Velika bančna privatizacija

Geografija pravi, da stoji center Slovenije pri Vačah. Politika in ekonomija pa pravita, da stoji center Slovenije v Ljubljani, na Trgu republike. Na severnem delu Trga stoji parlament, ki je v državni last. Na zahodnem sta spomenika revoluciji in Kardelju, ki sta v državni last. Na severozahodu stoji policijska postaja, ki je v državni lasti. Na vzhodnem stoji olastninjena veleblagovnica, s katero se je zgodilo podobno kot s spomenikoma: ni več najbolj popularna. No, veleblagovnica je vsaj olastninjena. Na jugu stojita dva nebotičnika. V enem stanujejo firme, veleposlaništva in LDS, stolpnica pa je v lasti podjetja LB Propria. LB Propria je v lasti Nove Ljubljanske banke. V drugem nebotičniku stanuje NLB, ki je v večinski državni last. Zadaj stoji Cankarjev dom, sicer javni zavod. V političnem in ekonomskem centru države je privatizirana le veleblagovnica, vsi ostali objekti pa so v državni lasti. Nekako se ne bi spodobilo, če bi sprivatizirali parlamentarno stavbo. Tudi kulturni objekti naj bodo državni. Nerodno pa je, da sta tudi bančni stolpnici, ki dominirata nad Trgom republike, še vedno v državni lasti. S tem, ko je vlada sprejela program privatizacije državnih bank, se na Trgu republike obeta vzpostavitev novega ravnotežja. Državna politična oblast bo na Trgu republike dobila svoj antipod v finančni moči bančne institucije v zasebni lasti. Država se bo ukvarjala s pisanjem zakonov, vladanjem, kulturo in čaščenjem bolj ali manj uglednih dogodkov in posameznikov. Finančne vzvode moči pa prepušča velikim in malim kapitalistom. Moč ne bo več skoncentrirana zgolj v rokah države, pač pa bo država v epicenter pripustila zasebni kapital. Trg republike bo imel dva gospodarja. Državo in zasebni kapital. Morda bo kdo rekel, da se s tem, ko bosta na Trgu republike na nas prežala dva gospodarja, državljanom obetajo še slabši časi. Vendar bosta dva gospodarja nadzirala tudi drug drugega. Začenja se ena zadnjih faz redistribucije moči. Vlada se je na ta korak pripravljala nekaj let, 31. maja 2001 pa ga je le zmogla. 31. maj je pomemben datum. Če se je ob koncu osemdesetih in sredi devetdesetih 31. maj slavilo kot dan, ko se je zaradi aretacije Janeza Janše začel upor proti stari oblasti, se zdaj ta datum v novejšo zgodovino vpisuje zato, ker država iz rok izpušča moč bančnega kapitala.

Mož iz Madrida

Leta 1997, ko se je sanacija NLB in NKBM počasi končevala, si je vladajoča koalicija zadala nalogo, da izvede totalno revizijo dveh državnih bank. Koalicijska pogodba je zahtevala, da mora biti revizorska hiša na seji vlade izbrana s soglasnim sklepom vseh ministrov. Del vladajoče koalicije, ki je svojo politiko zgradil na predpostavki, da je udbomafija premoženje bank pretočila na račune po svetu, je bil prepričan, da bi s totalno revizijo bank ter hčerinskih podjetij v domovini in tujini, razkril, kje je izginulo premoženje. Z možnostjo izglasovanja veta na izbor revizijske hiše naj bi preprečili možnost, ko bi bila tudi revizijska hiša del udbomafijske zarote. Koalicijska pogodba iz leta 1997 je privatizaciji bank namenjala le en stavek: postopek lastninjenja bo tekel v skladu s sporazumnim dogovorom obeh podpisnic koalicijske pogodbe. Sporazumnega dogovora pa ni bilo. V času, ko je vladne finance vodil minister Mitja Gaspari, je vlada vzpostavila stik z Aristobulom de Juanom, španskim bančnim izvedencem, ki naj bi vladi svetoval pri izdelavi privatizacijskega programa. Avgusta lani, ko je vlado vodil že dr. Andrej Bajuk, sodelovanje z Aristobulom de Juanom ni bilo prekinjeno, saj se je španski bančnik sestal tudi s tedanjim finančnim ministrom Zvonkom Ivanušičem. Zaradi bližajoče se volilne kampanje tedaj ni bilo časa, da bi se zgodilo kar prelomnega. Aristobulo de Juan je v Slovenijo ponovno pripotoval februarja letos, nova vlada pa mu je namenila tolikšno pozornost, da ga je nastanila na Brdo pri Kranju, kjer se je v spremstvu španskega veleposlanika sestal z predsednikom vlade dr. Drnovškom in novim finančnim ministrom Tonetom Ropom. Resno pisanje končne verzije privatizacijskega načrta se je torej začelo februarja letos.

Aristobulo de Juan, mož, ki je pomagal pisati privatizacijski program dveh državnih bank, sodi med najvplivnejše svetovne izvedence pri preoblikovanju bank. Za seboj ima projekte v Španiji, Latinski Ameriki, na Kitajskem, v Rusiji, na Poljskem... Med letoma 1986 in 1988 je bil visoki uradnik Svetovne banke, pred tem pa je služboval kot visoki uradnik španske centralne banke.

