Odmevi na Troho

Ladislav Troha je ponovno med nami nekaj več kot štirinajst dni, pa se že zdi, da je velik del javnosti zanj izgubil zanimanje že drugič v zadnjih šestih mesecih. Za mnoge je postal pojoči major dokončno samo marginalno bolj kredibilen od Jake Racmana, pri tvorjenju takih stališč pa so jim vestno asistirali številni mediji, za katere je bilo videti, kot bi se za svoje precej apriorno prepričanje o njegovi samougrabitvi odločili že prvo soboto zvečer, na podlagi zelo pomanjkljivih informacij. Če smo posmehljive traktate o "kočevskem kljukcu" (Mag), ki so ga ugrabili nezemljani (Demokracija), na straneh tako imenovanih opozicijskih medijev vsekakor pričakovali, je zanimivo, da je bilo moč lepo število precej poceni špekulacij in čistih neresnic zaslediti tudi v sklopu tako imenovanih občil kontinuitete, ki bi morala biti po vsej logiki precej bolj zaposlena z napihovanjem zgodbe o domnevni bombaški akciji Morisa.

Kar se tiče potencialno najzanimivejšega odmeva, je Janez Janša na to temo žal zavrnil vsak pogovor z nami, kar bi se lahko zdelo glede na to, da je dvakratni obrambni minister po besedah izginulega Trohe neposredni naročnik državnega terorizma, marsikomu sila pomenljivo. Na drugi strani političnega spektra tudi predsednik Kučan, katerega udeležbo pri ugrabitvi je pojoči major impliciral v sklopu intervjuja v prejšnji Mladini in je ob tem celo sam intervju pogojeval z objavo dveh dolgih, predsedniku izjemno nenaklonjenih pisem, na naša vprašanja ni odgovoril osebno, so nas pa zato z vso resnostjo sprejeli v njegovem uradu.

"Predsednik ne bo zanikoval nečesa, česar sploh ni, in s tem dajal relevantnost zadevi, ki nima nobene osnove," je povedala njegova svetovalka Špela Furlan: "Ocene majorja Trohe so seveda njegova pravica, do njih pa je moral priti na podlagi lastne politične izkušnje, ki jo zdaj očitno posplošuje na celoten politični prostor." Konkretnejša predsednikova stališča do primera Troha je mogoče razbrati prek izjav v nekaterih drugih medijih, iz katerih sledi, da je Kučan predvsem vesel, da je Ladislav Troha živ in zdrav, da pa je njegovo izginotje v javnosti pokazalo na "neko držo, ki morebiti ni najbolj simpatična", namreč na nihanje med popolno brezbrižnostjo in senzacionalizmom. Nadalje celotna zadeva, vzeta skupaj s primeri Mira Petka in celjskega ter postojnskega orožja, postavlja določena vprašanja o verodostojnosti in kvalificiranosti same policije, čeprav ne bi smeli soditi preostro, saj je policiji uspelo odkriti vrsto drugih stvari.

Bistveno bolj pripravljen za pogovor je bil Zmago Jelinčič, na koncu koncev naj bi bil domnevni "čik" podstavljen prav pod njegov volvo. Gospod Zmago pripisuje scenariju, po katerem bi se Ladislav Troha ugrabil sam, izjemno malo verjetnosti: "V SNS smo prepričani, da stojita za celo zadevo tako Drnovšek kot tudi Janša. Najprej je Troha govoril in v svoji knjigi tudi pisal samo o kriminalu, potem pa je spregovoril o podtaknjeni bombi, kar pa pomeni politični terorizem. Zdaj gre za vstopanje v EU in v Nato, kjer nas žig državnega terorizma še posebej zdaj, po irskem NE!, lahko potisne v drugo rundo kandidatk." V zvezi s tem naj bi bilo treba zdaj državi oprati obraz, saj so ostali določeni akterji trdno vpeti v sam politični vrh, torej je treba Troho v največji možni meri diskreditirati.

Prvak SNS je bil lep čas prepričan, da je major mrtev, po prvem tednu medijskega pokrivanja njegove vrnitve pa se mu zdi zadeva Troha tipičen primer totalne medijske diskreditacije, za kakršne naj bi bil pooblaščen oddelek za posebno vojskovanje v neformalnem sklopu SDS, v obstoj katerega Zmago Jelinčič glede na pogovore z informiranim virom trdno verjame. "Ugrabiš ga, potem pa spustiš v medije zgodbice - mehurčke, balončke - o tem, da so ga videli tam in tam, to ni res noben problem. Novinarjem vržeš zgodbico, da se bo dva dni pred proslavo vrnil, in se res, šlampasto ga zvežeš in urediš tako, da je videti, kot da ni trpel. Novinarji potem tudi po zahtevi šefov - naše novinarstvo je vedno bolj zavezano določenim gospodarjem - prispevajo, da Troha izgubi kredibilnost."

