10. 7. 2001 | Mladina 27 | Politika
Novi obraz Janeza Janše
Po 7. kongresu Socialdemokratske stranke Slovenije v Celju smo priča povsem novi politiki najbolj brezkompromisne slovenske politične osebnosti. Dobili smo novega, nasmejanega, vedno na kompromis pripravljenega Janeza Janšo.
Kosilo za osamosvojitelje pri predsedniku republike
© Marko Jamnik
Prva vrsta: Matjaž Kmecl, Ivan Oman, France Bučar, Spomenka Hribar, Milan Kučan in Ciril Zlobec
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
10. 7. 2001 | Mladina 27 | Politika
Kosilo za osamosvojitelje pri predsedniku republike
© Marko Jamnik
Prva vrsta: Matjaž Kmecl, Ivan Oman, France Bučar, Spomenka Hribar, Milan Kučan in Ciril Zlobec
Druga vrsta: Miha Ribarič, Matija Melešič, Janez Janša (presrečen), Jože Mencinger, Jelko Kacin, Igor Bavčar, Lojze Peterle, Dušan Plut, Marjan Šiftar in Olga Jakhel Dergan
Manjkajo: Jože Pučnik, Janez Slapar, Janez Drnovšek
Za začetek si je kot prelomno zgodbo najbrž treba v spomin priklicati ravno celjski kongres in obračun Janeza Janše s tesnim sodelavcem in strankinim zaščitnim znakom Ivom Hvalico. Janša je jezikavega Primorca onemogočil na volitvah v najvišje strankine organe, Hvalica je pričakoval večjo podporo članstva stranke, vendar je prav zares (niti simbolno) ni dobil. SDS se je zavedla sama sebe. Brez Janše, ki bi ob Hvaličevi izvolitvi odstopil kot predsednik, si celo največji janšemrzci v stranki verjetno ne predstavljajo slovenskih desnih socialdemokratov. Celo sedanje opozicije si brez Janše tako rekoč ne moremo predstavljati. In tudi nočemo. Kongresna zgodba Janeza Janše pa se bere na dva načina. Prvi: Janša je še vedno zver, ki žre svoje prijatelje. Drugi: Janša se je oblekel v ovčjo kožo in začel iz stranke preganjati volkove. V izvršilni odbor stranke recimo niso bili izvoljeni Franc Pukšič, Jože Jerovšek in Franc Čebulj, že pri kandidaturi pa ni bil uspešen Pavel Rupar. Menda se niso znali prilagoditi novim trendom in zahtevam stranke. Torej SDS ne bo več stranka pobesnelih zmerljivcev?
Po kongresu
Kakorkoli že, po kongresu so začele deževati izjave in intervjuji, v katerih je Janša postal spravljivejši do drugače mislečih. Njegov največji sovražnik Milan Kučan, politik, ki je poosebljal njegovo sovraštvo do prejšnjega sistema in sovraštvo do političnih neuspehov v devetdesetih, je lahko 9. junija v Sobotni prilogi (Zakaj sem moral reči: Hvalica ali jaz) prebral takole pohvalo: "V meni ni nobenega gneva, ni ga bilo niti takrat, ko me je njegova policija aretirala in me predala vojaškemu represivnemu aparatu JLA ... V usodnem času smo dosegli nacionalno enotnost in zato ima zagotovo pomembne zasluge tudi Milan Kučan. To mu bom vedno priznaval." Kučan ima torej pomembne zasluge. Koliko intervjujev v preteklosti bi lahko našli, v katerih šef slovenske opozicije govori ravno nasprotno? Recimo, da je Kučan vedel za oddajo orožja TO jugovojski, kar gotovo ni bilo zelo državotvorno, recimo Nedeljski dnevnik 19. decembra 1999: "... na predsedstvu so potrebovali več kot 24 ur, da so pripravili ukaz o prepovedi oddaje orožja." Redkolasi Grosupeljčan je srebrnolasemu Prekmurcu obljubljal celo parlamentarno komisijo, ki naj bi razkrila Kučanovo vlogo pri oddaji orožja jugoslovanski armadi. Spor med Kučanom in Janšo je v devetdesetih letih polnil stolpce političnih časopisov. Poleg različnih pogledov na osamosvojitev in razlogov za Janšev odhod v vojaški zapor spomladi 1988 pa je šlo gotovo tudi za boj med dvema različnima ideologijama, kar Janša v zadnjem času povsem zanika. Poglejmo si izjavo v Dnevniku 28. aprila s pomenljivim naslovom Vsakdo je kdaj naredil kakšno napako, tudi jaz: "V naši stranki so sinovi nekdanjih partizanov in domobrancev in skupaj delamo za boljšo prihodnost Slovenije. SDS je tudi edina stranka, ki ne dela nikakršnih razlik med tistimi, ki hodijo v cerkev, in tistimi, ki ne hodijo v cerkev." Janša se je še pred časom ponašal z obiski pomembnejših cerkvenih obredov, tako pa je končno javno spoznal za svoje prijatelje in potencialne volilce tudi partizane, pa čeprav je še pred nekaj leti v svojih drugi knjigi Premiki razkril domobransko preteklost svoje družine in svojega očeta, ki naj bi zadnji trenutek ušel pred osvobodilnimi partizanskimi streli. In mimogrede, da bi dokončno uvideli pravo razliko med modelom Janša 2000 in Janša 2001, vam lahko ponudimo dva naslova: če je letos aprila torej trdil, da je tudi on že storil kako napako, se je aprila 2000 naslov intervjuja v taistem Dnevniku slišal še vedno zelo mesojedo: Nekateri bi jedli meso, ne da bi zaklali žival. Mnjam. Ali pa samo pol leta prej, ko se glasi naslov v Večeru še bolj krvavo: Kot da bi dali svežo kri vampirju. Hm. Kaj pa tole? Slovenske novice lansko poletje: Zagožen je zabil Bajuku nož v hrbet. Ostro.
