Čakajoč na spremembe

Strinjam se s tem, da so spremembe opazne šele takrat, ko jih uporabniki začutijo za svojim računalnikom, portalom, na delovnem mestu ali kje drugje. Za to pa je še prekratek čas. Če govorimo o področju telekomunikacij, je treba vedeti, da je tudi v državah, ki jih jemljemo za zgled - EU, ZDA tu izpuščam, ker je bilo tam področje od začetka liberalizirano - proces trajal nekaj let. Pri nas bo manj. Še danes v deželah, kjer je trg liberaliziran že 15 let, potekajo spori o lokalnih zankah, do česar bomo mi prišli v naslednjem letu. Mislim, da bodo kmalu vidni rezultati v pocenitvi nekaterih telekomunikacijskih storitev. Pri tem nimam v mislih fiksne telefonije. Cene te bi se pravzaprav morale zvišati. Poceniti bi se morale tiste storitve, ki se nanašajo na prenos podatkov. Zanesljivo bo prišlo do tega, pričakujemo pa tudi povečanje raznovrstnosti servisov, storitev in poskusov, da bi posamezni ponudniki izkoristili praktično uporabo interneta. Seveda pa na nekaterih področjih klasični uporabnik telekomunikacijskih storitev sprememb ne bo toliko čutil, na primer povečanja hitrosti v akademskih raziskovalnih mrežah. Veliko pričakujemo od projekta e-prostor, sodelovali pa bomo tudi s Pošto Slovenije - pri uporabi njihovih zmogljivosti in terminalov, govorilnic za javne dostopne točke do terminalov in interneta. Največ pa storimo s tem, da zagovarjamo in izpeljemo liberalizacijo telekomunikacijskega trga in vplivamo, da se Telekom hitreje prilagodi tržnim razmeram.

Telekom Slovenije je doslej precej konfliktno nastopal proti morebitnim konkurentom, ki jih je praktično zrinil na stranski tir. Telekomov Siol ima na področju komercialnih ponudnikov interneta že 80-odstotni delež. Telekom mu je najprej dal potuho s cenejšimi klicnimi številkami, nato je ponujal ISDN skupaj s Siol paketi, zaradi česar je posredoval Urad za varovanje konkurence. Toda Telekom dijakom spet ponuja ISDN skupaj s Siolom.

Z vidika MID je to gotovo vprašanje za Urad za varstvo konkurence. Siol je podoben spor že izgubil in računam, da bo Urad za varstvo konkurence držal to linijo nad telekomunikacijami, kot jo je doslej. Siol bo moral najti pravo mero. Če smo odkriti, imajo takšne družbe ustanovljene vsi nekdanji državni telekomi in s tem že vnaprejšnjo prednost.

Telekom si širi monopol. Siol je postal že posebnost v Evropi, saj v nobeni državi ni internetnega ponudnika s tako velikim tržnim deležem.

S tem se strinjam in prav na tem področju nas čaka največ dela pri uveljavljanju novega zakona o telekomunikacijah. Večina upravnih sporov je bila sprožena še po starem zakonu. Novi zakon pa omogoča boljše in hitrejše reagiranje Agencije za telekomunikacije in radioifuzijo. Na tem področju si v naslednjih šestih mesecih že lahko obetamo opaznejše spremembe. Tudi drugi ponudniki interneta bodo imeli možnost povečevati kakovost dostopa njihovih uporabnikov do interneta, predvsem kjer gre za skupno uporabo prostorov in naprav. Vendar se ti procesi nikjer niso zgodili čez noč. Veliko internetnih ponudnikov bo Telekom lahko obšlo prek kabla. Kabelski priključki na internet so v nekaterih predelih Slovenije boljša in hitrejša možnost dostopa do interneta kot klasična prek telefonskih žic. Predvsem zato, ker zaradi različnih razlogov ne bo povsod možno vzpostaviti hitrih širokopasovnih povezav. Tam, kjer so se ti operaterji združili, povezali in modernizirali, tam bo to resna konkurenca Telekomu.

Telekom pa si, kar se tiče telefonskih žic, na vse kriplje prizadeva ostati na takšni poziciji, kot je, in vsiljevati svoje pogoje. Takšen primer je pogojevanje nakupa ADSL z nakupom ISDN.

Mislim, da bo Telekom prej ali slej prenehal s tem pogojevanjem. Sam pa bi vendarle rekel to, da ISDN, to je naše stališče, ni tako odpisana tehnologija, kot bi jo nekateri radi predstavili.

