Desant na Drvar

Kdaj ste odpotovali v Drvar?

Bilo je leta 1944, 12. maja, na Stražnem vrhu oziroma na Bazi 24. Tedaj nas je poklical naš pokojni kolega, komandir Nikola Martinc. Rekel je: "Fantje, takoj k Staremu!" Klical nas je: Miloš Zabukovec, Janko Mehle, Janez Bolte, Žan Horvat, Ivan Hiti. Pripravili smo se, šli smo do hiše, kjer je bil Ivan Maček - Matija. Mi smo mu rekli Stari. Postrojili smo se pred njim. Mislili smo, da gremo na kak pohod. Maček je sam izbiral ljudi, ki ga bodo spremljali. Bil sem najmlajši med njimi. Pregledal nas je, videl je, da smo dobro pripravljeni, potem pa je povedal, da gremo na dolgo pot. Rekel je, da moramo seboj nesti municijo, orožje in vse, kar potrebujemo. "Jutri ob štirih zjutraj, odhod!" je ukazal. "Gremo v vrhovni štab, k Titu," je dodal. To, da gremo k Titu, je na nas posebej delovalo. Takoj po zboru me je Maček še posebej poklical k sebi. "Ivaček, ti boš pa nesel še nekaj posebnega," mi je rekel. "To bo posebej odgovorno. Jutri zjutraj boš dal tole v nahrbtnik." Pokazal mi je flaškonček, kakšnih pet do osem litrov velik. "To je slovenska slivovka, darilo Slovenije za Tita! Čuvaj to kot svojo glavo! A si razumel?" Seveda, tovariš Matija, razumem, sem rekel. Bili smo kar krepko obteženi. Janez Bolte je pa dobil rdečo škatlo, v kateri je bilo 500 cigaret Neretva. Naslednje jutro sta prišla sta še poročnik Borisov, ruski NKVD-jevec, in Edo Brajnik - Štefan. Srečo Lipovec je dobil v oskrbo konja, da bi ga Stari jahal. Pa ga ni.

Kakšno funkcijo je imel tedaj Maček?

Bil je načelnik odseka za notranje zadeve pri SNOS-u.

Pa ste vedeli, zakaj greste na pot?

Kje pa. Tudi vprašali nismo.

Ste domnevali, da greste na pot zaradi preteče nevarnosti?

Kje pa. Mi smo bili naučeni konspiracije, poslušnosti, borbenosti. Nismo spraševali, če ni bilo razloga. Predstavljali smo si, da gre Stari na posvet k Titu. Hrane nismo vzeli. Pri Metliki nas je čakal domačin, ki nas je peljal prek Kolpe. Pri Karlovcu smo morali prek Korane. Prečkanje je bilo zelo nevarno, saj je bil vodostaj visok, hkrati pa je na reki veliko brzic.

Ste bredli prek reke?

Ne, domačin nas je peljal s čolnom. Ko smo bili sredi reke, se je nenadoma nad nami pojavil ustaški avion. Obrnil se je, ob drugem naletu smo bili prepričani, da bo mitraliral. Čolnar je že rekel, da je vsega konec. In še brzicam smo se približevali. Potem pa ni mitraliral. Med tretjim preletom nam je še pomahal s krili. Nekje na Hrvaškem je Matija iz torbice vzel kompas in karto ter ukazal: "Fantje, tule gremo!" In je pokazal smer. Po par korakih je rekel: "Zdaj bomo hodili. Nihče se ne sme ustaviti." Teren je bil zoprn, raven, hodili smo 38 ur. Brez postanka. Če je kdo moral na malo potrebo, je to opravil med hojo. Ko smo se ustavili, so imeli vsi fantje krvave noge. Razen mene. Hoja mi ni delala težav. Domačini so nam dali hrano. Spominjam se neke ženske: "Kam pa greste, tovariši Slovenci?" je vprašala. Stari je bil tiho, mi še bolj. Potem je pa rekla: "Vemo, kam greste. V Drvar, k maršalu." Prvič sem slišal, da je Tito v Drvarju. Miloš Zabukovec, narodni heroj, je zaklel: "Jebem jim boga, pa takšno zavarovanje." Tu ni nobene konspiracije, sem ugotovil. Mnogo bolj previdni smo postali.

