Zgodba o sprtih straneh

Policija se je na Trubarjevi ulici obnašala povsem evropsko. Celo več, obnašala se je, kot se obnaša mednarodna skupnost. Obnašala se je kot najbolj vzorno korakajoče enote modrih čelad. Vendar, pozor, opazka o evropskem obnašanju policije ni mišljena kot kompliment. Ko sta bili Evropa in mednarodna skupnost seznanjeni, da je v Bosni izbruhnila vojna, je mednarodna skupnost z vso potrebno globino evropskega analitičnega uma ugotovila, da v Bosni obstajajo "sprte strani". Mednarodna skupnost si je zadala jasno in enostavno nalogo. Preprečiti je treba spopad "sprtih strani". "Sprte strani" je treba ločiti. Mednarodna skupnost je "sprte strani" obravnavala enakopravno, predpostavka delovanja mednarodne skupnosti je bila pač v tem, da ljudem na Balkanu od časa do časa popustijo živci, včasih jim zavre kri v glavi, itak so ljudje na Balkanu že od pamtiveka nagnjeni k temu, da se malo koljejo med seboj, ker je klanje del lokalne folklore. Mednarodna skupnost se je potem hodila pogajat zdaj na eno zdaj na drugo stran, apelirala je, naj se "sprte strani" pobotajo s pametjo, saj nasilje nikomur ne koristi. Mednarodna skupnost je ob tem izgledala strašno plemenito, mežikala je, da bo balkanskim divjakom pokazala pot do civilizacije in Evrope. Da pa se domorodci ne bi več klali med seboj, bomo za vsak primer prepovedali izvoz orožja v regijo. Pa bo.

Dvesto tisoč trupel, raztresenih v množičnih grobnicah in individualnih grobovih kaže, da mednarodna skupnost vendarle ni ravnala preveč bistro. Ob akciji je nekaj manjkalo. Manjkala je politična in zgodovinska analiza. Kdo je začel spopad? In zakaj? Mednarodna skupnost je sicer malo spraševala, zakaj so se "sprte strani" v resnici sprle, ker pa so bili odgovori diametralno nasprotni, je ocenila, da spopada itak ni mogoče razumeti, ker da je ozadje spopada tako ali tako iracionalno.

Iz policijskega zapisnika in odločitve, koga velja napotiti k sodniku za prekrške, je jasno, da je ljubljanska policija dogodek na Trubarjevi ulici razumela zelo evropsko, kot spopad "sprtih strani". "Patrulja je ob prihodu (...) opazila sedem moških, ki so skakali eden v drugega ter na ves glas vpili. Policisti so ločili obe skupini," piše v policijskem zapisniku. Potem so policisti s sprtima stranema na policijski postaji opravili ločene pogovore. Jasno, policija je na ločenih pogovorih dobila dve diametralno nasprotni zgodbi. "Iz stanovanja nasproti (lokala Sodček, op. p.) je izstopil temnopolti človek ter jih takoj zatem začel zmerjati z besedami: 'Kaj gledate, obritoglavci, pizda vam materna, kurci smotani ...' Imenovani so pristopili k temnopoltemu občanu ter ga povprašali, kaj hoče. Temnopolti občan je nato poklical dva svoja prijatelja, ki sta prišla z dežnikom v roki ter jih pričeli pretepati do prihoda policije na kraj," piše v tistem delu zapisnika, ki povzema navedbe skin headov. Drugi del zapisnika povzema navedbe Inacia Bintchendeja. Bintchende navaja, da je od doma šel mimo lokala Sodček, nakar so ga obrotoglavci zmerjali, ko pa se je vračal proti domu, so ga obstopili, eden od obritoglavcev pa ga je udaril v "predel obraza". Ko se je izmuznil, je po domofonu poklical prijatelje,da bi mu pomagali pri obrambi.

In ker je policija od sprtih strani slišala diametralno nasprotujoče si izpovedi, je dvignila roke, resnica je najbrž nekje vmes, a ne. Dodatnih prič, ki bi utegnile osvetliti dogodek, pa nikakor niso mogli najti.

