Inflacijska pričakovanja

Zelo skromno realno rast porabe smo opažali že lani, zdaj pa se trend nadaljuje. Poraba je bila izjemno visoka leta 1999 pred uvedbo davka na dodano vrednost. Ljudje zdaj vračajo kredite. Delno je zniževanje porabe prebivalstva lahko tudi posledica inflacije. Hkrati pa tekoči dohodki še vedno rastejo relativno hitro.

Ker je poraba nižja, država pobere manj davka na dodano vrednost. Torej je proračun v težavah?

Predvidevanja glede porabe so bila res nekoliko višja in vsekakor še vedno pričakujemo okrepitev porabe proti koncu letošnjega leta. Prvi meseci letošnjega leta imajo še nekaj posebnosti, ki se verjetno ne bodo ohranile do konca leta. Izvoz je nepričakovano visok. Domnevamo, da bo v obdobju celega leta višina izvoza nekoliko upadla. Značilno je tudi, da uvoz v primerjavi z lanskim letom skoraj ne narašča. Te spremembe vplivajo na zajemanje različnih davčnih virov. Manj jih je, kot so predvidevali načrti, natančneje pa bo o tem možno govoriti ob polletnem poročilu o izvajanju proračuna.

Kaj se je zgodilo, da se je zvišal izvoz?

Če bi sodili po anketnih podatkih, ki prihajajo iz podjetij, se bo izvoz začel počasi zniževati. Naročila se namreč zmanjšujejo. Tudi nemške analize, denimo, kažejo, da bodo v drugi polovici leta njihova podjetja manj proizvajala in manj uvažala. Ta napoved bo, če se izkaže za točno, vplivala tudi na nas. Vendar se za zdaj to še ne dogaja. V letošnjem letu močno narašča slovenski izvoz v Rusijo in države nekdanje Jugoslavije. Na splošno pa je situacija nekoliko nelogična. Na eni strani je izvoz visok, beležimo tudi rast proizvodnje, hkrati pa uvoz ne sledi tej rasti. Še najbolj raste uvoz reprodukcijskega materiala, ki je vložek v proizvodnjo, najmanj pa uvoz potrošnih dobrin, kar odraža skromno domačo porabo. Zdi se, kot da potrošniki in podjetniki ravnajo previdno in manj kupujejo.

Ali nižji uvoz vpliva na zajemanje carin in s tem posledično na proračun?

Carine so nizka proračunska postavka. Proračunski učinki pridejo do izraza pri zajemanju davka na dodano vrednost. Ne moremo pa pričakovati, da bodo ta razmerja celo leto enaka. V tem trenutku imamo po več letih presežek v plačilni bilanci. K tekočemu računu pa lahko prištejemo še nekaj velikih nakupov, recimo nakup SKB banke in Simobila. To povzroča velik pritok deviz in stabilen tečaj tolarja. Navadno takšno stanje postopno povzroči povečevanje uvoza in zmanjševanje izvoza. Zato lahko v prihodnjih mesecih pričakujemo, da se bodo gibanja, ki se v tem trenutku zdijo nelogična, uravnovesila.

Dohodki prebivalstva pa še vedno naraščajo.

Vendar ne dramatično. Po naši oceni se bodo v povprečju plače letos realno povečale za 2.5 odstotka. V javnem sektorju bo ta rast višja, do štiri odstotke, kar je problem zlasti s stališča javnih financ, v zasebnem pa bo nižja. [Author ID1: at Fri Jun 8 17:40:00 2001 ]

Zdravorazumsko bi lahko napovedovali, da bo nižja domača poraba na trgu povzročila nižje povpraševanje, to pa bi povzročilo zniževanje cen. Vendar se dogaja ravno obratno; inflacija narašča. Zakaj?

Načeloma za inflacijo lahko obstajata dva razloga. Prvi razlog je povpraševanje. To je trenutno nizko in ne generira inflacije. Drugi razlog so stroški. Če pogledamo, kaj se draži, vidimo, da se najbolj dražijo proizvodi, povezani s ceno nafte: bencini, daljinsko ogrevanje in distribucija plina. Povečujejo pa se tudi cene drugih komunalnih storitev, ki so v pristojnosti občin, kar kaže na nedodelan regulativni okvir. Dražijo se tudi zdravila.. Ker zaradi bolezni BSE ni bilo uvoza govedine, so cene narasle, povišalo se je povpraševanje po svinjini. Najbolj zaskrbljujoče pa je, da so se povišala. inflacijska pričakovanja. V zadnjih mesecih se draži bistveno širša skupina proizvodov kot lani. Podjetja že pri oblikovanju cene računajo na to, da bo inflacija visoka. To je slabo. Tudi anketa Gospodarske zbornice kaže na visoka inflacijska pričakovanja podjetij.

