Umetna oploditev v mitologijah

Dasiravno je zakon o oploditvi z biomehansko pomočjo stvar zadnjih desetletij, so reč prakticirali že od vekomaj. Med Grki tega seveda nista počela Hipokrat ali Asklepij, temveč najraje kar vrhovni bog Zevs, ki se je znal celo v obliki dežja prikrasti mimo čuvajev device, ki jepotem po čudežu zanosila.

Krščanski Bog ni imel žene, a je po svoji podobi vseeno napravil človeka. Najprej Adama, za katerega pa ni rekel, da je njegov sin. Da bi prvemu zemljanu ne bilo dolgčas, mu je nekoč med spanjem vzel rebro in iz njega naredil družico - Evo. Brez spolnega odnosa med moškim in žensko je torej nastal prvi človeški par. Toda Bog je še pred človek ustvaril tudi zveri, ribe, ptice, a mu zato ne bomo pripisali očetovstva.

Stari Slovenci so po Trdini verovali v bajke o Bogu, ki je rad spal, potem pa je vsakič, ko se je prebudil, že s pogledom ustvaril: enkrat sonce, drugič luno, tretjič zvezdo, četrtič novo zvezdo in to tako dolgo, da je napolnil nebo z ozvezdji. Po tem grandioznem delu se je nekega dne odločil, da si odide pogledat svoje vesoljsko stvarstvo. Tako dolgo je kolovratil po nebu, da se je utrudil in s čela mu je padla kaplja znoja, ki je priletela prav na zemljo, iz nje pa je nastal čelo-vek. Tako so si pojasnjevali besedo človek, ki da izvira iz čela.

Krščanski Bog po Svetem pismu ni biološki oče vsemu kar leze in kar gre, temveč ima enega samega sina - Jezusa Kristusa. Njegov sin ima tako očeta kot mater. Mati Marija je bila sicer zaročena z Jožefom, a je vseeno rodila kot devica. Bog-Oče ni legel k njej, temveč je prišel v podobi duha, se pravi Svetega duha, s katerim je potem Marija brezmadežno spočela. Ko je Jožef spoznal, da je njegova devica noseča, jo je hotel odsloviti, toda tedaj je Bog k njemu poslal angela, ki ga je prepričal, da jo vzame za ženo, božjega otroka pa za sina.

Bogu-Očetu ni šlo le za željo, da bi dobil sina, hotel je, da sin odraste v družini z materjo in očetom. In res, ko se je otrok rodil, mu je očim Jožef dal ime - Jezus. Potem pa lepo skrbel zanj in ga izučil za tesarja.

Ko je malo odrastel sta ga Jožef in Marija odpeljala na velikonočne praznike v Jeruzalem. Tu je Jezus izginil, zaskrbljena starša sta ga dolgo iskala in ga naposled našla v templju. Ko ga je mati začela oštevati, je Jezus mirno dejal, "Moram biti v tem, kar je mojega Očeta."

Pri dvanajstih si je torej postavil eksistenčno vprašanje: "Kdo je moj oče?" Odgovor je bil težak, toda imel je srečo, da je verjel, da je to sam Bog, pa je potem celo življenje oznanjal božji nauk na zemlji.

Ojdip po drugi strani ni imel sreče. Tebanskemu kralju Laju so v Delfih prerokovali, da ga bo ubil lastni sin, ki se bo potem poročil s svojo materjo. Kralj je ravnal razumno in iz svoje postelje takoj zapodil ženo Jokasto. Sedaj nastopi antična inačica umetne oploditve, Jokasta je bila upijanila moža, ki je bil le na pol pri zavesti, iz njega izvabila spermo in nato spočela sina, ki pa ga je izpostavila zverem. Otroka so našli pastirji, mu dali ime Ojdip in ga dali korintskemu kraljevemu kralju, ki je bil brez otrok. Krušna starša sta ga vzgajala kot lastnega sina, toda nekega dne je Ojdipu prišlo na uho, da je najdenček. Tako kot Jezus se je tudi Ojdip v tem trenutku iskanja samega sebe obrnil k religioznemu templju, odšel torej v preročišče v Delfe, ki pa je le ponovilo grozljivo prerokbo, da bo ubil očeta in se poročil z materjo. V paniki zbeži od doma in v soteski nedaleč stran od Delfov sreča Laja, ne da bi vedel, da je to njegov oče in ga v prepiru ubije. Ko zatem premega še grozljivo pošast Sfingo, ga Tebančani vzamejo za kralja in poroči se s kraljevo vdovo, s svojo materjo. Nevedoč da v krvoskrunstvu napravita štiri zale otroke, toda potem pride tragedija, ko Ojdip še vdrugo išče svoje korenine in spozna, da je ubil svojega očeta in imel otroke s svojo materjo.

Umetni oploditvi pri dveh velikih religioznih zgodbah končata tragično: Jezus resda pride k Očetu v nebesa, toda pred tem gre skozi kalvarijo trpljenja in umrje na križu, Ojdip pa oslepljen, osramočen in osamljen tava po divjini.

