Kriza moške identitete

Morda bodo izbrali prostovoljno kastracijo. Ne bodo prvi.

Pred davnimi časi, ko Jezusovega očeta še ni bilo na spregled, je univerzumu s trdo roko vladal gospod Uranos. Vse, kar je bilo na nebu, je bilo njegovo, na zemlji pa je gospodinjila njegova mati in žena Gaja, tista gospa, ki so jo stari Grki radi upodabljali z rogom obilja, sočnim sadjem in kopico otrok. Uranos je bil hudo potenten, strašno rad se je onegavil, Gaja pa je zgledno vršila dolžnosti zveste žene in skrbne matere. Za kontracepcijo v tistih časih očitno ni bil zadolžen nihče od bogov.

Gaja je prvič zanosila in Uranosu povila grozljiva bitja, velika in mogočna, vsako izmed njih pa je imelo sto rok in petdeset glav. Uranos je svoj zarod na prvi pogled globoko zasovražil, ga skril v najbolj skrite kotičke zemlje in pri tem v vlogi vsemogočnega očeta, posesivnega moža in razvajenega sina sadistično užival. Ko je Gaja zanosila drugič, so se rodili Kiklopi, enooki hrusti, ki so se po svojih močeh lahko kosali z bogovi. Kar je bil zagotovo eden od poglavitnih razlogov, da jih Uranos ni maral. Nagnal jih je v Tartar, svet mraka in tesnobe, ki je od zemlje oddaljen toliko, kot je zemlja od nebes. Ja, Uranos otrok pač ni maral, jih je pa toliko raje delal. In ko je Gaja zanosila tretjič, so na svet privekali Titani. Mati jih je posvarila pred usodo, ki jih je slej ko prej čakala, in predlagala, naj se tiranskemu očetu uprejo. Napadli in ujeli so Uranosa, Kronos, najmlajši in najpogumnejši med njimi, pa je vzel neuničljivi srp, ki mu ga je dala mati Gaja, kastriral očeta in njegove genitalije vrgel v morje.

Iz kapelj Uranosove krvi, ki so padle na zemljo, so se rodile Erinije, boginje maščevanja. Uranosove genitalije so dolgo časa izgubljeno plavale po odprtih morjih. Naposled se je iz pene, ki jih je oblivala, rodila Afrodita, boginja ljubezni. Potem ko so Uranosa kastrirali ter oropali moči, ki mu je tolkla v glavo, so vsi živeli srečno do konca svojih dni. Ja, pa kaj še. Kronos je oženil svojo sestro Reo in ji zaplodil otroke, da bi jih nato požrl. Jep, pravi očetov sin. Požrl je vse razen Zevsa, ki ga je Rea skrila. Zevs je kmalu odrasel v kralja bogov in ljudi ter Kronosa ročno ruknil v Tartar. Nauk starogrške bajke je na dlani: patriarhat je bil v krizi, že preden je sploh nastal.

Kristusov oče, ki je pred dobrimi dva tisoč leti v teh krajih prevzemal komando nad vesoljem in sploh vsem, je bil za izkušnjo bogatejši. Ničesar ni prepuščal naključju. Sina je spočel na daljavo, da si njegova mati ne bi slučajno kaj domišljala, ter se mu iz čiste previdnosti ni niti pokazal. S sinom se je pogovarjal izključno preko posrednika, Svetega duha. Ko je sina prepustil mukam tistih, ki ne vedo, kaj delajo, ni bilo nobenega strahu, da bi se sin uprl in ga zgrabil za jajca, češ kakšen oče pa si.

