Težavno lastninjenje

"Problemov pri samem funkcioniranju oziroma pri dnevnem poslovanju Zavarovalnica Triglav ne čuti. Je pa z nesprejetjem zakona oziroma z nejasno lastninsko situacijo onemogočeno kapitalsko povezovanje z drugimi družbami," nam je povedal Rudi Cipot, direktor območne enote Zavarovalnice Triglav v Murski Soboti. Strinjal se je tudi z izjavami Nade Klemenčič, generalne direktorice Zavarovalnice Triglav, ki je v dnevnemu tisku izrazila zadovoljstvo z odločitvijo ustavnega sodišča v sporu, ki je nastal s sprejetjem zakona o lastninskem preoblikovanju zavarovalnic.

Odločitev ustavnega sodišča, ki je pretekli teden razveljavilo v lanskem januarju sprejet zakon o lastninskem preoblikovanju zavarovalnic, je sodeč po odzivih vpletenih strani ugodna za vse razen za državo. Poleg tega da bo državni aparat deležen novega vala kritik zaradi počasnosti urejanja zadev na področju zavarovalništva (ki ni edino neurejeno), bo ta odločitev vplivala predvsem na prihodkovno plat proračuna v prihajajočih letih. Poskus nacionalizacije dela premoženja zavarovalnic tako ni uspel in vprašanje, kaj bo prinesel nov zakon s področja privatizacije zavarovalniškega sektorja, ostaja enako odprto, kot je bilo pred desetimi leti. Status quo še najbolj koristi vsem, ki trgajo svoj del velikega finančnega kolača. Svojega kosa tako še nekaj časa ne bodo delili z državo ali s tistimi, ki so v prejšnjem sistemu vplačevali zavarovalne premije ali pa so bili med ustanovitelji zavarovalnic. Zamegljena lastniška situacija je dober izgovor ohlapnejši strategiji razvoja zavarovalnic, obenem pa ponuja možnost večjega dobička posvečenim posameznikom in podjetjem. Dodatna voda na mlin interesom zasebnih lastnikov zavarovalnic je tudi sicer soglasna odločitev ustavnega sodišča, ki v ustavni odločbi piscem novega zakona nikakor ne olajšuje dela. Kompleksna sodba, podkrepljena z ločenimi mnenji treh sodnikov k posameznim točkam, bo osnovno vodilo sestavljavcem novega zakona. Gotovo pa bo odločba, ki v določenih pogledih daje prav tako eni kot drugi strani, vodilo tudi vsem tistim, ki bodo želeli "zminirati" predlog novega zakona v točkah, ki ne bodo v skladu z interesi posameznih nasprotujočih si strani, pa naj bo to "zadnji" zavarovanec ali pa velik delničar.

Ozadje

Zgodba o lastninjenju zavarovalnic se je začela že leta 1990, ko je bil sprejet zvezni zakon o zavarovalnicah, ki je omogočil preoblikovanje v sodobnejšo obliko delniške družbe. Takrat je bilo stanje v zavarovalništvu na pragu zloma. Zavarovalnicam je grozila podobna usoda kot bankam. Iz naše, takrat edine Zavarovalne skupnosti Triglav (obstajala je še Pozavarovalna skupnost Sava) so v začetku leta 1991 nastale štiri delniške družbe: Zavarovalnica Maribor, d. d., Zavarovalnica Triglav, d. d., Zavarovalnica Tilia, d. d. in Zavarovalnica Adriatic, d. d. Vse omenjene zavarovalnice so privabile svež kapital domačih podjetij, ki so obubožanim zavarovalnicam priskrbele takrat prepotrebne finančne injekcije. Zavarovalnico Triglav kot našo največjo zavarovalnico so takrat dokapitalizirala in tako postala njen delničar podjetja Pozavarovalnica Sava, SCT, Kompas Hertz, Kovinotehna, Emona VPS, Emona Merkur, Hit Invest, SKB banka in več kot 450 majhnih delničarjev. Zavarovalnicam je tako na noge pomagal zasebni in ne državni kapital oziroma davkoplačevalski denar, kot je bilo to v primeru dveh največjih bank - Nove Ljubljanske banke in Nove Kreditne banke Maribor.

Zasebni vlagatelji so, kot znani delničarji z imenom in priimkom, nedvomno upravičeni do svojega deleža, kar jim priznavajo vsi, tudi država. Bolj sporna in težje ugotovljiva bo druga postavka osnovnega kapitala slovenskih zavarovalnic. Gre za družbeni kapital oziroma za vse zavarovalne premije, ki so jih plačevali država, podjetja in prebivalci do leta 1991, ko so iz zavarovalnic kot samostojnih samoupravnih organizacij nastale zavarovalnice - delniške družbe znanih lastnikov. Ta nenominirani kapital oziroma kapital brez znanega lastnika, ki zajema sredstva za ustanovitev zavarovalnice (ustanovni kapital), sredstva delovne skupnosti (infrastruktura) in zavarovalna sredstva (police), pa se leta 1991 ni razdelil oziroma je takratni zakon določal, da se bo to naredilo naknadno, kar sedaj povzroča številne zaplete, ki jim še ni videti konca. Prav ta del kapitala si je država z lani sprejetim zakonom o privatizaciji zavarovalnic hotela prilastiti oziroma prenesti na svoje sklade, s čimer bi prišla do velikih finančnih prilivov. Poleg tega je država hotela zmanjšati delež zasebnega kapitala, tako da bi se njegova vrednost določala na dan 31. 12. 1998 in ne leta 1991, ko se je zavarovalna skupnost Triglav preoblikovala v štiri delniške družbe, kar bi bilo veliko bolj smiselno.

