Priprave na premik

Do srečanja na Reki je prišlo z enotedensko zamudo. Vzroke za to sta obe strani našli v dodatnih usklajevanjih, ki bi v teh nekaj dneh lahko prinesla pomembne premike pri reševanju vsaj enega, morda celo dveh od omenjenih treh odprtih vprašanj: dolgov Ljubljanske banke hrvaškim varčevalcem, JE Krško ter določitve meje na kopnem in na morju. Ob tem sta v Sloveniji nastali pobudi, ki sta v diplomatsko dejavnost vnesli nekaj dodatne dinamike. Slovenska nacionalna stranka je na Ustavno sodišče RS vložila zahtevo po ponovni presoji sporazumov o obmejnem prometu in sodelovanju (SOPS) s Hrvaško, 7 poslancev koalicijske stranke SLS + SKD pa je v državni zbor vložilo predlog resolucije o meji med Hrvaško in Slovenijo v Istri in na morju. Obe zahtevi imata svojo politično in pravnoformalno razsežnost.

Kar zadeva politično razsežnost zahteve SNS, kakršnokoli presenečenje ni umestno. Zmago Jelinčič in SNS že od razglasitve slovenske samostojnosti veljata za brezkompromisnega kritika Hrvaške. Stališča SNS in njenega predsednika Zmaga Jelinčiča pa imajo mnogo večjo težo na Hrvaškem in v tamkajšnji javnosti kot doma v Sloveniji. Čas za tokratno potezo je bil naravnost idealen: le nekaj dni pred srečanjem Račan-Drnovšek, in sodeč po reakcijah v hrvaških medijih je Jelinčič tudi tokrat zadel v polno. Tudi politična razsežnost pobude 7 poslancev SLS + SKD s prvopodpisanim Stanislavom Brenčičem je povsem jasna. Vsi predlagatelji pripadajo vladni stranki. V koalicijski pogodbi pa je med drugim povsem nedvoumno zapisano, da bodo koalicijske partnerice v DZ podprle sprejem SOPS v primeru, če ustavno sodišče ugotovi, da sprejem le-tega ni v nasprotju z ustavo. Kot vemo, je sodišče ugotovilo prav to. Sklicevanje poslanca Stanislava Brenčiča, da niso zavezani omenjeni koalicijski pogodbi, ker so bili "v smislu 82. člena ustave izvoljeni kot neodvisni poslanci", je tako samo formalno razumljivo.

Pravna razsežnost obeh pobud opozarja na dodatne probleme. Pobuda SNS je že v osnovi sporna. 160. člen ustave v 2. odstavku jasno določa, da je za vložitev zahteve za oceno ustavnosti potrebno soglasje 30 poslancev DZ. V SNS je to storila poslanska skupina, ki šteje štiri poslance. Po mnenju ne ravno redkih pravnih strokovnjakov gre pri omenjeni zahtevi SNS tudi za klasično pravno situacijo non bis in idem. Sodišče ne more o isti zadevi razsojati dvakrat. Še bolj nenavaden je predlog resolucije 7 poslancev SLS + SKD, ki pomeni odpiranje zgodovinskih in teritorialnih tem. Zahteva SNS govori o "pravnozgodovinskem dolgu", ki ga morata Hrvaška in Slovenija še poravnati. "Zato mora Slovenija odpreti vprašanje poplačila vojne škode oziroma reparacij, zahtevati od sosednje Hrvaške, da se opraviči za zločine (npr. poboji duhovnikov v Jasenovcu idr.) in še kaj, kar pa bi ratifikacija sporazuma onemogočila oziroma preprečila, saj bi prejudicirala ureditev vprašanj". Predlog omenja "Svobodno tržaško ozemlje, ki je bilo šele leta 1954 priključeno Jugoslaviji. Meja med tedanjima socialističnima republikama kot republiška meja ni bila nikoli določena". Resolucija tudi omenja "zgodovinsko dejstvo, da se je zahodna meja med SFRJ in Republiko Italijo oblikovala šele na podlagi t. i. etnične reciprocitete, ki je za jugoslovansko ter po razpadu SFRJ za hrvaško državno pripadnost Istre ter Reke in Dalmacije z otoki na italijanski strani državne meje pustila avtohtona slovenska ozemlja v Tržaški, Videmski in Goriški pokrajini skupaj z več kot 140.000 Slovenci. Zaradi tega Republika Slovenija pričakuje postavitev pravične državne meje tudi iz tega naslova".

Po ocenah nekaterih strokovnjakov s področja mednarodnega prava in diplomatov gre v obeh primerih v končni fazi za ozemeljske zahteve Slovenije do Hrvaške. Posamezni predlagatelji tega niti ne skrivajo. Čeprav lahko take zahteve danes Slovenijo namesto v Bruselj pripeljejo v New York na sejo Varnostnega sveta OZN. Celotna zgodba odpiranja "pravičnih" in "zgodovinskih" mej je namreč v nasprotju z navedbami v točki II. Temeljne ustavne listine iz leta 1991. Prav tako je v nasprotju s sklepi t. i. Badinterjeve komisije. Arbitražna komisija Konference o Jugoslaviji je 10. in 11. januarja 1992 sprejela več mnenj o pravici do samoodločbe in spreminjanju meja. Pri tem je postavila tri načela: zunanje meje je treba spoštovati v vseh primerih, razmejitve med samostojnimi novimi sosednimi državami je možno spreminjati le z vzajemnim in svobodnim sporazumom, ter če ne bo dogovorjeno drugače, bodo prejšnje meje dobile lastnosti meja, ki jih ščiti mednarodno pravo.

Tako v zahtevi SNS kot v predlogu resolucije poslancev SLS + SKD je jasno prepoznaven pravni rokopis. V prvem primeru ustavnega sodnika dr. Janeza Čebulja in njegovega odklonilnega ločenega mnenja v zadevi SOPS, ki se mu je pridružil tudi ustavni sodnik Lojze Janko. V drugem primeru pa se zlahka spomnimo na trditve Danijela Starmana.

Težave, ki naj bi jih SOPS povzročal, je še najlažje ponazoriti na primeru izdaje prepustnic za obmejno prebivalstvo v spornih vaseh Škodelin in Škrile. Kako bo vsaka stran uveljavila "svojo pravno upravičenost" za izdajo takih prepustnic? Te namreč izda pristojni organ države, ki izvaja jurisdikcijo nad določenim ozemljem. Veljavnost tako izdane prepustnice pa mora potrditi tudi pristojni organ druge države. Lahko si zamislimo, kako bodo na Hrvaškem potrjevali obmejno prepustnico, ki jo je Jošku Jorasu izdal pristojni slovenski upravni organ. Sporna vprašanja hrvaško-slovenska mešana komisija rešuje soglasno. Kakšno bo soglasje v tem in podobnih primerih? Podobnih nejasnosti in nedorečenosti je še nekaj. Ključno je, da SOPS, kot običajno vsak maloobmejni sporazum, predpostavlja jasno določeno mejo. Zato ni daleč od resnice, da bo v primeru ratifikacije poleg številnih ugodnosti za maloobmejno prebivalstvo prinesel tudi kup dodatnih problemov in konfliktov.