Koliko časa ste hodili?

Vsega skupaj deset dni. Pred Bosanskim Petrovcem nam je nekdo rekel, naj počakamo, ker bo prišel vlak. Res je prišla lokomotiva z nekaj vagončki, železnica je bila ozkotirna, nabrali smo še drva in podkurili lokomotivo. Železničar je nosil titovko z rdečo zvezo.

Z Drvar ste se pripeljali z vlakom?

Ja, ob enih ponoči. Prespali smo, zjutraj navsezgodaj sta nas zbudila Maček in Ranković. Ta nas je hvalil, ker smo zdržali. Miloš Zabukovec nas je opozoril: "Fantje, orožja ne puščamo nikjer!" Hodili smo po mestu, jaz sem si ogledoval plakate z letali, ker me je to zelo zanimalo. Naenkrat smo zagledali štiri vojake v modrih uniformah. Na prsih so imeli letalski znak. Vprašal sem jih, kdo so. "Mi smo letalci. Prišli smo iz NDH." Čudno se nam je zdelo. "Kdo ste pa vi?" jih je zanimalo. Slovenci, smo odgovorili. "Aha, k Titu ste prišli." Nič nismo rekli. "Pa veste, kje je Tito?" so vprašali. Spet nismo nič rekli. "Tamle, na pečini," so nam povedali. Miloš Zabukovec je bil besen. "Si videl, mulo, tule ga ni za srat. Nobene konspiracije." Sicer pa borcev v Drvarju skoraj ni bilo. Ko smo enega srečali, nas je spraševal, zakaj seboj nosimo toliko orožja. "To je osvobojeno ozemlje, tu ti nihče nič ne more." Tiho smo bili. Prenočili smo na Groblju. Tam je bil tudi ameriška amabasada.

Ambasada?

No, ameriško vojaško predstavništvo. Temu so rekli ambasada. Janko Mehle nas je vodil do Groblja. Tam so bili trije težki protiletalski mitraljezi. Janko je rekel, da moramo še do krojača, ki je šival uniformo za maršala. Krojač je bil Slovenec, pokazal nam jo je, zelo lepa uniforma je bila to. Blago so mu menda preskrbeli Američani. Naslednji dan naj bi mu jo dali za rojstvi dan.

Tito torej še ni imel maršalske uniforme?

Seveda jo je imel. Na rokavih je imel posebne maršalske našitke. Ves čas jo je nosil. Le da je bila tista, ki bi mu jo dali za rojstni dan, lepša.

Naslednje jutro naj bi mu torej nesli novo uniformo.

Ja. Janko je potem prenesel še Mačkov ukaz, naj zjutraj maršalu odnesemo tudi slivovko. Mene je pa streslo. Slivovka! Miloš Zabukovec mi je tedaj rekel, naj mu dam nahrbtnik. Prijel ga je, notri je bil pa samo še prazen flaškon. Miloš je nahrbtnik s flaškonom spustil na tla. "Madona, kaj pa zdaj?" sem rekel. "Nesreča. Razbil se je," je odgovoril Miloš.

Pa mu je nahrbtnik padel iz rok?

Ne, vrgel ga je.

Je bila slivovka še v flaškonu?

Niti kapljice je ni bilo več.

Kako?

Tretji dan potovanja mi je Miloš rekel: "Mulo, kako je pa kaj je tista tvoja slivovka?" Veste, kakšen je bil Miloš?

Danes bi igral košarko, dvometraš.

