Poletje upora

"Nič takega se mi ni zgodilo," pravi Andrej Pavlišič, aktivist Urada za intervencije (UZI), ki se je udeležil antiglobalizacijskih demonstracij v Pragi. Aretirali so ga, mu zlomili prst in nos ter ga za tri dni zaprli. "Res, nič posebnega. Ni šlo zame. Policajem so rekli, da morajo 10 procentov demonstrantov pretepst." In Pavlišič je bil v kvoti. Kapitalizem pač. Vsaka stvar ima 10 procentov. Vsega se drži 10 procentov. Vsi hočejo 10 procentov. Tudi policija. "Zastavim lahko le svoje fizično telo. Drugega nimam. Imam telo, to, kar nosim v glavi, in kolo."

Prav telo - fizično telo in zastavljanje telesa - pa je nekaj novega. In to v resnici vse spremeni. Če dobro pomislite, smo zadnja leta poslušali le eno vižo: vsi smo cyber, na netu, online, priklopljeni, del novega, virtualnega kozmosa. Refren te viže je šel kakopak takole: telesa ni več, nima več smisla, ne rabimo ga več, lahko ga vržemo stran. Zdaj se telo vrača - na bučen, demonstrativen, uporniški, kljubovalen način. Globalizacija je virtualna, elektronska, digitalna. Antiglobalizacije pa ni brez fizičnega telesa. Antiglobalizacijske demonstracije, vse od Seattla in Salzburga, prek Prage, do Goteborga in Ljubljane, niso nič drugega kot internacionalne mreže demonstrantov, ki svoja telesa postavijo med brutalno globalizacijo in večne ideale francoske revolucije - enakost, svobodo, bratstvo. Slike z antiglobalizacijskih demonstracij poznate: na eni strani neoboroženi demonstranti, na drugi do zob oboroženi policaji. Na eni strani človeška telesa, na drugi robocopi. Na eni strani upor, na drugi mašina. Ne, telo ni več le okras. Telo je spet in. Telo, ki se angažira. In to onstran seksa. Telo, ki se je voljno zastavit. Telo, ki tvega. V imenu temeljne enakopravnosti.

"Mit o virtualnosti je preveč napihnjen. Internet je le novo sredstvo za komuniciranje, toda vsi stari problemi ostajajo, še od časov oktobrske revolucije, in rešiš jih lahko le tako, da nastaviš svoje telo," pravi Aldo Ivančić, bajker, artist (Borghesia) in aktivist, medtem ko Tatjana Greif, članica lezbične sekcije ŠKUC-a, ki je v okviru Urada za intervencije organizirala pohod proti homofobiji (Obvoznica mimo nestrpnosti), poudarja: "Telo je pač še vedno nosilec političnih pomenov." Šur, nosilec angažmaja in upora. "Oblast funkcionira patriarhalno, prek ustrahovanja, kot oče, ki ima oblast nad sinom, nad življenjem in smrtjo. Nudi ti varnost, toda pod prisilo. In oblast ima monopol nad prisilo. Ko zastaviš svoje telo, se upreš načinu, kako je organizirana tvoja eksistenca," pravi Andrej Kurnik, aktivist Urada. Telo je po krajši pavzi spet sporočilo. Tatjana: "Upor lahko pokažeš in izraziš le s fizično prisotnostjo. Zato antiglobalisti potujejo in se nenehno selijo po svetu." Z enega kraja na drugega, z enega shoda na drugega, z enih demonstracij na druge. "Demonstracije so le del zgodbe - tisti del, ki pride medijem na oči. To je najbolj izpostavljeno. Toda preden pride do demonstracij, se zgodi še marsikaj drugega. Ponavadi se vse skupaj začne s simbolnimi dejanji, recimo z letakom Haider-persil, ki so ga delili v Interšparu," dodaja Darij Zadnikar, bajker, filozof in aktivist Urada. Kdor je ta letak vzel in ga prebral, je avtomatično za hip ali dva prekinil s svojim procesom nakupovanja. Letak je za hip ustavil kapitalistični proces, hja, globalizacijo. "Potrošniška kultura je nekaj antipolitičnega, toda letak je tiste, ki so ga vzeli, politiziral." In angažiral. Magari le za hip ali dva. "Potrošniki so začeli debatirati. Nekateri so mislili, da je to reklama za Haiderja, pa so jih drugi takoj popravili - a ne vidiš, da ni."