Antika pozna tudi drugačne izhode. Tudi bogu Zevsu so tako kot Laju napovedali, da mu bo otrok prevzel njegovo mesto. Kako ravna Grmovnik? Ko je ugotovil, da boginja Metida pričakuje z njim otroka, se je prerokbe ognil tako, da je družico preprosto požrl. Namesto lahke rešitve, je zdaj začutil tako grozljiv glavobol, da mu je moral Hefajst s sekiro odpreti lobanjo. Iz odprtine na Zevsovih sencih je planila oborožena Atena in zagnala bojni krik ter v hipu odrastla v boginjo. Trdoživi vrhovni bog je kajpak hitro zlizal razčesnjeno lobanjo, ohranil primat med bogovi. Toda namesto, da bi se onegavil z boginjami, je svojo slo usmeril raje na zemeljske lepotice.

Ko nekoč Amfitriona ni bilo doma, se je Zevs približal njegovi ženi Alkmeni in ji naredil sina - Herakleja. Vrhovni bog ni čutil potrebe, da bi pogubil tekmeca, raje je videl, da v junaškega bojevnika vzgaja njegovega sina. Heraklej, ki je zrastel v enega največjih junakov, se je izkazal že v zibki, ko je kot dojenček zadavil dve kači, ki so ju poslali nadenj.

Zevs je kot pravi bog nasploh na veliko osemenjeval. Tudi lepa Helena, zaradi katere se je začela trojanska vojna, je bila njegova krvna hči. Toda tokrat se pri mikavni Ledi ni prikazal v svoji podobi, temveč se je združil z njo kot labod. Zevs je imel namreč resne težave z ljubosumno ženo Hero, tako da si je spolno slo tešil s pomočjo metamorfoz.

Seveda je tudi tu udaril, ko moža Tindarea ni bilo doma in mu podtaknil kukavičje jajce. Dobesedno, Leda je iz jajca izvalila lepo Heleno.

Ta seve ni rastla kot običajno dekle. Bila je obdarjena s toliko lepote, da so po njej hrepeneli, jo ugrabljali in jemali za ženo kralji in kraljiči Tezej, Menelaj, Paris in Deifob. Običajno z njenim privoljenjem, predzadnjega moža, ki je izgubil vojno za Trojo, je npr. mirno predala svojemu drugemu Menelaju, kakopak zmagovalcu, se pobotala z njim in kot vsakič spet zaživela zakonsko idilo.

V Argosu je vladal kralj Akrizij, ki so mu prerokovali, da mu bo njegova hči rodila vnuka, ki bo ubil deda. Ravnal je po zdravi pameti in Danao zaprl v bronast stolp. Toda pri tem ni računal na Zevsa, ki se je bil zaljubil v njegovo prelepo hčer in pomagal pri umetni osemenitvi. Kot zlati dež je bil prišel v njeno ječo in po čudežu se ji je rodil Perzej. Njen oče Akrizij v skrbi za svojo glavo ni stal: hčer je skupaj z vnukom položil v skrinjo in jo predal morskim valovom. Mati in sin sta kajpak našla obalo in še naprej lepo uspevala: prva je bila lepotica, ki je mešala glave kraljev, drugi pa junak, ki je premagal pošast Meduzo. Ker je njegov oče vladar nedosegljivega Olimpa, se njegova jeza obrne na zlohotnega deda. Ko Akrizij zve, da ga išče Perzej, se spomni oraklja, ki je napovedal, da ga bo ubil vnuk in zbeži v tuje mesto. Toda tod gre po naključju Perzej, ki se udeleži iger, na katerih meče disk in po nesreči zadane enega od gledalcev in ga ubije. Odveč je povedati, koga je zadel.

V stari Grčiji ni bil edini skrivni osemnjevalec Zevs, junak Odisej ni le prelisičil čarovnice Kirke, ujel se je bil namreč tudi v njene mreže in ji naredil otroka. Mali Telegon je živel sam z materjo, ki pa mu je povedala, kdo je njegov oče. Prišel je torej trenutek iskanja korenin in Odisejič se s tovariši odpravi na Itako. Konča kot Ojdip, samo da z bolj ugodnim koncem. Ko naleti na Odiseja, ga prebode s kopjem, ne vedoč, da ubija očeta. Ko se zave, plane v jok, odpelje mrtvega Odiseja k materi, da ga pokopljeta, potem pa vdovi vrne moža iste krvi, saj se zdaj on poroči s Penelopo.

Včasih pa se je tajanstvena grška oploditev tudi ponesrečila. Kot sad ljubezni med bogom Kronosom in nimfo Filiru se je rodil Hiron. Kronos se je moral spremeniti v konja, da je zaplodil ljubico, rodil pa se jima je človek-konj. Mati je bila tako obupana, da je rodila takšno pošast, da je rotila bogove, ki so jo uslišali in jo spremenili v lipo. Sirote sta se usmilila Apolon in Artemida, ki sta ga vzgajala in naučila zdravilstva in lova.