Torej je inflacija že del množične psihologije.

Točno. Nekako bi torej morali vplivati tudi na pričakovanja. Dejstvo, da je poraba nizka, bo res vplivalo na povpraševanje in delno zavrlo prodajo tistih, ki bodo zaradi inflacijskih pričakovanj postavili previsoko ceno. Hkrati pa bi se morala vlada pri tistih cenah, ki jih ima pod neposrednim ali posrednim nadzorom, odločiti za jasno zavezo in napoved, da podražitve ne bodo presegle vnaprej določene stopnje.

Pred tedni je radio objavil novico o novih cenah bencina, čez nekaj minut pa se je pred bencinskimi črpalkami pojavila dolga, dolga vrsta. Vrst pred črpalkami že dolgo ni bilo.

Če smo ravno pri psihologiji: zadnjič smo domov dobili program šole v naravi, kjer je pisalo, da cena še ni dokončna, ker se bo morda do septembra podražil prevoz. Na takšne previdnostne napovedi podražitev smo že pozabili. Lahko smo plačali za nekaj mesecev vnaprej, pa je cena ostala nespremenjena.

Je državi na voljo še kak mehanizem?

Najbrž bi bolj jasno stališče do inflacije lahko zavzela tudi Banka Slovenije. Res je, da mora Banka Slovenije slediti več ciljem, tudi stabilnosti tečaja in višini obrestnih mer. Na osnovi vladne zaveza glede nadzorovanih cen pa bi bila možna boljša koordinacija vladne politike in politike centralne banke. Tretji mehanizem pa je vprašanje rasti plač. Vse analize kažejo, da je inflacija močno odvisna od hitrosti rasti plač. Ko se bo sedanja rast plač v večji meri prelila v porabo, bo povzročila dodaten pritisk na inflacijo. Problem pa je, ker v javnem sektorju v plačno politiko ni možno posegati na hitro in brez prave politične volje. Plače rastejo skladno z dogovorjenimi povišanji, v zadnjih tednih so povišanje plač dosegli še znanstveniki in kulturniki. Plač za nazaj ni mogoče nižati. Za vnaprej pa bi moral biti sistem plač v javnem sektorju bolj fleksibilen. Obstajati bi morala možnost, da tiste, ki dobro delajo, plačaš bolje, ter seveda ustrezno urediti razmerja med poklicnimi skupinami

Zakaj plače v javnem sektorju rastejo hitreje kot v gospodarstvu? Imajo bolje organizirane sindikate?

Predvsem v zasebnem sektorju na plače močno vpliva trg. V zasebnem sektorju plače med letom praktično ne rastejo. Do rasti plač pride šele ob koncu leta in še to zgolj v primeru, da to omogočajo dobri poslovni rezultati. V javnem sektorju pa so gibanja plač bolj valovita. Tako se je tudi že zgodilo, da v javnem sektorju v letu skoraj ni bilo realne rasti plač, potem pa kako od poklicnih skupin zahteva dvig plač, to doseže, s tem začasno reši svoj problem, sproži pa val novih zahtev.

Kaj pa državno varčevanje?

Pri državni porabi se vedno zastavlja vprašanje, kaj je tisto, kar naj bi bilo nujno. Zdi se, da so nujne investicije v izobraževanje in pospeševanje tehnološkega razvoja. To se vedno obrestuje. Če pa hočemo v EU ali NATO, so hkrati menda nujne, denimo, tudi investicije v schengensko mejo in posodabljanje vojske. Stroškov, ki so menda nujni, je veliko, hkrati pa bi jih radi znižali, da v proračunu ne bi bilo primanjkljaja. Predvidevam, da obstajajo še precejšnje rezerve glede učinkovitosti proračunskih odhodkov. Sistem subvencij, denimo, bo po novem bolj pregleden. Če imamo kup institucij, ki delijo subvencije, pa te ne vedo ena za drugo, pride do neracionalnosti. Če bi bil ta sistem bolj enostaven, bi z manjšo vsoto dosegali enake učinke. Podobno je s socialno pomočjo. Z bolj enostavnim sistemom bi lahko kaj prihranili, pa hkrati ne bi ogrožali socialne varnosti. Prav tako so velike rezerve tudi še v učinkovitosti delovanja same državne uprave.