Pomanjkanje tujcev

"Avstrija svojo energijo zapravlja za zgrešene projekte, Italija pa vodi inteligentno politiko odpiranja meja. Prav te dni sta Ljubljana in Rim podpisala poseben sporazum o odnosih z regijo Julijsko krajino, po katerem bodo lahko podjetja iz Julijske krajne zaposlovala tisto delovno silo iz Slovenije, ki jo bodo želela - neodvisno od letnih dovolilnic. To je v veliki meri rezultat pritiska industrije in gospodarstvenikov, saj Julijska krajina že leta trpi pomanjkanje delovne sile. Samo letos so furlanski podjetniki zahtevali 11.000 delovnih dovoljenj. Rim pa jih je izdal le 2500." To je pred nekaj dnevi zapisal celovški Kleine Zeitung.

V istem članku je mnenje o "izgubljenih avstrijskih priložnosti" povedal tudi Hermann Hirsch, predsednik gospodarske zbornice Koroške. "Prav to so stvari, ki jih je Koroška zamudila. Julijska krajina bo sedaj dobila ljudi, ki bi jih nujno potrebovali. Naredili smo napako, ko sosedov nismo pravočasno povabili, da delajo pri nas ... Ta politika škodi celotni Avstriji, saj to odbija investitorje ..." Avstrijska industrija naj bi imela tudi zelo velik interes za sklenitev sporazuma z Madžarsko. Na podlagi takšnega sporazuma lahko praktikanti iz dežele pridružene članice EU brez delovnega dovoljenja delajo v Avstriji do 18 mesecev. Predsednik koroške gospodarske zbornice se zavzema, "da bi takšen sporazum podpisali tudi s Slovenijo". Vendar pa Josef Sibitz, vodja oddelka za trg delovne sile pri isti zbornici, ugotavlja, da "Slovenija za takšen sporazum ni posebej zainteresirana". Sibitz zagrenjeno navaja tudi odgovor, ki ga je ob tej pobudi dobil v Ljubljani. "Mi sami potrebujemo naše usposobljene ljudi doma."

Zapis jasno razkriva, kako prazna je zgodba o hordah tujih delavcev, ki naj bi takoj po pristopu Slovenije in drugih članic EU pridrle v Evropsko unijo, predvsem pa seveda v Avstrijo kot najbolj "ogroženo" članico. Članek ni nenavaden; že precej časa je jasno, da je velik pomp, ki ga zganja Jörg Haider v zvezi s potrebo po "prehodnem obdobju" na področju delovne sile, le pesek v oči naivnežem. Kljub temu ta strah, na Koroškem mu rečejo "Urangst", "prastrah" pred vsem tujim, ki tokrat znova nastopa v obliki tuje delovne sile, ni nepomemben.

Z emocijami nabiti argumenti avstrijskih socialistov so očitno celo tako zavajajoči, da je pod argumenti desnice pred nekaj tedni klonil celo visoki slovenski gost, nemški kancler Gerhard Schröder. Na Brdu pri Kranju je namreč nemški kancler glede zahteve po uvedbi prehodnega obdobja za prosti pretok delavcev iz novih članic Unije opozoril, "da gre pri tem za evropsko in ne več le nemško stališče". Čeprav je priznal, da Slovenija na tem področju ni problematična država, jo je prosil, "naj ima razumevanje za dogovore iz Goeteborga", saj jih Nemčija "ne more popraviti".

Zadeva ima velik političen pomen zgolj zaradi poceni medijskih efektov, v resnici pa gospodarstva članic EU nujno potrebujejo novo delovno silo, zato omejitve transfera delovne sile in "prehodna obdobja" - ob tem da škodijo pridruženim članicam, ker jih diskriminirajo - škodijo predvsem obmejnim regijam Italije in Avstrije. V primeru Julijske krajine je moral Rim lani ob koncu spora s svojo severno regijo izdati še 13.000 dodatnih delovnih dovoljenj. Ob tem se v Italiji trudijo čim dlje zadržati tam zaposleno slovensko delovno silo. Slovenski državljani dobivajo posebno podporo v višini milijona lir mesečno, s čimer pa severnoitalijanski podjetniki niso zadovoljni. Želijo namreč, da bi se ta sporazum o zaposlovanju razširil tudi na Hrvaško. V Avstriji je podobno. Negativna priseljevalna politika, ki jo podpira svobodnjaška stranka, je privedla do drastičnega pomanjkanja delovne sile. Po sedanjih podatkih združenj avstrijskih delodajalcev nezasedenih okoli 17.600 kvalificiranih delovnih mest in približno 7400 takšnih, ki ne zahtevajo posebne kvalifikacije. Te številke bi se lahko spremenile le v primeru, če bi delodajalci povečali plače, kar pa ne bi ugodno vplivalo na konkurenčnost avstrijskega gospodarstva. Kot kažejo študije WIFI in nekaterih drugih inštitutov, pa je v Avstriji nezasedenih kar okoli 165.000 delovnih mest.