Nenominirani kapital

Argument ustanoviteljic in zavarovank Zavarovalne skupnosti Triglav je bil, da je bilo zavarovalništvo v socializmu organizirano po načelih vzajemnosti. Vzajemna zavarovalnica je neke vrste zadruga, ki ni namenjena ustvarjanju dobička, ampak se iz zavarovalniških premij oblikujejo vsi skladi - tudi poslovni, kar pomeni, da zavarovanci del premije prispevajo tudi denimo za objekte zavarovalnic oziroma njihovo infrastrukturo. Prav tako zavarovanci sami odločajo, kaj bodo naredili z dobičkom, izgubo ali višino premije. Argument, "češ mi smo vam postavili infrastrukturo", močno spominja na zahteve tistih, ki se čutijo upravičene do povrnitve vlaganj v Telekomovo omrežje. Proti povrnitvi deleža zavarovalnih premij vsem zavarovancem Zavarovalne skupnosti Triglav govori tudi dejstvo, da je bilo vse zavarovalništvo pred preobrazbo v delniške družbe na tleh, kar pomeni, da je njihova naložba propadla. Premije je požrla inflacija. Gotovo pa je, da ta kapital ne pripada državi, kot so si to v lanskem letu zamislili poslanci prejšnjega sklica s podpredsednikom vlade Marjanom Podobnikom na čelu. Problem nikogaršnjega kapitala je in bo ostal najtrši oreh pri sestavljanju novega zakona. Še posebej ker nekatere zavarovalnice vse bolj povzdigujejo glas, da je tega kapitala zelo malo ali pa ga sploh ni.

Odločba

Za presojo ustavnosti so "krivi" družba Lek kot delničar zavarovalnice Triglav in podjetja Sava Kranj, Mura, Murska Sobota, Pivovarna Union, Ljubljana, Terme Čatež in Abanka, Ljubljana kot ustanoviteljice in zavarovanke Zavarovalne skupnosti Triglav. Lek je izpodbijal posamezne določbe, ki so se nanašale na določitev datuma in metode, po kateri se ugotavlja vrednost celotnega kapitala zavarovalnic, zasebnega in družbenega, ter razmerja med njima, ostale družbe pa so izpodbijale zakon v celoti. Menile so, da kapital zavarovalnic ni bil nikoli last Republike Slovenije, temveč last ustanoviteljev in zavarovancev. Ker je ves čas jasno, kdo je nosilec oz. titular pravic, pomeni sprejeti zakon podržavljenje njihovega premoženja. Prav tako omenjene družbe menijo, da niso v enakem položaju z bankami, kjer so ustanovitelji bank v procesu lastninjenja lahko tega spremenili v delnice bank.

Argumenti državnega zbora, kot nasprotnega tabora v ustavnem sporu, so se nanašali predvsem na to, da so nekdanji predpisi jasno ločevali med sredstvi zavarovalnice (ki jih je dobila s premijami) in združenimi sredstvi. Prav tako so dodali, da je ustavna ureditev iz leta 1974 določala nelastninski koncept družbene lastnine, da ni šlo za vzajemnost, da v otvoritvenih bilancah novo ustanovljenih zavarovalnic nikjer niso navedena vložena sredstva. Datum 31. 12. 1998 pa je izbran zaradi praktičnih vidikov. Prav tako je primerjava z bankami neustrezna, ker gre različna sredstva v temeljih, njihovo sanacijo pa je opravila država.

In kaj pravi ustavno sodišče? Sodniki so menili, da se jim ni treba opredeliti do vprašanja, ali so bile nekdanje zavarovalnice vzajemne (vsebinsko morda, formalno gotovo niso bile). Lastninsko preoblikovanje je sestavljeno iz dveh operacij: iz preoblikovanja nekdanjih pravnoorganizacijskih oblik in olastninjenja družbenega kapitala - določitve znanih virov sredstev v teh subjektih. Ti dve operaciji sta bili enotni pri nezavarovalniških podjetjih: z lastninskim preoblikovanjem je subjekt (podjetje) pridobil tudi eno izmed pravnoorganizacijskih oblik. Pri zavarovalnicah pa se je lastninjenje prestavilo na poznejši čas. Proces prehoda iz nekdanje družbene ureditve v sedanjo zasebnolastninsko pri zavarovalnicah še ni končan, zato je zakon o lastninskem preoblikovanju potreben in nujen.