Na diametralno nasprotujoči si zgodbi moramo zato pogledati skozi optiko zgodovinskega spomina, skozi politično optiko, za začetek pa ne bi škodilo nekaj malega logike. Policija je v zapisnik vnesla navedbo obritoglavcev, češ da je Inacio Bintchende prišel do njih in jih začel zmerjati. Bintchende naj bi se torej sam verbalno lotil štirih bolj ali manj močnih mladeničev. Nakar naj bi poklical še dva kolega in temnopolta trojica naj bi potem brutalno obračunala s štirimi rasno čistimi Slovenci. Kako? Inacio Bintchende naj bi torej uvodoma sam skušal verbalno obračunati s četverico. Potem pa naj bi trojka s četverico obračunala še fizično. Že elementarno logično razmišljanje pove, da se posameznik ne bo zakadil v četverico. In da se tudi trio ne bo spuščal v spopad s kvartetom. Če pa bi policija uporabila še malo zgodovinskega spomina, bi lahko iz računalnikov potegnili podatke o napadih obritoglavcev na aktiviste organizacije Amnesty International, za politično analizo dogodka pa bi lahko uporabili tudi časopisna poročila o obhajanju Hitlerjevega rojstnega dneva in o plakatih, s katerih je mrko zijal nacistično vodja.

Kakorkoli že, policija se je raje odločila, da v zapisnik pedantno in objektivno vnese izjave obeh "sprtih strani", ostale priče, ki bi osvetlile dogodek, pa so menda nemudoma izpuhtele. Kako, prosim? Da ni nobenih prič? Če bi do incidenta prišlo v zgodnih jutranjih urah, bi navedbi policije še lahko verjel. Do incidenta pa je prišlo ob 22.00, torej nekaj minut zatem, ko so šle spat kokoši. Policija očitno ni zmožna priznati, da je ukrepala narobe. Ob tem niti ne gre za napako policijske patrulje, ki je ločila "sprte strani". To napako bi lahko sanirali. Do izjav prič bi se lahko brez truda dokopala celo teden dni po dogodku. Brez truda!

Ob ravnanju policije se odpira še en problem. To, da je policija netolerantna do večine subkultur, je dejstvo. Ob ravnanju policije na Trubarjevi ulici pa se zastavlja vprašanje,zakaj se policija do skinheadovske subkulture vede relativno tolerantno. Da se vede relativno toleratno, je razvidno iz policijskega ravnanja, ko je ta opustila zbiranje podatkov o dogodku, ki ima znake kaznivega dejanja povzročanja rasne nestrpnosti. Zaradi opustitve zbiranja podatkov policija lahko trdi, da ni šlo za dejanje, ki bi se lahko preganjalo po kazenskem zakoniku, pač pa zgolj za prekršek, ki sta ga zakrivili obe "sprti strani". Ker policija ni zbrala vseh potrebnih podatkov, lahko vztraja pri zgodbi, da je šlo zgolj za gostilniški auf biks.

Zakaj je torej policija relativno tolerantna do skin headov? Tvegal bi s hipotezo, da se skin headi in del policistov napajajo iz sorodnega vrednostnega bazena. Skin headi so veliki patrioti. Slovensko policijo ravno v teh dneh kar razganja od patriotizma. Skin headi so strašno skeptični do osebkov, ki so druge rase ali druge nacionalnosti. Trdim, da so vse policije tega sveta zelo skeptične do osebkov druge rase in tujcev. Skin headom gredo na živce hipiji in punkerji. Policiji tudi.

Uvodno opazko, da se slovenska policija obnaša evropsko, velja dopolniti z opombo, da se obnaša podobno kot ostali državni organi. Policija ni torej nič posebnega in si ne zasluži posebne kritike. Začnemo lahko kar pri ministrstvu za notranje zadeve. Idris Abdalla Fadul v Sloveniji živi od leta 1985. Prihaja iz Sudana. Diplomiral je na visoki šoli za socialno delo. Magisterij je opravil na ekonomski fakulteti. Danes študira na ISH, fakulteti za podiplomski humanistični študij. Leta 1991, ko se je začela vojna, se je kot prostovoljec javil na Mačkovi in vprašal, če ga slovenska država kakorkoli potrebuje. Boril se sicer ni, kljub temu pa se je javil. Trenutno piše magisterij iz antropologije. 30. maja je obiskal prostore ljubljanske upravne enote, ker je želel, da mu država podaljša dovoljenje za začasno bivanje. Dovoljenje za začasno bivanje potrebuje, če v Sloveniji želi študirati. Idris Abdalla Fadul sicer nima statusa študenta, vendar je na upravno enoto prinesel potrdilo senata ISH, da redno obiskuje predavanja in opravlja individualna raziskovalna dela.

Ljubljanska upravna enota je sklenila, da mora Idris Abdalla Fadul v dveh tednih zapustiti Slovenijo. Njegova prošnja za izdajo dovoljenja za "začasno prebivanje iz razlogov študija se zavrne". Idris Abdalla Fadul se sicer lahko pritoži, vendar pritožba ne zadrži izvršitve.