Rasizem po slovensko

Inacio Bintchende je dolgoletni aktivist organizacije Amnesty International. Prihaja iz Gvineje Bissau, dežele z milijonom prebivalcev na afriški obali Atlantika. V Slovenijo je prišel leta 1986, dvanajst let zatem, ko se je njegova dežela osvobodila jarma portugalskih kolonizatorjev. Bintchende je najširšemu slovenskemu občinstvu znan kot sodelavec oddaje TV Poper, v kateri nastopa pod umetniškim imenom Janez Belina. Najožji strokovni javnosti je znan po prispevkih v Gozdarskem vestniku; kot študent gozdarstva je naprej poročal o problemih gozdov v Afriki. Gledališki javnosti je znan kot občasni sodelavec slovenskega gledališča v Trstu.

V ponedeljek, 2. julija, se je okrog 22. ure vračal proti domu. Pred lokalom Sodček, oporiščem ljubljanskih skin headov, je bil deležen običajnih zmerljivk, a se za njih ni zmenil. Potem sta mu dva obritoglavca začela slediti. Pred hišo, v kateri živi, sta ga pretepla. Bolj od rasističnega izpada je zaskrbljujoča reakcija državnih organov.

Kdaj ste začeli sodelovati z Amnesty International?

V Slovenijo sem prišel leta 1986. Amnesty International je v Sloveniji začela delovati leta 1989. Kot študent sem bil tedaj aktiven v Klubu mednarodnega prijateljstva. Klub si je z Amnesty International delil pisarno. Sam tedaj formalno sicer nisem bil član Amnesty International, ker pa je ta organizacija pripravljala razne prireditve, sem pri tem sodeloval. Član Amnesty International sem postal na začetku devetdesetih. Sodeloval sem pri pisanju apelov, pri organizacijah kampanj. Od leta 1999 sem član izvršilnega odbora Amnesty International Slovenije (AIS). To je organ, ki prediskutira načrtovane dejavnosti in določa način akcije.

Zakaj ste se odločili ravno za angažma v organizaciji Amnesty International?

Všeč so mi načela delovanja. Gre za vprašanje spoštovanja človekovih pravic, gre za vprašanje smrtne kazni, vprašanje ugovora vesti. Načela spoštovanja človekovih pravic, boj proti smrtni kazni in boj za pravico do ugovora vesti me navdušujejo, zato sem tudi postal aktivist.

Prihajate iz Gvineje Bissau. Ste že v domovini sodelovali z Amnesty International?

Ne. Za to organizacijo sem slišal, vendar nisem vedel čisto dobro, kaj počne.

Kaj konkretno počnete kot aktivisti AIS?

Ko sem začel sodelovati s to organizacijo, sem sodeloval pri pripravi koncertov. Sodeloval sem pri pisanju apelov, ko je bilo treba protestirati, ker so koga v zapor strpali zaradi ugovora vesti. Sodeloval sem pri organizacij seminarjev, ko je bilo potrebno novim članom razložiti načela delovanja organizacije.

Kaj počnete kot član izvršilnega odbora?

Sam se največ ukvarjam s kampanjami, z zbiranji podpisov pod razne peticije. Konkretne primer vas zanima? Zbiral sem, denimo, podpise za peticijo o ženskih pravicah v Saudovi Arabiji. Zbiral sem podpise proti smrtni kazni v ZDA. Stal sem na Prešernovem trgu in zbiral podpise. Tudi zadnjič sem stal v Zvezda parku, ko smo imeli manifestacijo ob srečanju Busha in Putina.

Eno ključnih področij delovanja AI je tudi problem rasizma. Se tudi vi osebno ukvarjate s problemom rasizma?

Bolj se ukvarjam z drugimi rečmi.

Pred šestimi leti je Ljubljana gostila kongres Amnesty International. Ste sodelovali pri pripravi kongresa?

Pri sami pripravi nisem sodeloval, bil pa sem zraven pri spremljevalnih prireditvah. Tedaj sem bil bolj aktiven pri Klubu mednarodnega prijateljstva.

Med kongresom, ki je potekal v Ljubljani, so skin headi napadli delegate iz Senegala.

Do napada je prišlo pred hotelom Slon. Takrat se je predsednik Kučan s posebno izjavo opravičil. Policija je napadalce prijela, na sodišču so bili spoznani za krive.