Vso povojno imigracijo v Evropi je spodbujala potreba različnih gospodarstev po "uvozu" delovne sile. Nemčija je, na primer, prve sporazume o "uvozu" tuje delovne sile sklenila z Italijo že leta 1955. Sledile so pogodbe s Španijo in Grčijo (1960), nato pa s Turčijo, Marokom, Portugalsko, Tunizijo, Jugoslavijo in celo s Korejo. Francija pa je zato, da bi pridobila usposobljeno delovno silo za obnovo države, že leta 1946 ustanovila nacionalni urad za imigracijo (ONI). Sistem kratkoročnih delovnih dovoljenj za tujce, ki jih je izdajal ta urad, je lepo deloval do poznih petdesetih let, ko je nenadno povpraševanje po delovni sili prisililo podjetja, da si delavce poiščejo v glavnih "delovno izvoznih" državah in poskrbijo za administrativne zadeve že potem, ko so bili delavci že v državi. Potreba po delovni sili je povzročila tudi ilegalno imigracijo, ki jo je država večinoma tolerirala.

Vse to se na neki način ponavlja tudi v Sloveniji. Zaposlovanje tujcev je po novi zakonodaji nekoliko poenostavljeno, kljub temu pa gospodarstvu še zmeraj primanjkuje delovne sile. Težave so v tem trenutku zlasti na mariborskem območju, in sicer v kovinarstvu. Razpisana so na primer dela za varilce in strugarje, vendar ponudbe domače delovne sile ni. Zato se za ta dela tujcem izdajajo delovna dovoljenja, del sindikatov pa benti, ker naj bi "delavci iz drugih republik nekdanje Jugoslavije, Romunije in Moldavije" delali za polovico slovenskih plač.

Da se Slovenija ne zna soočiti s problemom, je opazno tudi v primeru "začasnih" beguncev, ki prebivajo v Sloveniji. Zakon za ureditev statusa bosanskih beguncev kot oseb z začasnim zatočiščem je bil sprejet šele marca 1997, danes pa je v Sloveniji 2800 beguncev iz BiH, ki imajo še vedno status oseb z začasnim zatočiščem. Režim začasnega zatočišča ureja zgolj zakonito bivanje in osnovno oskrbo beguncev, ne določa oziroma ne omejuje pa trajanja začasnega zatočišča (po standardih EU to lahko traja največ tri do pet let) in ne predvideva možnosti za integracijo beguncev, ki se ne morejo vrniti v matično državo. Rezultat tega je, da je prek Slovenije v svet odhajalo na stotine in tisoče dobro šolanih beguncev, ki so končali v različnih zahodnih državah. Da je to tako, je kriv tudi rigiden slovenski zakon o državljanstvu. Ta celo tistim, ki imajo v žepu diplome slovenskih univerz, ne daje nikakršne prednosti. Popolnoma drugače je, na primer, v Franciji. Vsi, ki končajo najmanj dve leti fakultete v Franciji, potrebujejo za pridobitev državljanstva ne več pet (v Sloveniji deset) temveč dve leti prebivanja v Franciji. Posebne ugodnosti veljajo tudi za osebe, rojene na francoskem ozemlju, osebe, ki so služile vojaški rok v francoski armadi, osebe, ki prihajajo iz krajev, nad katerimi je imela v preteklosti Francija suvereno oblast ali v katerih govorijo francoski jezik.

Tudi pravica bošnjaških beguncev do dela v Sloveniji je zelo omejena: bosanski begunec lahko zakonito opravlja delo največ 60 dni na leto, če pa si pridobi delovni vizum in zaposlitev, nepovratno izgubi status začasnega begunca (in če izgubi delo, ostane brez vseh pravic). Zato večina za delo sposobnih beguncev dela na črno. Ljubljanski urad UNHCR in mnoge druge nevladne organizacije ugotavljajo, da bo slovensko ureditev treba spremeniti.