Prednosti ISDN so pri govorni telefoniji, kar pa se tiče hitrega prenosa podatkov, ISDN velja za zastarelo tehnologijo.

Pri ISDN gre res za govorno telefonijo, toda v Sloveniji bo ISDN v nekaterih delih še vrsto let najustreznejša tehnologija za prenos podatkov. ADSL ima namreč svoje omejitve, prostorske in nekatere druge, ter ga ne bo moč povsod hitro vpeljati. Mislim, da bo Telekom postopoma nehal s pogojevanjem in naše neformalne razprave z novo upravo Telekoma potekajo prav v tej smeri. Resno jim priporočamo, da naj se nehajo ukvarjati s poskusom zavlačevanja procesa liberalizacije in s tem poskušati odlagati določene procese za dva, tri ali šest mesecev. Ti se bodo tako ali tako enkrat zgodili. Raje naj energijo usmerijo v adaptacijo, večjo fleksibilnost in prilagajanje na nove razmere. Skratka, želimo jim povedati, da z neko pritožbo lahko zavrejo proces za šest mesecev, toda pozneje bo situacija lahko zanje slabša. Mislim, da predsednik nove uprave to dobro razume in da se Telekomova drža branjenja za vsako ceno spreminja v bolj fleksibilno. Mislim, da Telekom pripravlja vrsto ukrepov in ponudb storitev prenosa podatkov, ki bodo bistveno prijaznejši do uporabnikov in cenejši.

Kar se tiče ADSL, je pogojen z ISDN-priključki, večina teh, tudi zaradi preferiranja Telekoma, pa ima za ponudnika internetnih storitev Siol. Slednji je bil edini, ki je lahko preiskusil ADSL v testni fazi, in ga tudi edini ponuja.

To ni bilo dobro, in prav glede ponudbe ADSL tečejo pogovori o cenah in dostopu za druge ponudnike interneta. Prezgodaj je še, da bi razkrival podrobnosti.

Nekateri ponudniki so bili pripravljeni, da bi na ADSL-centralo postavili svojo opremo, kar bi vsaj teoretično pomenilo, da bi lahko to tehnologijo najbrž ponujali tudi prek analognih priključkov, toda Telekom je takšne ideje vedno zavračal in zahteval pri morebitni ponudbi ADSL še precej drago povezavo na njihovo ATM-omrežje.

O tem vprašanju se prav zdaj razpravlja, vendar še ni mogoče razkrivati detajlov. Dobro vemo, kje so te šibke točke, in jih poskušamo eno za drugo odpravljati, toda ne tako, da bi Telekom prisilili, da bi z desetmetrske deske skočil v prazen bazen. Skratka, Telekom potrebuje določen čas, da "prebavi" spremembe, ki se dogajajo.

V primeru Incotela, ki namerava tržiti mednarodne pogovore prek interneta (VoIP), se je Telekom pritožil na upravno sodišče zaradi cen medomrežnih povezav. Po drugi strani pa se sploh ne ve, kako bo Incotel sploh deloval.

Tu po mojem mnenju pretiravajo. Naše ocene so drugačne. Telekom nam je poslal nove podatke, in sedaj ugotavljamo, ali so takšne narave, da še enkrat preverimo postavljeno ceno. Telekom je imel slabih 5 milijard prometa pri mednarodni telefoniji, in če računamo, da bi Incotel prevzel v prvem letu 20 odstotkov, česar ne verjamemo, bi to pomenilo milijardo izgube. Strahovi so pretirani, saj ima Telekom možnosti, da spusti cene pri mednarodni telefoniji tudi s spremembami pogodb z drugimi operaterji v tujini, in se tako lahko približa pričakovanim cenam VoIP. Druga zadeva, ki jih bolj skrbi, je, ali bodo te cene veljale tudi za druge oblike medomrežnega povezovanja. Tu pa moramo reči, da cen za VoIP ni možno avtomatsko prenesti na medomrežna povezovanja mobilne in fiksne telefonije.

Cene za medomrežne povezave Incotela in Telekoma ste določili glede na povprečje v tujini. Kaj pa povprečne cene za medomrežne povezave med mobilnimi in fiksnimi omrežji?

Povezave med mobilnimi in fiksnimi omrežji so nekajkrat dražje, tako v tujini kot tudi pri nas.

Kaj pa, če bodo mobilni operaterji tudi sami zahtevali evropske cene za svoja medomrežna povezovanja? Tu gre najbrž za veliko več denarja kot pri Incotelu.