Po mnenju našega sogovornika navedeno teorijo še dodatno potrjuje vtis, da Trohe po izginotju praktično sploh niso iskali. "Če izgine planinec, ga išče petdeset ljudi in dva helikopterja, v tem primeru pa so se vsi predvsem nekaj smejali, hihitali in zajebavali s stvarmi." Obema stranema, torej tako Drnovšku kot Janši, je tako veliko do vstopa v širše nadnacionalne povezave, da sta za to pripravljena storiti karkoli. Evidentno je, da med njima nastaja nova koalicija, ob tem pa je nujno, da ostane država čista. "Za sodno vejo so v Evropi že rekli, da je totalno sranje, poleg tega bi lahko zdaj izpadli še kot država političnega terorizma, kar nas potiska natanko tja, od koder zdaj leze ZR Jugoslavija ven!" Pri vsem skupaj bi gospod Zmago še enkrat izpostavil tudi pred časom izrečeno izjavo generalne tožilke, da je šlo pri podstavljanju bombe samo za kaznivo dejanje poškodovanja tuje lastnine. "To je totalna svinjarija in totalno ignorantstvo, kar se tiče stroke."

Čeprav se tožilstvu prav nič ne mudi, da bi zadevo postavilo na čisto, pričakuje naš sogovornik uspešno preiskavo in zaslišanje osumljenih bivših morisovcev, če pa se bo kaj zalomilo, ima sam namen zadevo nadaljevati prek evropskih sodišč. Majorjeva razmišljanja iz intervjuja v zadnji Mladini, po katerih bi z ugrabitvijo največ profitirala "stran", ki ima interes čim bolj očrniti v afero s podstavljeno bombo vpletene morisovce in bivšega obrambnega ministra, torej bržkone tudi Jelinčič, odpravi predsednik Nacionalne stranke z migljajem roke: "Pa kaj naj bi naredil z njim? Meni je do tega, da priča! Poleg tega se predobro zavedam, kakšna je naša javnost in večina naših novinarjev, da bi se spuščal v kaj takega. To je bedarija, navadna bedarija!"

Izrazito drugačen odgovor navedbam, ki jih je pojoči major kmalu po vrnitvi tudi uradno potrdil kriminalistom, smo po pričakovanjih dobili od enega izmed domnevnih neposrednih udeležencev akcije podstavljanja bombe pod Jelinčičev avtomobil. "Takšen cirkus, kot si ga je privoščil Troha, se lahko zgodi samo v takšni majhni državici, kjer vsak vsakega pozna in vsak vsakemu privošči vse najslabše. Samo da nekdo nekoga spljuva, pa je super!" pravi Darko Njavro, tudi sam major v civilu, in nadaljuje: "Prek njegovih pisem, ki ste jih objavili, je očitno, da se je popolnoma vrgel v politiko, kar je popolnoma jasno že od izdaje njegove knjige."

Majorjeve obtožbe označuje za smešne, uradna preiskava da takrat ni bila zaustavljena zaradi nekega lažnega alibija, temveč zato, ker so kriminalisti brez konkretnega uspeha preiskali vse indice in zaslišali vse ustrezne ljudi. Da je Troha izrekel "kup bedarij", naj bi po mnenju bivšega morisovca dokazovale razne hude vrzeli v njegovi zgodbi, recimo da je Njavra dan po eksploziji vsega bledega videl na ministrstvu, čeprav je bil takrat v resnici na policijski postaji v Kranju. Izginuli major naj bi se brez dvoma ugrabil sam, in to predvsem zato, da bi bil kot "mitoman" deležen medijske pozornosti. "Ladislav Troha je povsem zadnji človek v tej državi, ki bo s prstom kazal na kogarkoli, ker ima na sebi toliko dreka, da bi lahko najprej očistil samega sebe!"

Seveda smo se po najnovejše informacije napotili tudi na ljubljansko policijsko upravo, kjer so nam kriminalisti pred pogovorom najprej postavili jasna pravila igre v smislu nemanipuliranja z njihovimi izjavami, kar se je potem izkazalo za najmanjši možni problem, saj nam niso smeli povedati praktično ničesar, s čimer bi se dalo kolikor toliko kvalitetno manipulirati. Drago Menegalija, načelnik ljubljanskega Urada kriminalistične policije, nam je povedal, da na podlagi prijave ugrabitve poteka raziskava, v sklopu katere policisti zbirajo obvestila, preverjajo vse okoliščine in opravljajo vse drugo, kar je potrebno za njen uspešen potek. Prav v interesu te preiskave naj bi bilo, da kriminalisti javnosti za zdaj še ne morejo povedati prav nič konkretnega, berite zanimivega ali uporabnega.