Kako se vi osebno spominjate tega dogodka?

Predsednikova reakcija se mi je zdela v redu. Hkrati pa se nisem mogel znebiti občutka, da moraš biti, če želiš doseči takšno reakcijo, pomemben. Šele če si pomembna oseba, se politika odzove. V tistem času so bili namreč skin headi pretepli dva moja kolega, pa se zaradi tega ni nihče odzval. Tedaj smo sami obvestili predsednika republike in ministra za notranje zadeve. Povabili so nas k direktorju policijske uprave Andreju Podvršiču. Bili smo tudi pri varuhu človekovih pravic Ivu Bizjaku, vendar nismo dobili nobenih povratnih informacij.

Kaj se je zgodilo v ponedeljek, pred lokalom Sodček?

Popravil bi vas. Policija je medijem res poslala obvestilo, da je pred lokalom Sodček na Trubarjevi ulici prišlo do pretepa, vendar to ni točno. Zgodilo se je pred mojim domom, kakšnih petdeset metrov stran od Sodčka. Boli me to, da iz uradnega sporočila izhaja vtis, da smo mi izzivali skin heade. In da je zaradi našega izzivanja nastal konflikt. K sodniku za prekrške so, kar sem izvedel danes, poslali samo nas. Pred sodnikom za prekrške bomo torej nastopali kot obdolženci. Skin headov niso poslali k sodniku za prekrške.

Kaj? Ne razumem. Saj ste bili vendar napadeni.

Danes sem bil pri sodnici za prekrške. Govoril sem namreč z odvetnico, ki je razmišljala o vložitvi kazenske ovadbe zoper te skin heade. Potem sem preverjal identiteto napadalcev, ob tem pa sem izvedel, da sploh niso napoteni k sodniku za prekrške.

Izgleda torej, kot da ste jih vi napadli.

Lahko bi potegnili tak zaključek.

Kako je prišlo na napada? Zvečer ste šli v trgovino, pot vas je vodila mimo lokala.

Ko sem šel prvič mimo lokala, so me zmerjali. Ko sem se vračal, so vstali in me začeli zasledovati. Hodil sem hitro, oni pa so šli za menoj. Ker sem se bal, da mi bodo skočili na hrbet, sem se obrnil in hodil ritensko. Potem sta dva skočila name in me začela tepsti. Pridružila sta se jim še tretji in četrti.

Nakar so sosedje poklicali policijo.

Policijo je poklical lastnik bara v bližini. Okrog je bilo veliko ljudi, opazovali so, zgodilo se ni pa nič. Le nek otrok je, medtem ko so me tepli, prišel zraven in v joku napadalcem rekel, naj me pustijo pri miru, ker jim nisem nič naredil. Vmes mi je uspelo uiti, prišel sem do vhodnih vrat, pozvonil sem, ker sem imel na obisku kolege. Po domofonu sem jim povedal, kaj se dogaja. Prišli so dol, kolegi so vzeli dežnike, potem je nastal splošen pretep.

Ko sem bil danes pri sodniku za prekrške, smo izvedeli, da policija, kljub temu, da je bilo naokrog ogromno prič, ni nikogar vprašala, kaj se je zgodilo. Kot da bi hoteli kaj prikriti.

Torej ste brez prič?

Lahko jih pozovem, da se same javijo. Ljudje so videli, kaj se je zgodilo.

Ste imeli vi osebno že prej kakšne težave s skin headi?

Težave so bile, vendar me fizično niso napadli. Zmerjali so me. Enega od teh fantov poznam še iz Rožne doline, kjer sem stanoval med študijem. Tedaj sem, recimo, stal ob igrišču in čakal, da gremo igrat nogomet, ta je pa prišel mimo in pljuval pred nas, govoril nam je "Opice!" Vendar sem se mu izogibal. Raje sem se umaknil.

V Sloveniji ste petnajst let. Kakšni smo sploh Slovenci? Smo na splošno nagnjeni h ksenofobiji, smo rasisti?

Težko bi rekel, da so Slovenci rasisti. Me pa preseneča, kako Slovenci gledajo na dejanja, ki so rasistična. Preseneča me, kako se na rasistična dejanja odziva država. In preseneča me, kako se odzivajo ljudje, ki so očividci teh dejanj.