Zdaj se stvari spreminjajo in Janša je zgodbo o zaslugah tudi Drnovška in Kučana prodal koprski televiziji v pogovoru s Franjem Mavričem, veteranom naše novinarske scene. "Ta delegacija, ki se je pogajala na Brionih na začetku julija 1991, je kljub temu, da je bila politično zelo pluralno sestavljena, vendarle zastopala neka enotna stališča, ki so bila prej v Sloveniji usklajena, in se dobro pogajala." Tako niti ni čudno, da je Janša pristal celo na obed z Milanom Kučanom in menda ga med prehranjevanjem ni utopil v žlici.
Premiki in okopi
Ko obrnete prve strani socialdemokratskega glasila Demokracija, je tudi tam opaziti nov veter. Mladi rdečelični urednik, manj politike, več kulture in zabave. Bivša urednica Vida Kocjan, ki je po odhodu s Slovenca pripravljala v vseh ozirih zelo konservativno in populistično glasilo, se skriva samo še v kratkem komentarju. Zamenjali so jo mlajši avtorji, ki niso nujno s teološke fakultete. Šport, križanke, humor, zanimivosti, moda ... pop kultura. Seveda pa so veliki intervjuji in politične teme še vedno rezervirani za člane stranke. Tako je Janez Janša, predsednik stranke, takoj po kongresu v intervjuju za Demokracijo že nakazal nekatere rešitve za prihodnost stranke. Naslov Hvalice mi je v resnici žal, pa brez dvoma govori o novi bolj spravni politiki največjega osamosvojitelja. "Tisto, kar smo vsi pogrešali v nastopih Hvalice, ki so bili včasih zelo duhoviti in je večkrat zadel, kot se temu reče, žebljico na glavico, so bili predlogi. Vsemu temu je nekaj manjkalo, skoraj nikoli ni predlagal nič boljšega, velikokrat je bil žaljiv do ljudi. S problemi se je spopadal kot z osebami ne kot s stvarjo samo," ugotavlja Janša, mi pa, kot da bi videli, ne Hvalico, ampak njega samega, ki je v določenem obdobju povsem odbluzil in samo besnel. Ali pa sploh ni hotel komunicirati z mediji, če mu seveda niso bili povsem naklonjeni. Tako je še pred časom zahteval, da je intervju z njim opravil točno določen novinar in sam izbiral celo vprašanja, na katera je želel odgovarjati. Se je zdaj toliko spremenil, da bi odgovarjal tudi na nenapovedana vprašanja? Morda. Sicer pa Janša ni edini slovenski politični prvak, ki si je sam izbiral izpraševalce.
Mnogi politični analitiki se bodo strinjali, da imajo politične osebnosti, ki postanejo bolj človeške, na volitvah več možnosti kot tiste, ki so od nekdaj pozitivci. Tako je morda referendum o pravici do umetne oploditve, ki je bil vsaj z Janševe strani pripravljen zelo mirno, lahko že tudi rezultat manj besne politike desnice, res pa je, da se Janša razen v redkih primerih ni zelo eksponiral pri pripravah (vlogo je prepustil Francu Cukjatiju, Andrej Bručanu in Ivanu Štuhecu) in morda je tudi to razlog za visoko zmago. V vsakem primeru pa lahko govorimo, da je igra volka v ovčji koži, če drugega ne, veliko simpatičnejša od vloge večnega tečnega nergača in neuspešneža. Kot lider desne politične opcije je namreč Janša v osmih letih, ocenjujoč rezultate na volitvah, realno izgubil 15-20 odstotkov moči. Iz približno polovice volilnega telesa jih je glede na zadnje volitve le še tretjina; to pa je poraz, ki glasno kliče po spremembah. Nerodno je, da, jasno, ne izgublja sam, ampak izgubljata politika in strategija, ki ju zastopa, in kot trezen politik se je počasi že začel zavedati, da je v največji meri sam zakrivil vse poraze. Milejši pristop do javnosti pa, če je verjeti parlamentarnim kuloarjem, ne bo dovolj. Soliden rezultat na državnozborskih volitvah decembra 1996 namreč pripisujejo njegovemu odhodu iz parlamenta. Ko ga je Drnovšek odstavil z mesta obrambnega ministra, se Janša ni želel vrniti na poslansko mesto. Takrat je iz ozadja vodil politiko stranke, brez parlamentarnih obveznosti, zdaj je eden od devetdesetih, ki čakajo v vrsti, da izustijo nekaj modrosti za govorniškim odrom.