Prostovoljno pod nož

Kastracija se je skozi zgodovino človeštva najpogosteje izvajala kot akt ultimativnega maščevanja nad poraženim sovražnikom, s posegom pa premagancem po večini niso odstranjevali zgolj spolnih žlez, marveč tudi penis. V starem Egiptu in Perziji so s kastriranjem kaznovali moške, ki so bodisi ugrabili bodisi posilili žensko ali otroka. V Angliji so sprva kastrirali celo ponarejevalce denarja in lopove. Krščanstvo, ki se je potrdilo kot neizčrpen vir telesnih tortur, je v svojem zgodnjem obdobju kastracijo zagovarjalo kot dokončno znamenje predanosti veri in kot vrhunec boja proti skušnjavam, ki divjajo v našem šibkem, grešnem mesu. Verski fanatizem je denimo botroval sekti skopcev, ki je bila ustanovljena v carski Rusiji okoli leta 1770 in se je obdržala vse do začetka dvajsetega stoletja. Pripadniki ločine so moškim obredno rezali ali sežigali moda in spolovilo, ženskam pa dojke, ščegetavček in male sramne ustnice. Cilj pohabljanja je bil kaj drugega kot doseganje duhovne popolnosti.

Konec dvajsetega stoletja je bila kastracija ponovno v ospredju. Ne tista sadistična kastracija, ampak prostovoljna kastracija. V zadnjem desetletju dvajsetega stoletja je medicinska statistika v ZDA in še posebej v sončni državi Kaliforniji med moško populacijo zabeležila občuten porast primerov prostovoljne kastracije. Primerov moških, ki so trdno sklenili, da se poslovijo od družinskih draguljev in so poiskali strokovno pomoč tako na klinikah kot na urgenci, potem ko se je poseg pri amaterskih kirurgih zakompliciral ali pa so z interneta površno prebrali navodila, kako se skopiš sam, resda ni bilo toliko, da bi govorili o masovnem trendu, vendar pa je bilo prostovoljnih kastracij glede na prejšnje desetletje skoraj petdeset odstotkov več. Dovolj, da so sociologi, psihologi in psihiatri nagubali obrvi in staknili glave.

Kaj je tisto, kar moškega privede do situacije, da v svoji moškosti prepozna sovražnika, s katerim mora enkrat za vselej skrajno okrutno obračunati? Stroka je zaslutila odgovor v dejstvu, da se je patriarhalni ustroj družbe s svojimi tradicionalnimi vrednotami vred znašel pod vprašajem oziroma že kar na robu živčnega zloma. Milenijska mrzlica je še dodatno prilila olja na ogenj in dvom v patriarhat je naposled kulminiral v krizi identitete spola, ki je še do nedavnega veljal za močnejšega. Ozrite se naokoli. Razlike med spoloma se postopoma brišejo. Moški poklici se pospešeno feminizirajo. Spiski drobnih pozornosti, ki se po novem kvalificirajo kot kaznivo dejanje spolnega nadlegovanja, se daljšajo. Filmi se radikalno deseksualizirajo. Akcijski heroji zgledajo kot Nicolas Cage. Seks simboli kot Leonardo DiCaprio. Seks se spiritualizira. Popularna glasba in pop kultura nasploh se nezadržno pedofilizira. Pornografija se socializira. Libido se problematizira. Mačizem se deplasira. Šport se manekenizira. In hej, homoseksualna skupnost se izenačuje s heteroseksualno, da o plodnih ženskah brez partnerja, ki lahko zanosijo po biomedicinski poti, niti ne govorimo. Razlogov za paniko in angst je na pretek. Biti moški nima več nobenega smisla. Ali točneje: kaj imaš od tega, da si moški? Nič, kvečjemu probleme. Na prelomu tisočletja je okolje moškega simbolno kastriralo, njegovo poslanstvo se je izjalovilo in ne preostane mu drugega, kot da častno naredi zadnji rez.