Točno. "Si kaj pogledal, kaj je s slivovko?" Nisem, sem odgovoril. "Ja poglej, madona!" je rekel, "Stari te bo za jajca obesil!" Odvezal sem nahrbtnik, Miloš pogleda in reče: "Madona, Ivan, ta slivovka ni dobra." Kako ni dobra, sem se čudil. Maček je gotovo dobil najboljšo slivovko. "Če bi bila dobra, bi je moralo nekaj prstov manjkati," mi je rekel Miloš. Zakaj, me je zanimalo. "Zato, ker dobra slivovka izhlapi." Miloš je vzel flaškon, ga odčepil in naredil nekaj dolgih požirkov. Miloš, Stari me bo ubil, sem ga rotil. "Naj te," je odgovoril. Drugi dan me je spet vprašal, kako je s slivovko. Pa naslednji dan spet. Povem po pravici: ko smo prišli v Drvar, je ni bilo niti kapljice.

In Maček?

Tedaj še ni vedel, kaj se je zgodilo. Z nekim ruskim generalom je namreč hodil naokrog.

25. maja zjutraj se je začel desant.

Zjutraj smo začutili neko tresenje. Žan Horvat, ki je bil najstarejši med nami, je zavpil: "Uzbuna, bombardirajo!" Hiša se je tresla, omet je padal s stropa, stena hiše je počila. Miloš je zagrabil mitraljez, s cevjo je razbil okno, meril je na avion. In streljal, skozi okno. Meni pa je padlo na pamet: "Izdani smo!" Žan je zakričal: "Ven, hitro ven!" Pobrali smo orožje in municijo, nahrbtnik sem pustil. Zbežali smo stran od batje, skrili smo se v strelski jarek, ki so si ga skopali Američani. V jarek smo skrili še neko staro mamo in njene vnučke. Bombardiranje in mitraljiranje je bilo grozljivo. Bajte ni bilo več. Ničesar ni bilo več. Tone Sotlar - Slika, brat pokojnega igralca, ki je bil kurir pri vrhovnem štabu in je potoval med vrhovni štabom, Londonom in Kairom, je rekel: "Kaj pa Tito? Gor moramo, do pečine, do maršala. Dobimo se pod pečino." Dvajset minut smo ležali v zaklonu, potem pa smo zaslišali bobnenje nekih drugih letal. Tega glasu nisem poznal. V daljavi smo zagledali trimotorce. Tone Sotlar je zaklical: "Zavezniki!" Rekel sem mu: "To niso zavezniki. Oni nimajo trimotorcev." Naenkrat smo videli padalce. Na nas so metali ročne bombe, granate. Sotlar je zavpil: "Ven, do pečine!" In smo tekli. Videl sem avione, ki so pristajali. Žan Horvat je rekel: "Poglej, hudič, koliko smo jih sklatili." V resnici pa so bila to jadralna letala. In ven so stopali vojaki. Bil sem že nasproti pečine, ko me je nekaj vrglo. Obležal sem. Nezavesten. Spomnim se samo tega, kako je Žan, sicer Dolenjec, vpil: "Kaj si še živ, hadič?" Kaj pa je, Žan, sem vprašal. Potem sem videl, da imam uniformo vso razparano. Pritisk bombe me je vrgel 15 metrov. In sredi ceste je bila jama, velika meter in pol.