Prijaznost in prihodnost
Kakšni pa naj bi bili daljnoročnejši politični izidi nove strategije Janše in njegove SDS? Politični strategi, ki se skrivajo v pisarnah slovenskih strank, so nedvoumni. Janša bi rad dobil del SLS-ove volilne baze. Že sama odločitev za kongres, ki je bil v Celju, je začrtala prvi del zgodbe. Štajerska in Prekmurje. Teren, ki so ga obvladovali pri SLS, je imel izredno veliko volilno abstinenco. Janševo zanimanje za mehkejše volilce SLS je torej več kot očitno. Nova Slovenija in Bajuk naj bi pobirala trši (domobranski in cerkveni) del stranke. Včasih se zdi, da novi predsednik SLS Franci But pri vsem skupaj nehote asistira. Spori znotraj SLS namreč izplen SDS in NSi samo še povečujejo. V politični perspektivi in v ne tako daljni preteklosti pa se Janši obeta nova velika odločitev. Če se Janez Drnovšek ne bo odločil za predsedniško tekmo, Janša nima velikih možnosti, da bi postal predsednik vlade, če pa se bo Drnovšek odpravil na predsedniške volitve, ima Janša veliko priložnost. Tako kot smo omenili, da SDS ali kar slovenska desnica brez Janše ne more obstajati, podobno velja za zvezo med liberalnimi demokrati in Drnovškom. Janša si je zavestno nadel pozitiven imidž, tako kot je zavestno na kongresu nastopil tudi proti Hvalici in ostalim. Edino, česar bi se morda morali bati socialdemokrati, je, da bo pred kakšnimi pomembnimi odločitvami spet malo pobesnel in kot že nekajkrat napravil napako ali serijo napak, zaradi katerih ponavadi izgubi sredinske volilce in tiste, ki se odločajo v zadnjih trenutkih. In še ena težava pesti Janšo: tisto kratko obdobje vladanja skupaj s predsednikom NSi Andrejem Bajukom, s katerim jima je v nekaj tednih, ne mesecih, uspelo zamenjati vse vladne službe in podslužbe, zato da sta postavila v vlado in v vrh državnih podjetij svoje somišljenike, prijatelje in znance. Volilci so si to pač, kot so pokazale volitve, zapomnili. Še bolj nerodno, večina je mnenja, da Bajuk sam, brez Janše za hrbtom, ne bi počenjal takšnih neumnosti.
Kljub vsemu Janši, ob pomanjkanju kvalitetnih kadrov, lahko uspe, zakaj pa ne? Mladi LDS-politiki bežijo v šole ali v gospodarstvo, politika, še posebej parlament, pa ima med ljudmi tako slab imidž, da večje konkurence v bližnji prihodnosti ni pričakovati. Seveda pa obstaja manjša nevarnost, da se nezadovoljneži, kot so Čebulj, Rupar, Hvalica in prijatelji, odločijo igrati svojo igro, s svojo stranko. in morda se bo našel še kdo, ki se ne bo strinjal z odločitvijo, da bi se morali pridružiti evropskim ljudskim strankam, čeprav, resnici na ljubo, mednarodna izolacija, ki so si jo prislužili s politiko, ki ni bila po merilih socialistične internacionale, stranki ni ravno koristila. Mimogrede, si predstavljate, da se Hvalica in prijatelji pridružijo vse bolj kooperativnemu Zmagu Jelinčiču? Stranka nacionalističnih govornikov Slovenije.
V prid bolj odprtim poslancem SDS govori dejstvo, da je menda v zadnjem času parlament, tudi s tiho podporo Janševih poslancev, izglasoval nekatere zakone, ki so se zdeli pred časom idejno nesprejemljivi za desnico. Janša v zadnjem času obiskuje tuje goste v Sloveniji, nelagodje po nekaterih velikih tujih obiskih (Billy Clinton) so namreč v zadnjem času poskusili uslužbenci protokola omiliti tako, da je Janez Janša lahko kot predstavnik opozicije navzoč ob slavnostnem delu vsakega pomembnejšega obiska predsednika ali premiera tuje države, ki jih v zadnjem času res ne manjka.
Vendar je Janez Janša nekaj vseeno ostal dolžan, če seveda noče slišati, da je lažnivec. Lani je začel serijo tiskovnih konferenc, na katerih naj bi razjasnil vse posle z orožjem. Potem jih je jel organizirati eno za drugo, veliko je govoril, vprašanj pa si ni pustil zastavljati. Potem je obljubil še zadnjo konferenco, na kateri naj bi razkril tudi nelegalno trgovino z orožjem, pa si je premislil. Postal je namreč član vlade in o tem ne bi bilo prav govoriti. Zdaj ni član vlade, časa ima dovolj in prav nobenih ovir ni, da ne bi kaj novega izvedeli o trgovini, ki je zaposlovala dve parlamentarni komisiji, pa ji nobena ni prišla do dna. n