Od začetka letošnjega februarja do konca maja je bil privatizacijski načrt za NLB nekajkrat spremenjen, vendar te spremembe niso bile pretirano globoke. Privatizacijski načrt za mariborsko NKBM se ni spreminjal. Osnovna privatizacijska matrica govori o tem, da naj bi bila privatizacija obeh bank "odkupna". Največji del delnic NLB naj bi ponudili "ključnim investitorjem". Drugi del naj bi namenili portfeljskim investitorjem. Četrtinski delež naj bi ostal v državni last. Preostanek pa bi ostal v lasti Kapitalske in Odškodninske družbe ter delničarjev pripojenih hčera.

V zadnjih mesecih se je spreminjal predvsem razrez te torte. Februarja je veljalo, da bi šlo v prodajo okrog 40 odstotkov delnic NLB, za delež pa bi kandidirali "ključni" in portfeljski investitorji. Osnutki, ki so nosili aprilski datum, so predvidevali, da bi "ključnemu" investitorju namenili 38 odstotkov delnic, portfeljskim investitorjem pa 10 odstotkov delnic. Torej gre v prodajo 48 odstotkov banke. Aprilski načrt je predvideval tudi, da bi "ključnemu" investitorju ponudili predkupno pravico za nakup tiste četrtine delnic, ki bi po prvi fazi privatizacije ostale v državni lasti. S tem bi "ključnemu" investitorju v perspektivi zagotovili večinski delež.

Privatizacijski načrt, ki sta ga potrdila vlada in koalicija, pa govori o tem, da bi "ključnemu" investitorju namenili 34 odstotkov, portfeljskim investitorjem pa 14 odstotkov delnic NLB. Hkrati "ključni" investitor nima zagotovljene avtomatske predkupne pravice za nakup deleža, ki ostaja v državni last.

Dom in globalni svet

Terminologija, ki govori o "ključnem" investitorju in portfeljskih investitorjih ljudem, ki se ne ukvarjajo z bankami, ni najbolj razumljiva. Tvegamo pa lahko s poenostavitvijo. "Ključni" investitor naj bi v banko pripeljal tudi novo znanje in s tem nove bančne storitve. Ključni investitor naj bi bila tuja bančna institucija. Potrjeni privatizacijski načrt govori tudi o "dobro poučenih portfeljskih investitorjih". Poenostavljeno: "dobro poučeni portfeljski investitorji" naj bi bile domače finančne institucije, torej slovenske zavarovalnice in investicijski skladi. Spreminjanje deleža, ki naj bi ga namenili tujim in domačim investitorjem, je povezano z vprašanjem, kako po eni strani zagotoviti povečanje konkurenčne sposobnosti bank, po drugi strani pa vendarle ubraniti nacionalni interes. V nacionalnem interesu naj bi bilo, da vsaj ena bančna institucija ostane v pretežno slovenski lasti. Slovenija bo namreč čez nekaj let z vstopom v evropsko monetarno unijo izgubila del makroekonomske suverenosti, ki jo zdaj izvaja Banka Slovenije. Pomembno naj bi torej bilo, da ima Slovenija v rokah vsaj mikroekonomsko mehanizme, torej mehanizme močne poslovne banke.

In zakaj ne bi slovenske finančne institucije kupile kar cele NLB? Knjigovodska vrednost NLB znaša okrog 72 milijard SIT. Pričakovana tržna vrednost banke je bistveno višja. Na finančnem ministrstvu o pričakovanem izkupičku ne govorijo, saj bi si s tem poslabšali pogajalske pozicije, dejstvo pa je, da slovensko gospodarstvo nima dovolj denarja, da bi lahko kupilo NLB. T.i. absorpcijska sposobnost slovenskega gospodarstva naj bi znašala okrog 20 milijard SIT - toliko denarja naj bi ob privatizaciji državnih bank lahko zbrale slovenske finančne institucije.

Če bo med samo privatizacijo obveljal predlagani razrez, bi četrtina NLB ostala v neposredni državni lasti. Ker bo del NLB tudi v lasti Kapitalske in Odškodninske družbe, bo državni delež za slabih deset odstotkov višji. Torej bo država neposredna lastnica 25 odstotkov NLB, prek Kapitalske in Odškodninske družbe pa bo državni delež dosegel dobro tretjino. Druga tretjina NLB bo v lasti tujega "ključnega" investitorja. Preostanek pa bo v lasti slovenskih finančnih institucij in drugih delničarjev. Ker dokončna lastniška struktura slovenskih zavarovalnic, ki jih najpogosteje omenjajo kot potencialne portfeljske investitorje, še ni znana, se bo tudi v tistih 14 odstotkih, ki naj bi jih kupili portfeljski investitorji, skrivala država.

Torej bo tudi sredi marca 2002, ko naj bi po pravkar sprejetem privatizacijskem načrtu NLB prodali "ključnemu" in portfeljskim investitorjem, znaten del stolpnice na Trgu republike ostal v državni lasti. Stolpnica NLB premore 12 nadstropij. Ključni investitor iz tujine bo torej lastnik štirih nadstropij. Država bo neposredno ali posredno še vedno lastnica štirih ali petih nadstropij. Preostanek pa bo najverjetneje v lasti slovenskih finančnih institucij.

Kljub napovedani privatizaciji spremembe na Trgu republike vendarle ne bodo tako dramatične. Največji del Trga bo še vedno v državni lasti. Globalni in slovenski kapital pa bo zasedel nekaj nadstropij obeh bančnih nebotičnikov.