Od spektakla do sporočila

"Policija in oblast na demonstracijah nastopata kot človek, ki ne ve, kako je treba film gledat - ne ločita med imaginarnim in realnim. Zato tudi prihaja do brutalizacije vseh teh zunajparlamentarnih političnih procesov. Brutalizira se jih s provokacijami, z razkazovanjem moči, z robocopi." Šur, začelo se je v Seattlu. In Seattle je postal model - tu so se policije in oblasti širom sveta naučile, kako je treba v takih "primerih" reagirati. Demonstranti so v očeh politike in medijev postali vandali, huligani, teroristi, potencialni Carlosi - mhm, postali so razlog za uporabo sile, strokovnih prijemov in drugih vzvodov policijske države. Postali so opravičilo za tanke na cestah. Za oklepnike. Za obsedna stanja. Za solzivec. Za vodne topove. Za razbite glave. Za kri. Za robocope. Za full metal jacket. Za tisto, čemur so v sedemdesetih, v času divjanja terorističnih skupin a la "Rdeče brigade", rekli strategija napetosti. V medijih so antiglobalizacijske demonstracije kakopak dobile status hude prometne sreče in naravne katastrofe, recimo potresa, požara ali česa takega, kar se dobro rima z ratingi večernih poročil. "Mediji so pač krvoločni."

A kot svari Pavlišič: "Seattle v resnici ni bil prizorišče prvih protiglobalizacijskih demonstracij, toda mediji so šele v Seattlu prvič zaštekali, da se nekaj dogaja. Zgodbo so potem napihnili, jo tako rekoč skonstruirali in iz nje naredili spektakel." Mediji so ustvarili kliše, žanr, ki se zdaj seli po svetu - od medija do medija. Ko so svet obšli posnetki in fotke robocopov, ki mlatijo antiglobaliste, je bila zapečatena usoda in percepcija vseh prihodnjih antiglobalizacijskih shodov. Vsa prihodnost antiglobalizacije se je zgodila v Seattlu. Lahki bi vedno pokazali isto fotko. "Mediji razumejo le formo spektakla. O problemih pa ne govorijo." Vedno povedo, da so ljudje prišli na demonstracije, nikoli pa ne povedo, zakaj so tja prišli. "Mediji s teh demonstracij poročajo takole: zaenkrat se ni še nič zgodilo. Kako da se ni nič zgodilo! Ves čas se je dogajalo," pravi Darij Zadnikar. "Televizije preprosto ne dojamejo bogastva sporočil, intenzivnosti in energije, ki je tam," se čudi Kurnik: "Edino sporočilo, ki ga znajo potegniti iz Prage, je razbita šipa." Aldo pa: "To so postali reality showi. Vsi hočejo gledat, kako se tepejo." Vse ostalo očitno presega mentalne kapacitete zahodne civilizacije. "Očitno smo na zatonu civilizacije. Evropska civilizacija je že odšla. Zdaj odhaja ameriška. Pojavilo se bo nekaj novega." Drži, vse to je staro. "Dekadentno." Fin-de-sieclovsko. "Če se to sploh bo končalo!"

"Mediji tega ne razumejo," pribija Tatjana Greif. "Ne vem, ali imajo take direktive ali pa jim gre res le za ratinge." Družba spektakla je pač spektakelska družba - razume le spektakel, sporočil pa ne. Še huje, ta družba ne loči več med spektaklom in sporočilom. Spektakel = sporočilo. Bolj kot kdajkoli.