So predsodki v Sloveniji močni?

Po lastnem občutku bi rekel, da je med mlajšo generacijo teh predsodkov manj. Čeprav so tudi izjeme. Več predsodkov je med starejšimi.

Študirali ste gozdarstvo. Ste se na fakulteti srečevali s predsodki?

Ne.

Predsednik slovenske sekcije Amnesty International Dean Zagorac je v izjavi za javnost omeni, da bo s zadevo seznanjena tudi londonska centrala Amnesty International. Kaj to pomeni?

Nacionalna sekcija Amnesty International centralo obvešča o dogodkih, potem pa centrala sama razišče primer. Sprašuje žrtve, uradne institucije, očividce. S tem skuša dobiti čim bolj objektivno sliko. Zadeve, ki so objavljene v rednem letnem poročilu Amnesty International, raziščejo ljudje iz centrale, pred objavo pa morajo biti raziskane.

Slovenija se je letos prvič znašla v letopisu Amnesty International. S tem, ko so oblastni organi ob srečanju Bush - Putin prepovedali manifestacijo AIS (in jo v zadnjem trenutku dovolili), bi si po mojem mnenju zaslužila tudi omembo v naslednjem letopisu. Kaj pa vaš primer - ali takšne reči sodijo v letopis?

Principi delovanja Amnesty International se dotikajo človekovih pravic in vprašanja, kako je v te probleme vpletena država. Način delovanja državnih organov v mojem primeru se mi zdi zelo problematičen.

Zdi se, da lahko iz ravnanja države razberemo nekatere predpostavke. Kot da bi se policiji zdelo, da ste problematični vi, ker ste se sprehodili mimo lokala, v katerem se zbirajo skin headi, in ker ste jih s tem menda provocirali. Dokaz, da ste provocirali, pa je v tem, da ste temnopolti.

Točno tako.

Nastopate v oddaji TV Poper. Ste medijski človek, znan po umetniškem imenu Janez Belina. Domnevate, da ste tarča postali tudi zaradi tega dejstva?

Tega konkretno ne vem. Vem, da so se skin headi že drli za menoj: "Janez Belina!" In so me ozmerjali. Rekel bi, da se mi na srečo v vseh tem času ni zgodilo, da bi mi fizično grozili. Slišal pa sem vse mogoče. Grde stvari. Od tega, da se za menoj derejo "Črnuh, nigro, opica!", do tega, da me pošiljajo v Afriko.

Mediji poročajo o tem, kako je pred lokalom Sodček prišlo do obračuna med tujci in "našimi" fanti. Kot da bi vi izzvali gostilniški pretep. Če smem soditi po tem, kar ste mi povedali, je zgodba povsem drugačna. Vas je časopisno poročanje prizadelo?

Seveda me je prizadelo. Sporočilo, ki ga lahko preberem, je: "Tujci se pretepajo." Dopuščam možnost, da so časopisi zgolj prepisali policijsko poročilo in zadev niso preverjali. Nekje sem prebral, da so šli vsi, ki so bili vpleteni v pretep, na urgenco. To ni res. Na urgenco je šel eden od skinov. Povedal sem že, da ni točen podatek, da je do dogodka prišlo pred lokalom Sodček. Podatek sugerira na to, da je šlo za navaden gostilniški pretep. Vendar to ni res. Zgodilo se je pred hišo, v kateri živim. Motijo me tudi navedbe v stilu: "Štirje Afričani in naši fantje..."

Kja pa sodišče za prekrške?

Sodnica za prekrške je enega od kolegov spraševala, zakaj je napadalec dobil poškodbe po obrazu. Ob tem je razložila, da sme napadeni, ko se brani, vrniti zgolj toliko udarcev, kolikor jih je dobil. Torej bi me moral najprej udariti, potem bi jaz udaril nazaj in malo počakal, kaj se bo zgodilo. In če me udari še enkrat, smem jaz udarec vrniti. Hkrati je sodnica razlagala, da se takšne reči dogajajo tudi v drugih državah. Recimo v Nemčiji, Italiji in Avstriji. Iz tega bi lahko razumeli, češ, saj to je nekaj normalnega. Češ, tudi drugod se to dogaja.