Prepričan sem, da bo Agencija, ki ima po zakonu pristojnosti za regulacijo, skrbno proučila argumentacijo in ustrezno ukrepala.

To se lahko kaj hitro zgodi.

Lahko pride neki operater v Slovenijo in hoče imeti evropske cene za medomrežno povezavo. O.k. Toda kaj pa njegove evropsko primerljive cene za mobilno telefonijo? Kaj pa, če kje ugotovimo, da so cene telefoniranja v lastnem omrežju pod ekonomsko ceno in da poskuša zaslužiti samo znotraj medomrežnega povezovanja? Pregledali bi vse elemente poslovanja nekega podjetja in opozorili na dispariteto cen. Značilnost nekonkurenčnega trga je dispariteta cen, in ta je v Sloveniji precej velika. Prenizke cene fiksne telefonije, previsoke cene mednarodnih pogovorov, neusklajene cene medomrežnega povezovanja in razprave, kaj to sploh je. Motna voda cen v telekomunikacijah se bo počasi začela bistriti. Odločba pri Incotelu se nanaša na en tip medomrežnega povezovanja in nima implikacije za druge oblike.

Eden odmevnejših zalogajev MID je bil tudi razpis za tretjo generacijo mobilne telefonije UMTS. Licenčnina je ena najvišjih v Evropi, prav visoke cene licenc pa so številne telekomunikacijske velikane potisnile v velike dolgove.

Prvi element je, da mi verjamemo v UMTS in vemo, da bo to zelo obetavna tehnologija, ki bo omogočila visoke zmogljivosti prenosa podatkov v brezžičnem omrežju. UMTS bo pomenil nove vrste storitev, ki imajo svojo vrednost, ko smo v mobilnem stanju. Druga stvar je radiofrekvenčni spekter, ki je omejena dobrina in mora imeti svojo ceno. Če se spomnite, sem, ko sem bil minister za okolje in prostor, vedno govoril, da morajo imeti naravni viri svojo ceno, da bi jih racionalno izrabljali. To govori v prid razmeroma visoki ceni za koncesijo. Po drugi strani pa imamo opraviti z naslednjim logičnim razmislekom, ki je bil največkrat prisoten v časniku Finance: nizke cene koncesije pomenijo nizke stroške investicije in zato nizke cen storitev in večji dostop do njih .. . Ob tem pa je spregledano, da nizke cene koncesije lahko zgolj povečajo dobičke koncesionarjev, denar gre v zasebne žepe. Če verjamete v UMTS, boste vedeli, zakaj je cena 22 milijard in ne manj. Če pa kdo misli, da to ni tehnologija prihodnosti, se mu bo zdelo tudi par milijard preveč.

Finci in Švedi, ki najbolj verjamejo v UMTS, so podelili koncesije praktično zastonj.

Razmere so zelo različne. V velikih tako imenovanih core countries so bile koncesije zelo drage, s tem pa so prisilili ostali trg, da je prodal koncesije po nizki ceni. Nam v to igro ni treba iti. Poseben primer so skandinavske države, ki so šle zavestno v nizke koncesije, ker bodo to, kar bodo "izgubile" pri nizkih koncesijah, dobile z razširjenjem tehnologije po svetu. Nokia, Ericsson. Če bi imeli svojo Nokio, bi Slovenijo napravili za testni poligon.

V Nemčiji nekateri koncesionarji sodno izpodbijajo visoke cene koncesij, ker je Deutsche Telekom, ki je v državni lasti, na dražbi navijal cene, država pa je tista, ki tako ali tako pobere koncesijo. Pri nas je v tem položaju Mobitel, ki je edini pripravljen plačati tako veliko koncesnino.

Nepošteno bi bilo, če bi v tem primeru država jamčila za posojila, ki bi jih najela Mobitel ali Telekom. V tistem trenutku bi bil to državni dolg in bi si država sama sebi podelila koncesijo. Ker pa država ne jamči za dolg, to ne pride v poštev. Sicer pa v sektorju telekomunikacij vsakdo toži vsakogar. Ne vem, ali so odvetniki tako poceni ali pa je to nova disciplina v svetu telekomunikacij. Dejstvo je, da je pravo merilo to, ali je država prevzela kakršnekoli obveznosti do operaterjev, ki so v njeni lasti. In dejstvo je, da ni prevzela nobenih jamstev za posojila. n