Ko te omreži upor

"Zato se antiglobalizem prikazuje kot nekaj družbi škodljivega in zato se ljudje obračajo proti antiglobalistom, pa čeprav imajo ti ljudje istega sovražnika." Vsekakor, širom sveta se nenehno ponavlja isti vzorec: oblast antiglobalizacijske demonstracije vedno že vnaprej kriminalizira... razglasi neke sorte obsedno stanje... ustvari paniko in sovražno klimo... pripelje brezizrazne robocope... ljudi pa posvari, da naj v času demonstracij raje zapustijo mesto. Kurnik: "Gibanje raste tako hitro, da ga oblast preprosto ne dogaja." Zato je tako histerična. Medijem preostane le še, da zarolajo to vojno - hja, reality show. Kot pravi Pavlišič: "Sami vedno umetno ustvarijo pogoje, ki potem za nazaj opravičijo policijsko nasilje in represijo." Ne da je bilo pri nas, v času vrha Bush-Putin, kaj drugače. Demonstracije so bile že vnaprej kriminalizirane. "Pogorevc je rekel, da bo preprečil, da bi se pri nas ponovil Goteborg," opozarja Tatjana. Pavlišič pa: "Ne vem, kaj bi se zgodilo, če bi tedaj kdo vrgel kako jajce. Ko so jajca med svojimi demonstracijami metali študentje, je bilo vse okej - prava romantika. Ljudem je bilo všeč, da so študentje metali jajca v parlament. Če bi mi vrgli eno samo jajce, bi lahko počilo. Saj veš, kaj so poročali - da je policija v kombiju med opremo za ozvočenje našla tudi bakle. To so bile moje bakle - moje bakle za žongliranje. To je bil dokaz, da smo nasilni."

Ne, nihče ni metal granitnih kock. Vse je minilo mirno, brez incidentov, brez nasilja. In seveda, za sabo so pobrali vse smeti. "Vzdržali smo pritisk sovražnega ozračja, vzdržali smo medijski pritisk. Nihče med nami ni imel niti najmanjše želje po fizičnem obračunavanju. Ni vredno. Menim celo, da nam je uspelo stvar tudi medijsko malce spreobrniti," meni Pavlišič. Da se v Ljubljani ni ponovil Goteborg, so preprečili demonstranti, ne pa policaji. "To je tudi globalno nekaj novega. Dobili smo neko legitimnost in kredibilnost. In če bomo tako nadaljevali, lahko damo celemu gibanju povsem novo kvaliteto. Lahko bi delali čudeže."

Mreža upora, ki jo povzema Urad za intervencije, je res mreža. Nima centra. Nima liderjev. Nima frontmenov. Nima partijskega jedra. Nima hierarhije. Nima piramidne strukture. Upor je vedno voden iz drugega "centra". Februarske demonstracije proti nestrpnosti so vodili čisto drugi ljudje, kot so vodili te ob srečanju Bush-Putin. Za vsako intervencijo se na novo konstituirajo. Zdaj se izpostavijo eni, zdaj drugi. Antiglobalizacijsko gibanje nima zvezd. "Mreža ne bo preživela, če se akterji niso osvobodili preteklih načinov organiziranja in starih političnih identitet. Oblast je zelo močna v etiketiranju, tako da lahko gibanje razbije od zunaj," opozarja Kurnik. "Upremo se lahko le skupaj. Parcialni upori ne vodijo nikamor," pravi Tatjana. "V mreži nihče nikogar ne ovira." Zato ni napetosti. Niti sektaštva. Le množica malih zgodb. Kaos, ki funkcionira. Različni profili, različne generacije. Ne, Urad ni stvar ene generacije. Stvar ene generacije so bile študentske demonstracije. "To je bil antipod tega, kar počnemo mi."

Mreža upora je decentrirana. Kot sodobna družba. In kot internet. Urad za intervencije je renesančno omrežje, polno linkov. "Ko so rekli, da bodo v Ljubljani protiglobalizacijske demonstracije, so novinarji rekli, da bo prišlo na tisoče ljudi. Napaka! Ljudje ne pridejo kar sami," pove Pavlišič. Tu ni spontanosti, vključiti je treba zveze, poklicati vse, ki jih poznaš. "Vse poteka po kapilarah." Antiglobalisti so ves čas v kontaktu. "Vsi smo del mreže." Zadnikar hitro najde efektno paralelo: "Demonstracije nenehno prikazujejo kot nekak turizem, češ karavana potuje po svetu. V resnici pa je podobno kot v času kmečkih uporov, ko so kmetje noreli z enega konca na drugega, s fevda na fevd - in se puntali. To je nekaj takega. Evropa pač postaja vse bolj podobna nekdanjemu nemškemu svetemu cesarstvu. Še več, vse bolj postaja podobna srednjemu veku - kapital je razdrobljen in decentriran, obstaja le množica fevdov, razlike med elito in revnimi se povečujejo, vero pa je v vlogi glavne ideologije zamenjala množična kultura, Hollywood. Zelo tipična pa je tudi tale zgodba: ko je Borut Pahor pred demonstracijami sprejel delegacijo Zveze motorističnih klubov Slovenije, mi je prijatelj, ki je bil tam, rekel - hej, tip je prišel napudran. Vidiš, to me spominja na napudrane lasulje nekdanje aristokratske elite." Ne, antiglobalisti na demonstracije ne hodijo žurirat. Ampak kljubovat.