Švabov je bilo veliko, nad nami avioni, še vedno so mitralirali. Drugih borcev ni bilo pa nikjer. Samo tistih nekaj Slovencev, ki smo prišli z Mačkom. Tekel sem prek mostu, dva messersmidta sta tolkla po mostu, spominjam se, kako sta zadevala ob železno ograjo. Nekdo mi je vpliv: "Slovenac, još malo, još malo!" Nekako sem pritekel do zaklona. In mi reče: "Dobar si." Pogledam in vidim, da je bil tam Ranković. "Gledali smo vas, kako se borite! Dobri ste!" Medtem smo bili že vsi zbrani. Janko, Miloš, Žan, Janez in jaz. Nemci so svoj napad koncentrirali okrog Groblja. Janko je rekel: "Še dobro, da sem tistega, ki je že šel prek reke, pospravil." Če ga Janko ne bi pospravil, bi tisti Švaba prišel do pečine. In bi lahko maršala s pištolo ... Ranković nam je rekel: "Tovariši Slovenci, maršala hočejo ujeti. Koliko municije imate?" Miloš je imel dvanajst nabojev. Jaz petnajst, ostali nič dosti več. "Hitro gor, do pečine, en metek naj bo za tri Švabe," je ukazal Ranković. Ne vem, kako smo lahko lezli po strmini. Po vojni sem bil nekajkrat v Drvarju, nikoli nisem zmogel tiste strmine. Pa ne zato, ker bi bil star. Razporedili smo se nad samo pečino in čakali. Okrog pol enajstih je bilo, ko je Janko zavpil: "Glejte, Krištof!" Bil je Kardelj. In maršal je bil zraven. Hitro smo vstali. Kardelj mu reče: "To so naši fantje, od Matije!" "A, ja?" reče maršal. Bil je poparjen. Nič ni govoril.

Zakaj je bil poparjen?

Nikakršnega varovanja ni bilo.

Kaj pa zaščitni bataljon?

Jaz nisem videl nobenega borca tega zaščitnega bataljona. Ne vem, kje so bili. Miloš je rekel: "Kurc jih gleda, nikjer nikogar. Sami smo!" Tudi mi smo bili poparjeni. Naš kolega Henrik Miklavc je padel.

Henrik je v Drvar potoval z vami?

Ne, prišel je že prej. V pečini je postavljal zaklon, v trenutku, ko se je dvignil nad zaklon, ga je zadela krogla iz letala.

Kam so udarili Nemci?

Po Groblju. Tudi zasedli so ga. Dvajset minut zatem, ko smo mi odšli z Groblja, so bili Nemci že tam. Nemška obveščevalna je predvidevala, da je tudi Tito tam. Šele na kraju samem so ugotovili, da ga ni. So pa zasegli njegovo novo maršalsko uniformo.

Za kako močan desant je šlo?

Menda je bilo vseh švabskih vojakov okrog 700. Od tega je bilo samo padalcev 300. Ostali so pristali z jadralnimi letali.

In koliko je bilo Titovih borcev?

Nič.

Torej samo vi, ki ste prišli z Mačkom.

Nikogar drugega nisem videl. Na Groblju je bilo še nekaj borcev, ki so skrbeli za protiletalske mitraljeze, a so jih takoj ubili. Žalost. Desant se je začel okrog sedmih zjutraj. Pol ure kasneje smo se prebili z Groblja. Okrog devetih smo bili nad pečino. Henrik je padel okrog pol desetih. In okrog pol enajstih je bil pa maršal že na varnem, nad pečino. Medtem so Švabi tolkli po Groblju. In okrog enajstih je prišla šesta lička divizija. Vendar ni res, da bi ga ta rešila. Bil sem tam.

Ne razumem. Kot da trdite, da je bil Tito izdan.

Ob trideseti obletnici napada na Drvar smo bili vsi vabljeni v Drvar. Maršal je imel govor. Med drugim je povedal tudi to: "Ko je prišlo do napada, je bilo grozno. Pred napadom sem dostikrat opozarjal Arso Jovanovića, naj uredi zavarovanje. Naj na okoliških vrhovih postavi težke mitraljeze. Tega ni storil. Potem je prišlo do napada, zavarovanja pa ni bilo." Sam sem prišel do ugotovitve, da so bili tedaj vsi za to, da uničijo tisto, kar se je dogajalo v Jugoslaviji. To je ustrezalo Nemcem, Američanom, Rusom. Nikomur ni ustrezalo, da bi bil Tito glavni na Balkanu.

Imate kakšne dokaze za to hipotezo?