Če je bil Hiron pozitivni junak, je bila njegov antipod Atalanta. Takoj po rojstvu jo je dal oče Iasos, ki si želel le moških potomcev, izpostaviti. V gozdu jo najde medvedka, ki jo doji kot mati, nakar pa jo najdejo lovci in jo vzgojijo v izjemno bojevnico. Ki pa je iz dna duše sovražila moške in zato od vseh snubcev zahetevala, da se najprvo pomerijo z njo v teku: če bo zmagal, bo dobil njeno roko, če izgubil, bo ob glavo. Dolgo je tako nabirala moške glave, dokler je z zvijačo ne užene Hipomen in se za nagrado oženi z njo.

Mitične bojevnice Amazonke so vsevprek pobijale moške, enkrat na leto pa so le podlegale veliki želji po otrocih. Za oploditev so stisnile zobe in moški svojati odprle čarobne jamice. A potem tudi kot matere ostale dosledne Amazonke, saj so pobile moške novorojenčke.

Otroci, ki niso nastali iz zemeljske združitve moškega in ženske, so znali postati junaki, bogovi in ustanovitelji civilizacij.

Na Apeninskem polotoku sta nekoč bivala brata Amulij in Numitor. Častihlepni Amulij je brata vrgel v ječo, ubil nečaka, nečakinjo Reo pa zaprl med vestalke. Toda tedaj se je vmešal bog Mars, ki je zapeljal vestalko in ji naredil dvojčka: Romula in Rema. Zločesti stric je dal nečakinjo usmrtiti, dojenčka pa v košari izpostaviti reki Tiberi. A usoda je bila dvojčkoma mila, zakaj poslala jima je volkuljo, ki je izgubila svoej mladiče in je v ranjeni materinskosti otročiča dojila s svojim mlekom. Toda fantiča nista postala volčja človeka Volkulja, zakaj našel ju je pastirski par, ki ju je ljubeče vzgojal in izšolal. Ko sta Rem in Romul odrastla, sta odšla na kraj, kjer ju je odložila reka, da bi na tam osnovala novo mesto. Bratska ljubezen ni trajala dolgo, tako da je začetek Rima utemeljen na bratomoru. Romul je ubil Rema, zgradil Rim in se razglasil za kralja.

Ko je bog Jahve iskal voditelja judovskega ljudstva, je prav tako izbral zapuščenca. V Egiptu, kjer je vladal faraon, so bili Izraelovi sinovi samo še sužnji. Faraon jih je neizprosno zatiral in v strahu, da se mu ne bi uprli, ukazal vse njihove moške novorojence pometati v reko. Ko je v ta kruti svet privekal Mojzes, je imel srečo, da se ga je usmilila neka princesa, ki ga je dala v reko zavitega v košari iz papirusovega ličja, in da ga je ob bregu reke našla faraonova hči. Mojzes, ki je potem rasel v ugodju faraonskega dvora, je kmalu dobil junaške lastnosti. Še kot mlad fant je ubil oholega Egipčana, ki je pretepal Izraelca. Mladeniča brez privzgojenega strahu do egiptovskih gospodarjev je Jahve postavil za voditelja Judov, katere je rešil iz egipčanskega suženjstva, jim na Sinaju napravil zakonik desetih božjih zapovedi in jih odpeljal proti obljubljeni deželi.

Incesti, bratomori, očetomori, ljubezni z materami, misterična rojstva pa niso le teme antičnih in krščanskih mitologij, temveč so domače tudi med slovenskimi bajkami.

Junak Kresnik je pobil tisoče psoglavcev, razklal glavo Kačjemu kralju in se znal narediti nevidnega. Bil je namreč zlatolasi in zlatoroki sin nebeškega vladarja, ki ga je mati donosila šele po devetih letih!

Rezijski junak Dardaj je tako močan, da požene v prepad trop sovražnikovih konj in da z golimi rokami zgrabi celo streho in jo postavi na streho. Toda po pripovedih živi srečno življenje enkrat s svojo sestro drugič s svojo hčerko.

Peter Klepec, belokranjski drobni deček, se je rodil kot nezakonski sin revne matere. V otroštvu je dolgo le štel udarce in trpel mrcvarjenja vrstnikov, dokler na kresni dan ni prejel nadnaravne moči. Odtlej je postal tako krepak, da mu ni bil enakega pod soncem. Izpulil je lahko orjaško drevo, s katerim je gnal sovrage vse tja do Belega grada. Pri ljudstvu priljubljeni junak je potem srečno in zadovoljno živel s svojo materjo.

Tudi Valjevčev pastir je sorodna duša, ki ljubeče skrbi in živi za ostarelo mamo. A poln ljubezni je tudi do trpečih in ujetih živali, ki jih vsakič rešuje iz pasti in zank. Naposled mu plačajo s čudežnim prstanom a la Aladinova svetilka, ki ga na čudežno odtrga od simbioze z materjo in ga pripelje do spalnice kraljeve hčere.

Celo računalniško sodobne dileme umetne oploditve so dejansko le nadaljevanje prastarih travm, ki jih že od pamtiveka razrešujejo mitologije.