Še pomnite, civilisti!

UZI kljubuje patriarhatu in matriarhatu, neoliberalizmu in strankarski uzurpaciji političnega prostora, ksenofobiji in rasizmu, militarizmu in policijski državi, seksizmu in starostni diskriminaciji, avtoritetam moči in hierarhijam, vsiljeni morali in uradnim šolam, medijem in cerkvam, komercializaciji javnega prostora in lažnim socialnim identitetam. Hej, kdo pravi, da sta kapitalizem in parlamentarna demokracija zadnji obliki človeške družbe? Ključna beseda kakopak ostaja globalizacija. Poudarja Kurnik: "Ne gre za nasprotovanje povezovanju med ljudmi nad globalni ravni, ampak za nasprotovanje načinu, kako se odnosi med ljudmi na globalni ravni organizirajo - z izključevanjem, neenakostjo, diskriminacijo." Na celem svetu prevladuje ista logika. "Vojna proti ilegalcem pri nas in vojna proti mamilom v Ameriki sta produkt iste logike," pravi Pavlišič, Aldo pa: "Ko se zaveš globalnih problemov v svojem okolju, jih lahko začneš reševat." Darij reč potegne nazaj: "Podobno je kot s suženjstvom - pred 200 leti se je zdelo ljudem sprejemljivo. Danes se zdi ljudem sprejemljiva globalizacija. Finančne, gospodarske, politične elite se medsebojno povezujejo za zaprtimi vrati. Ko so se pred leti v Italiji pojavile korupcijske afere, smo rekli - ah, Italijani. Ko so se zdaj pojavile v Nemčiji in Sloveniji, smo ugotovili, da gre pravzaprav za sistem. Ko sta bila pri nas Bush in Putin, se naša elita sploh ni znala politično izraziti, ampak se je raje ukvarjala z gostinstvom." Drži, naši so hoteli pobrati le svojih 10 procentov.

"Cilj protiglobalizacijskega gibanja ni neka revolucija, ki bo spremenila in predrugačila svet - vse to, kar zdaj počnemo, je že to, kar hočemo. Ustvarjamo vzporedni svet in če ima smisel, potem se bo že sam razvil - lahko pa se tudi motimo," skomigne Pavlišič. Kritiki protiglobalizacijskemu gibanju očitajo, da ne ponuja alternativ in rešitev, kar je kakopak zabloda - samo protiglobalizacijsko gibanje je alternativa in rešitev, work in progress... ee, world in progress. Upor proti enodimenzionalnosti. Kot pravi Aldo: "Ob delu za preživetje obstajajo tudi druge vrednote."

V Sloveniji pa obstaja še dodatna zabloda. Mnogi namreč Urad za intervencije, mrežo upora in protiglobalizacijsko gibanje povezujejo s civilno družbo, ki je pri nas zacvetela in bazično odcvetela v osemdesetih. Še huje, nekateri nostalgiki imajo mrežo upora kar za dedinjo civilne družbe. Antiglobalisti niso tako sentimentalni. "Zadnje čase mi izraz civilna družba ni več preveč všeč, saj najprej pomislim na civilno iniciativo iz Šiške, ki je vse prej kot civilna. Za civilno družbo se zdaj izdaja tudi cerkev, prevzela je celo izrazoslovje civilne družbe, kar je smešno. Zelo rada uporablja izraz diskriminacija žensk. Neki duhovnik je rekel, da je diskriminacija žensk to, če fant in punca živita skupaj, pa se fant noče poročiti s punco," se zasmeji Tatjana. Urad za intervencije je antipod civilne družbe. Nič čudno, civilna družba je naredila serijo napak, ki so jo stale glave: obsedena je bila z liderji, s hierarhijo, z ideologijo - in seveda, vso politiko je reducirala na boj za oblast. Tudi samo sebe. Kot ugotavlja Zadnikar: "Civilna družba pravzaprav ni bila civilna družba, ker je bilo že vsem jasno, da se vzpostavlja večstrankarski sistem, v katerem bo vsak izmed njih participiral." Boj za oblast je bil v resnici le vnaprejšnja delitev oblasti. "Ta mreža je bolj civilna od civilne družbe - prostor oblasti je ne zanima." Kurnik je nedvoumen: "Urad je antioblastna organizacija. Kontraoblast."