Janko Mehle mi je dan pred napadom prenesel Kardeljevo sporočilo, da bom naslednjega dne odšel v Sovjetsko zvezo. V dopoldanskih urah naj bi na partizanskem letališču pristalo rusko letalo. V Drvarju bi moral pustiti vse orožje. Razorožiti bi se moral. Fantje so mi rekli: "Ne, Ivan, orožja ne izpusti iz rok do zadnjega trenutka. Saj vidiš, kako slabo je zavarovanje." Orožja nisem spustil iz rok, pa tudi aviona, ki bi me odpeljal v Sovjetsko zvezo, ni bilo. Pri Bosanskem Petrovcu so ameriški, britanski in ruski avioni pristajali vsak dan. Prek Jugoslavije so tedaj vsak dan preletavali številni zavezniški bombniki. Tistega dne ni bilo v zraku nič. Samo Nemci.

Vendar so bili v Drvarju tudi zavezniki.

Med njimi je bil tudi Churchillov sin. Po radijski zvez je med napadom skušal vzpostaviti zvezo z zavezniki; tako vsaj se je tedaj govorilo med borci. Vendar zveze ni mogel vzpostaviti. Tudi naslednjega dne ni bilo nobenega zavezniškega aviona. Še to bi dodal: Arsa Jovanović, ki je bil zadolžen za maršalovo varovanje, je bil kasneje informbirojevec. Naj razmišljajo še drugi. Naj gredo v arhive. Ameriški zgodovinarji so po vojni preučevali desant na Drvar. Šlo je za edinstven dogodek, saj se je prvič zgodil neposreden napad neke vrhovne komande na drugo vrhovno komando. Napad Hitlerja na Tita.

Zavezniki so šele čez tri dni prišli s svojim letalstvom in so stolkli nemške kolone.

Maček in maršal sta si bila po vojni precej blizu. Ali zato, ker ste vi, Mačkovi fantje, rešili Tita?

Matija mi je kmalu po Drvarju povedal, kako ga je maršal povabil v pečino, da bi mu razkazal svoj glavni štab. "In sem šel v tisto pečino. Ko sem prišel v tisti brlog, sem Titu takoj povedal, da iz pečine nima varnega izhod," mi je povedal Matija. Maček je bil morda edini, ki je imel vpliv na Tita. Marsikaj mu je rekel. Tudi varovano območje okrog Kočevske reke je nastalo tako. "Tvoja vojska bo bežala. Mi se bomo pa borili," je rekel Titu. In Tito mu je dovolil postaviti Kočevsko reko.

Je Maček kdaj izvedel, kaj se je zgodilo s slivovko?

Nekaj dni po desantu smo se dobili na rezervni lokaciji vrhovnega štaba. Matija je vsakega objel, čestital nam je, ker smo se dobro borili. Potem je Janez Bolte rekel: "Edino za cigarete, ki smo jih pustili tam doli, mi je pa res žal." Matija je pa skočil: "Kaj pa slivovka?" Popili smo jo, je odgovoril Miloš Zabukovec. "Kaj? Oca ti jebem!" je zaklel Matija. "Mulo, pridi sem," mi je rekel. Stal sem pred njim, mirno, on pa zgrabi svojo pištolo in reče: "A veš, kaj ti bom naredil." Vem, sem odgovoril. Ustrelil me boš. "Oca ti jebem!" je rekel še meni. "Kdo je popil slivovko?" se je zadrl. In Miloš je povedal, da jo je on. Pa Žan Horvat se je javil. In Janez Bolte. Le Janko Mehle in jaz nisva nič spila. "Nisem verjel, da imam take barabe. Sram naj vas bo," je vpil. "Ne bom vas peljal na Primorsko. Nikamor več vas ne peljem." Potem sta ga Ranković in Arsa Jovanović umirila: "E, Matija, kaj se dereš na svoje borce. Naš Stari nima takšnih borcev kot ti." In jima je Maček rekel: "Tiho bodita!"

Greste še kdaj v Drvar?

V teh dneh se odpravljamo tja. Sicer se pa že leta in leta trudim, da bi postavili spominsko ploščo Henriku Miklavcu. Dogovarjal sem se s hrvaškimi in bosanskimi borci, dogovarjal sem se v Drvarju. Pa ne vem, zakaj se ne morem zmenit.