko dovolj razsodna, da sprejme odločitev o starševstvu. Implicitna predpostavka referendumskega vprašanja je ta, da samska ženska ne more biti dovolj razsodna, da bi odgovorno sprejela odločitev o starševstvu in nase prevzela posledice takšne odločitve.