Ali je normalno obnašanje vselej duševno zdravo?

V slovenskih medijih se je v tem času nemogoče izogniti izjavam in razpravam o zakonu o umetni oploditvi. Poslanci v državnem zboru in predstavniki stroke ter širše javnosti dajejo izjave, s katerimi vplivajo na mnenja drugih, tistih, ki se navadno ne oglasijo. Spoštujem njihov trud, trud zagovornikov in nasprotnikov. Vsak se pač tako ali drugače zavzema, da bi se na referendumu doseglo stanje, ki se mu zdi za državo, v kateri živi, najprimernejše v tem trenutku. Vsaj trije do štirje poslanci v državnem zboru in še več predstavnikov širše javnosti pa so s svojimi izjavami šli nekoliko dlje in izzvali mnenje še ene stroke, ki sicer na področje zakona o umetni oploditvi ne posega neposredno. Izjave, s katerimi samske ženske, ki se želijo umetno oploditi, pošiljajo k psihiatrom oziroma njihovim sodelavcem in sodelavkam, so neustrezne in neprimerne, saj se takšne napotitve lahko razumejo le kot predvidevanje, da gre za neke vrste duševno motnjo.

Njihove izjave so neustrezne zato, ker želja plodne samske ženske po umetni oploditvi ni simptom duševne motnje, kakor tudi njenega celostnega duševnega stanja ni mogoče povezovati s katerokoli psihiatrično diagnozo. Nič bližje napotitvi k psihiatru niso izjave tistih, ki zakon povezujejo s homoseksualno usmeritvijo. Najsodobnejša mednarodna klasifikacija bolezni v poglavju, ki obsega duševne motnje, ne vključuje več homoseksualnosti. Tako že od leta 1992, ko je zastarelo in novim spoznanjem neustrezno deveto klasifikacijo zamenjala posodobljena deseta, homoseksualna usmeritev ni več kategorizirana kot duševna motnja.

Njihove izjave so neprimerne, saj zveni pošiljanje omenjene skupine žensk k psihiatru in psihoterapevtu, kamor sicer ne spadajo, kot označevanje z norostjo, in to v letu, ko se ves svet, od Slovenije bolj ali manj razvit, trudi za odpravo stigme, povezane z duševno motnjo oziroma z odsotnostjo duševnega zdravja. Gre za leto duševnega zdravja, ko se javnost dejavno seznanja z dejstvi, da je odsotnost duševnega zdravja veliko pogostejša, kot si dovolimo priznati, da je veliko uspešnih in znanih ljudi živelo in uspelo z duševno motnjo, najpogosteje z depresijo, da je duševna motnja samo ena izmed somatskih bolezni in psihiater samo eden izmed zdravnikov specialistov in da ni nič manj sprejemljivo prinesti šopek ali sladico sosedi z depresivno motnjo kakor sosedu, ki je prebolel miokardni infarkt. V tem letu pri nas nekateri poskušajo z norostjo diskvalificirati ženske, ki duševne motnje sploh nimajo.

Če že, potem bi se od sodobne družbe, kamor se Slovenija in njeni prebivalci uvrščamo, pričakovalo, da je materinstvo neokrnjeno tudi tedaj, ko gre dejansko za hudo duševno motnjo. Zahodna Evropa pozna tako imenovane psihiatrične oddelke za matere in otroke, kjer psihiater in porodničar ginekolog skupaj zdravita hudo depresivne in blodnjave matere, medtem ko se te v varnem okolju navezujejo na svojega otroka tako kot vse druge matere brez duševnih motenj. Varno okolje omogočata psihiatrična sestra, ki skrbi za mater, in vzgojiteljica, ki skrbi za otroka. Torej, do duševnih motenj prijazna družba, kakršna je še zlasti v letošnjem letu po svetu promovirana, se bo trudila materinstvo omogočiti tudi materam z duševno motnjo, ne pa duševne motnje iskati in z njo označevati tam, kjer je dejansko ni.

Lahko se zdi komu kako obnašanje nenormalno, a to je vselej le osebno prepričanje, ki ga ne kaže posploševati. Splošni zdravnik ne more napotiti k psihiatru neke osebe samo zato, ker se mu zdi njeno obnašanje nenormalno. Nenormalno ni nujno duševno moteno ali duševno bolno. Raje kot posegati v razpravo, ali je nenormalno del duševne motnje, se lahko samo vprašamo, ali je normalno res vselej duševno zdravo.