Jasno, v osemdesetih kaka direktna akcija ni prišla v poštev. Vedno si se moral malce skrivati, uporabljati ezopski jezik, direktni politični jezik pa prevesti v umetniške prakse. Zdaj si lahko neposreden. "Metelkova je malo mesto velikih emocij," kot rad poudari Aldo, ki prav tako nima nobenih iluzij: "S civilno družbo osemdesetih se je danes zelo težko identificirati, predvsem zato, ker so njeni protagonisti zdaj na oblasti. Tisti, ki so vodili mirovni inštitut, so se institucionalizirali. Ekologi so izginili. Žensko gibanje tudi. Vsi skupaj se ukvarjajo le še s sabo, s subvencijami, ne pa z realnimi problemi. Pred časom sem hotel narediti rumene strani alternativnega gibanja, pa sem se zgrozil nad tem, kakšna množica društev in inštitucij se ukvarja z ženskami. Kje so? Le molčijo in pobirajo subvencije. Referendum o umetni oploditvi je močan razlog, da vse te ženske odstopijo."

Stran od folklore

Teater in klub Gromki sta odklonila državne subvencije in državi tudi ne plačujeta davkov. Od države nič nimata - in državi tudi nič ne dasta. "Ta način samoorganizacije se mi zdi pozitiven," meni Aldo. Jep, to bo očitno eden izmed obrazov vzporednega sveta, ki pa bo moral storiti korak naprej. "Pomembno je, da se vse te skupine solidarnostno povežejo in da se politizirajo, da se potemtakem začutijo kot nekaj političnega. Ključno pa je tudi, da se temu gibanju priključujejo mlade generacije, kjer se lahko spoznavajo z drugačno tradicijo, kot jo učijo v šolah, ki so vse zvedle le na to bipolarno sceno," pravi Darij Zadnikar. Ključ bo vsekakor iskanje novih somišljenikov in novih kombinacij. "Ko je prišel Bush v Španijo, so se na demonstracijah združili levičarji, anarhisti, sindikati, geji in lezbijke, kar se mi zdi smiselna kombinacija. Na zahodu se ljudje s temi demonstracijami množično identificirajo, pri nas pa ne. Tudi zato, ker ni tradicije demonstracij." Toda tradicija se ustvarja - zdaj! Pa tudi logika solidarnosti, ki je Sloveniji španska vas. "Niti med nevladnimi organizacijami je ni!"

Pavlišič na antiglobalizacijsko gibanje pogleda globalno: "Treba je spremeniti formo. Ni več dovolj, da se nekje zberemo in demonstriramo. Prelomna točka za antiglobalizacijsko gibanje bo po mojem Genova, to pa zato, ker se nam bodo verjetno pridružili sindikati, ki so v Italiji zelo močni in demonstracij vajeni. Tedaj je v Italiji napovedana splošna stavka. Če bom imel denar, ne bom šel. Če denarja ne bom imel, bom šel. S kolesom." Kurnik pritrdi: "Salzburg je pokazal, da smo se ujeli v neke kode, zato moramo paziti, da se ne bi vse skupaj prelevilo v folkloro. Trenutno se dela na regionalnih mrežah. Čaka nas prehod na lokalno raven, lokalne iniciative pa se bodo potem povezovale na globalni ravni."

Ja, poletje upora, poletje rezistence, summer of resistance, se bo 19. julija nadaljevalo v Genovi. Potem pa se seli v Katar. V Katar?!? "Zbežati hočejo," ugotavlja Pavlišič. V puščavo. "V naravi tega globalnega režima je, da beži." Čim dlje. Tako daleč, da mu antiglobalisti ne bodo mogli slediti. Kako bodo antiglobalisti prišli v Katar, ni jasno. "To se tudi sam sprašujem." In kaj šele, ko se bo začel globalni režim shajati na samotnih otokih. Ali pa na ladjah. Okej, ne da bo kaj narobe, če bo zbežal na Titanik.