Koga poslušati?

Anketa kaže, da bo dobrih 17 odstotkov tistih, ki se nameravajo udeležiti referenduma, pred odločitvijo najbolj upoštevalo mnenje zdravniške stroke. Med vsemi avtoritetami bo prav zdravniška avtoriteta najbolj vplivala na referendumski rezultat. Po eni strani je podatek pričakovan. Zdravniška profesija je ena najstarejših in najuglednejših profesij na svetu, Hipokratova prisega je nastala štiri stoletja pred začetkom našega štetja. Za zdravnike se nekako predpostavlja, da o zadevi vedo največ.

Po drugi strani pa je podatek paradoksalen. Zdravniki namreč na problem, ki naj bi ga razrešili na referendumu, ne gledajo enotno. Že stališča uradnih zdravniških institucij so deloma protislovna, res pa je, da najširša javnost teh protislovij ni zaznala. Še več razlik pa med zdravniškimi pogledi opazimo, če ne sledimo zgolj zapisnikom, ki so nastajali na sestankih svetov, kolegijev ali odborov, pač pa, če sledimo izjavam posameznih zdravnikov.

Razširjen strokovni kolegij za ginekologijo se je tako postavil na stališče, da naj bodo postopkov oploditve z biomedicinsko pomočjo (OBMP) deležni zgolj pari. Zdravljenja neplodnosti naj bi bili deležni pari. Zdravstveni svet in odbor za medicinsko etiko sta se postavila na nekoliko drugačno stališče. Postopkov OBMP kot skrajne oblike zdravljenja naj bi bili deležni vsi, ne glede na stan. Kaj to pomeni? Možno je, da bi za postopek OBMP kandidirala ženska, ki ima neplodnega partnerja. Hkrati pa odbor za medicinsko etiko in zdravstveni svet dopuščata, da bi za postopke OBMP kandidirala tudi samska neplodna ženska, saj stan ni pomemben.

Stališča razširjenega strokovnega kolegija za ginekologijo, zdravstvenega sveta in odbora za medicinsko etiko temeljijo na predpostavki, da se zdravniki ukvarjajo z zdravljenjem. Razširjeni strokovni kolegij za ginekologijo meni, da je subjekt zdravljenja s postopki OBMP par. Stališče ni najbolj logično, saj bi bila postopka OBMP deležna ženska polovica para, hkrati pa ta ženska ni bolna. Neploden je namreč partner. S postopkom OBMP partner ne bi bil "ozdravljen", res pa je, da postopek OBMP omogoča paru realizacijo želje, namreč želje po otroku. Stališče odbora za medicinsko etiko in stališče zdravstvenega sveta je, da medicina zdravi posameznika, ne glede na stan.

S tem pa smo pri ključnem vprašanju. Namreč, ali se medicina res ukvarja zgolj in edino z zdravljenjem? Če naj bi medicina zdravila bolezni, se velja vprašati, kaj je bolezen. Zdravstvena stroka je šele pred nekaj leti dokončno sklenila, da velja homoseksualnost črtati z uradne klasifikacije bolezni. Še nekaj let nazaj naj bi bila medicina torej poklicana, da zdravi homoseksualnost.

Hkrati pa medicina 20. stoletja ni bila zgolj zdravljenje, torej odpravljanje bolezni. Medicina se je že v 20. stoletju začela ukvarjati tudi s postopki, ki so, med drugim, izboljševali kvaliteto bivanja. Liposukcija ni zdravljenje, vendar se zdravniki z liposukcijo ukvarjajo. Del plastične kirurgije gotovo ni zdravljenje. Če ima človek predolg nos, to ni bolezen, vendar bo kirurg nos zmanjšal, ker bo s posegom vplival na kvaliteto bivanja. Tudi postopki OBMP niso zdravljenje v ozkem pomenu besede. Če je moški neploden, postopek OBMP njegove neplodnosti ne bo odpravil. Na vsak način pa lahko medicina pomaga pri realizaciji neke želje.

Danes torej ni enotnega opisa del in nalog medicine. Del zdravnikov meni, da odpravlja bolezni. Del zdravnikov meni, da pomaga pri realizaciji želje. Pri odgovoru na vprašanje, katere želje naj pomaga realizira, katerih pa ne, medicina trči ob kup vprašanj, s katerimi se ne ukvarja nič dlje in nič bolj temeljito od drugih strok. Predpostavka, da ima medicina vso vednost v malem prstu, ni točna.

povezava