Kar se tiče prič, ki naj bi v zadnjih mesecih domnevnega ugrabljenca videvale po Sloveniji, ni uspelo policistom nobene izmed teh informacij niti potrditi niti ovreči: "Pri tem je bil zagotovo eden ključnih problemov, da so postale po naših aktivnostih določene osebe nekooperativne in potem prek njih nismo več mogli dobiti koristnih podatkov." Tudi zapisnika zaslišanja, ki ga major zaradi domnevnih grozljivih podatkovnih kiksov pri reproduciranju njegovih izjav in iz tega izvirajočega globokega nezaupanja do samih preiskovalcev še vedno ni podpisal, gospod Menegalija v interesu preiskave ni želel komentirati. "Časovno komponento preiskave" bi bilo po mnenju našega sogovornika zelo nehvaležno ocenjevati, saj se lahko vsak dan pojavijo nove ugotovitve, ki bi raziskovalni postopek podaljšale. Na kritike na račun neučinkovitosti in počasnosti policijskega dela v tem konkretnem primeru, ki jih je v javnosti zadnje čase mogoče zaslediti kar nekaj, konkretno ni odgovoril, razen s trditvijo, da so v preteklih mesecih policisti opravili ogromno dela, ustanovljena pa je bila tudi posebna delovna skupina za ta primer. "Zadeve nismo na noben način jemali neresno." Če bi kriminalistom uspelo dokazati, da je Troha glede svoje ugrabitve lagal, bi bil osumljen kaznivega dejanja krive ovadbe, za kar bi mu po zakonu grozila zaporna kazen do dveh let.

Major Troha, ki od izpustitve iz bolnišnice prebiva pri očetu v Starem Logu, se tovrstne kazni ne boji. Pravi, da mu je v zadnjih dneh uspelo usposobiti avto, s psom hodi na sprehode, prebira novinarski kodeks ter predvsem zbira vtise in argumente. Na podlagi teh namerava enkrat v tem tednu verjetno s sodelovanjem Helsinškega monitorja prirediti tiskovno konferenco, na kateri naj bi predstavil vrsto čudnih podrobnosti tako glede medijskega kot kriminalističnega pokrivanja svojega primera. Pravi, da je bil s strani kriminalistov deležen "čistega udbovskega zaslišanja", poleg tega naj bi uradni organi brez zakonitega dovoljenja nadzorovali mobilni telefon njegove nečakinje v Starem Logu. V komentarju v Delu je bilo pred kratkim sicer zapisano, da mu nedvomno godi medijska pozornost in da se rad nastavi mikrofonu ali kameri, vendar trenutno to definitivno ne drži. V ponedeljek se je sicer ob Zmagu Jelinčiču pojavil na Studiu City, sicer pa od medijev daje izjave samo nam, ker smo objavili tisti dve pismi in naj bi bili tudi med resnično redkimi, ki smo o njegovi vrnitvi poročali korektno.

V začetku prejšnjega tedna je obiskal ministrstvo za obrambo, kjer so ga v petih dneh po izginotju promptno vrgli iz službe; tokrat naj bi mu bilo dano tam posredno vedeti, da bo moral za ponovno zaposlitev najprej dokazati, da je bil ugrabljen. Na ta račun bo spisal uradno pritožbo, ki jo bo med drugim izročil tudi obrambnemu ministru Antonu Grizoldu, s katerim sta dogovorjena v torek, tudi zato, ker naj bi kriminalisti Trohi povedali, da je bila na podlagi navedb in dokumentov, objavljenih v knjigi Pojoči major, sprožena vrsta uradnih postopkov. Kar se tiče stikov z ljudmi, ima major glede njihovega zaupanja v njegovo verzijo dogodkov v zadnjih petih mesecih dober občutek: "Dober, še nikoli boljši. Pravijo mi, da ne verjamejo medijem, ker da je v njih tako ali tako toliko natolcevanja ... Sam sicer ne vem, koliko imajo še streliva, ampak kar naj!" Kar se tiče poligrafa, sodelovanje za zdaj zavrača, ker ne čuti, da lahko računa na nepristranskost in korektnost samega postopka: "Nikomur mi ni treba dokazovati, da sem nedolžen. Takole vam povem: naj obrnejo, naj me obtožijo, potem bom pa šel na poligraf!"