Ustavni sodniki so opozorili na dejstvo, da v nasprotju s podjetji, kjer so podjetja upravljali delavci podjetja, zavarovalnic niso upravljali delavci zavarovalnic, temveč zavarovanci (družbenopravne osebe), soupravljale pa so jih fizične osebe - občani.

Odločba tudi ugotavlja, da sedanjega spora ne bi bilo, če bi se zavarovalna skupnost preoblikovala na podoben način kot banke, družbena sredstva, ki so jih podjetja, pobudniki presoje, vložila v zavarovalnice, pa bi se lastninila v okviru njihovega lastninskega preoblikovanja. Predmet lastninskega preoblikovanja bi bil tako le tisti del sredstev zavarovalnice, za katerega ne bi bilo mogoče najti znanega lastnika. Tako pa zavarovalne delniške družbe niso dobile znanega lastnika, kar je s stališča delniške družbe kot klasične kapitalske družbe nelogično. Dodatna nelogičnost se pokaže pri izvedenem polovičnem preoblikovanju v delniško družbo. Zavarovalnice so izdale delnice za vplačani kapital, ne da bi se pred tem ugotovilo, kolikšen je sploh kapital zavarovalne skupnosti in kdo je njegov lastnik. Posledice neurejenega stanja so bile različne za posamezne prizadete: novo nastale delniške družbe niso mogle poslovati kot prave delniške družbe, saj niso imele znanega lastnika za celoten trajni kapital, delničarji, ki so svoje vložke vplačali leta 1990, pa svojih pravic niso mogli uresničevati v skladu z dejanskimi razmerji. Ustavno sodišče ni ugotavljalo, ali so delničarji upravljali s celotnim kapitalom, torej tudi s tistim, ki ni imel znanega lastnika. Tukaj je dalo prav argumentom državnega zbora, da so se novi delničarji ob vplačilu svojega vložka morali zavedati, da je v osnovnem kapitalu določen del brez znanega lastnika in da se bodo razmerja pozneje spremenila.

Neustaven zakon bi moral tudi omogočati transformacijo nenominiranega kapitala v kapitalske vložke ustanoviteljev in zavarovancev. Zakon bi titularja (nosilca pravic) določal le v delu, kjer titularja ne bi bilo možno določiti. Ob tem ni mogoče vnaprej izključiti razlikovanja med fizičnimi in pravnimi osebami, saj se je njihov položaj razlikoval zlasti pri upravljanju nekdanjih zavarovalnih skupnosti.

Ustavno sodišče tudi ni priznalo enakosti položaja bank in zavarovalnic. Temeljna razlika obstaja že v namenu združevanja sredstev, ki je v bankah in zavarovalnicah različen. Prav tako bank niso upravljali vlagatelji, kot je bilo to v primeru zavarovalnic.

Z očitki pobudnic, ki se nanašajo na določitev presečnega datuma in metod ocenjevanja, se ustavno sodišče ni ukvarjalo. Dodalo je le, da se morajo presečni datum in druga razmerja določiti na dan, ko so se ta vzpostavila (ob ustanovitvi delniške družbe). Ločeni mnenji k soglasni odločitvi sta dala sodnika Franc Testen in Lojze Ude. Pomembnejši izvleček Udetovega mnenja se nanaša na stališče, da zavarovancev ni treba upoštevati pri lastninskem preoblikovanju zavarovalnic. Sami zavarovanci (pravne osebe) teh sredstev niso imeli prikazanih kot obliko vlaganja, temveč kot strošek. Tudi v bankah vlagatelji (depozitarji) niso bili upoštevani pri lastninjenju bančnega kapitala. Zaradi tega ni razlogov, da bi jim priznali upravičenja, ker to ne bi bilo v skladu z doslej izvedenim lastninjenjem bank. Tudi sodnik Testen meni, da Zakon o temeljih sistema premoženjskega in osebnega zavarovanja iz leta 1976 ne daje ustanoviteljem in zavarovancem nikakršnega ustavnopravno varovanega položaja. Po Testenu ustanovitelji svojih "plasmajev" niso imeli zabeleženih v poslovnih knjigah, pa tudi zavarovalnice niso imele knjiženih nobenih obveznosti do virov. Tudi z deleži se ni nikoli trgovalo. Te značilnosti kažejo na to, da so bila ta razmerja le ena od brezštevilnih variant "združevanja dela in sredstev". Je pa res, da je država z zakonom iz leta 1990 s tem, ko je napovedala, kako se bodo zavarovalne skupnosti lastninile, dala ustanoviteljem in zavarovancem ustavnopravno varovane položaje.

Takšna je torej odločba ustavnega sodišča, ki je bila po mnenju pravnih strokovnjakov pričakovana. V zakonu, ki ga je ustavno sodišče razveljavilo, je namreč kar mrgolelo krivic. In kdo je kriv, da lastništvo zavarovalnic še nekaj časa ne bo jasno? Vsekakor vlada.