Kastracija kot terapija

Tezo, da je kastracija edini izhod za moškega v krizi, je do najkočljivejših podrobnosti obdelal Victor T. Cheney, avtor knjige The Advantages of Castration, torej prednosti kastracije, ki je v ZDA izšla pred kratkim. Victor T. Cheney je upokojeni podpolkovnik ameriških zračnih sil. Leta 1993 so zdravniki ugotovili, da ima raka na prostati, in mu s kirurškim posegom odstranili moda, da bi ustavili metastaze. Cheney se spominja, kako se mu je sesuval svet, ko je zvedel za diagnozo. Bil je prepričan, da ga bo odstranitev testisov tako fizično kot psihično dotolkla. Toda zgodilo se je ravno nasprotno. Cheney je po lastnih besedah že slabo leto po operaciji zaživel polno življenje, ki se po kvaliteti ne more niti približno meriti s tistim pred operacijo. Kastracija naj bi ga dobesedno prerodila. Cheney kastracijo obravnava kot spolno nevtralizacijo, s katero je moč pozdraviti celo socialne bolezni kot na primer alkoholizem in narkomanijo ter popolnoma zajeziti epidemijo aidsa. Zato HIV-pozitivne moške poziva, naj čimprej izberejo prostovoljno kastracijo. Izgubiti nimajo kaj, lahko pa ogromno pridobijo. Prostovoljna kastracija bi izdatno prispevala k zajezitvi spolno prenosljivih bolezni in reduciranju nezaželenih nosečnosti. Kastriranih moških ne daje plešavost, nimajo aken, niso v nevarnosti, da bi fasali priapizem, izognejo se raku na testisih, zaradi redkejše krvi pa se zmanjša verjetnost srčne kapi, našteva Cheney prednosti kastracije. Pozabi pa omeniti, da so kastrirani moški zaradi zmanjšane odpornosti organizma tarča niza drugačnih nevšečnosti. Evnuhi se polenijo, nekontrolirano zredijo, podvrženi so osteoporozi, trpijo zaradi depresij, ki so na las podobne menopavzalnemu sindromu. In sodijo med potencialne samomorilce.

Hustlerjev novinar Dan Kapelovitz se je odpravil po sledeh sodobnih evnuhov in dognal, da se za prostovoljno kastracijo v glavnem odloča pet skupin moških: neuspešni moški, ki niso kos nalogam in dolžnostim, ki jih v skladu s tradicijo patriarhalna sredina nalaga njihovemu spolu; moški s šibkim libidom, ki ne zmorejo zadovoljiti svojih partnerk; moški, ki jih hipertrofirani libido sili v kazniva dejanja zoper spolno nedotakljivost; geji, ki v partnerskem odnosu igrajo pasivno žensko vlogo; in ultramazohisti, ki zahtevajo, da jim domina na vrhuncu naslade odreže ali zmaliči genitalije.

Medtem ko se v Sloveniji ženemo okoli vprašanja, ali ima zdrava ženska brez partnerja pravico do oploditve z biomedicinsko pomočjo, se ameriška stroka ubada z drugačnim vprašanjem. Ali lahko ugodijo popolnoma zdravemu pacientu, ki zaprosi za prostovoljno kastracijo? Gre tu za pomoč pacientu ali grobo kršenje Hipokratove prisege in potemtakem kaznivo dejanje? Mimogrede, Larry Don McQuay iz Teksasa, večkrat obsojen zaradi spolnih napadov na otroke, je sodišče zaprosil za prostovoljno kastracijo, češ kazni ga ne bodo izučile, saj spolnega poželenja po otrocih preprosto ne more krotiti. Sodišče je njegovo prošnjo zavrnilo, ker država Teksas ni hotela plačati stroškov posega, ki znašajo približno 5000 dolarjev. Aktiviralo se je amatersko društvo za boj proti kriminalu Justice for All in s prostovoljnimi prispevki zbralo potrebno vsoto za pravično skopitev McQuaya. McQuay zdaj čaka, kako se bo odločila medicinska stroka. Če bodo mečkali predolgo, mu ne bo preostalo drugega, kot da jo mahne v Kalifornijo, kjer zakon o fizični ali kemični kastraciji serijskih posiljevalcev mladoletnih oseb velja že od leta 1996. V Georgii, Iowi, Louisiani, Montani, Oregonu, Wisconsinu in na Floridi pa ravnokar resno razmišljajo o sprejetju zakona po kalifornijskem modelu.