17. 7. 2001 | Mladina 28 | Politika
Državnih gozdov bi moralo biti vse več
Seveda ni problem to, da je gozdove dobila cerkev, problem je to, da je državnih gozdov premalo, celo vse manj.
Gozd, kot ga lahko danes opazujemo, je ostanek pra-ekosistema, ki je nekoč pokrival celotno Slovenijo, tudi Evropo. Narava ga je razvila zato, ker z njegovo pomočjo najuspešneje ohranja in razvija življenje. S tem je povedano vse. Če smo to dojeli, potem nam ni težko razumeti, da gozd zasluži skrajno spoštljivo in skrbno obravnavo. Eksistenčen in izjemno kompleksen pomen gozda so gozdarji razdelili v tri sklope funkcij: ekološke (varovanje tal, uravnavanje vodnega režima ...), socialne (rekreativna, turistična, higiensko zdravstvena ...) in proizvodne funkcije (lesnoproizvodna, lov ...). Pri ekoloških in socialnih funkcijah prevladuje širši, javni interes, proizvodne funkcije pa so predvsem vprašanje gospodarstva. S tem, ko se je država odločila za vračilo gozdov v naravi, se na prvi pogled res nič bistveno ni spremenilo. V gozdovih, ki so (bili) predmet denacionalizacije, bomo zaenkrat enako kot doslej lahko nabirali gobe in borovnice, se po njih preganjali in gozdarska stroka bo pri njihovem razvoju še vedno imela glavno besedo. Kljub temu pa lahko rečemo, da je ta poteza države, predvsem z gospodarskega, mogoče pa tudi s socialnega vidika, zgrešena.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
17. 7. 2001 | Mladina 28 | Politika
Gozd, kot ga lahko danes opazujemo, je ostanek pra-ekosistema, ki je nekoč pokrival celotno Slovenijo, tudi Evropo. Narava ga je razvila zato, ker z njegovo pomočjo najuspešneje ohranja in razvija življenje. S tem je povedano vse. Če smo to dojeli, potem nam ni težko razumeti, da gozd zasluži skrajno spoštljivo in skrbno obravnavo. Eksistenčen in izjemno kompleksen pomen gozda so gozdarji razdelili v tri sklope funkcij: ekološke (varovanje tal, uravnavanje vodnega režima ...), socialne (rekreativna, turistična, higiensko zdravstvena ...) in proizvodne funkcije (lesnoproizvodna, lov ...). Pri ekoloških in socialnih funkcijah prevladuje širši, javni interes, proizvodne funkcije pa so predvsem vprašanje gospodarstva. S tem, ko se je država odločila za vračilo gozdov v naravi, se na prvi pogled res nič bistveno ni spremenilo. V gozdovih, ki so (bili) predmet denacionalizacije, bomo zaenkrat enako kot doslej lahko nabirali gobe in borovnice, se po njih preganjali in gozdarska stroka bo pri njihovem razvoju še vedno imela glavno besedo. Kljub temu pa lahko rečemo, da je ta poteza države, predvsem z gospodarskega, mogoče pa tudi s socialnega vidika, zgrešena.
Delež javnih gozdov v nekaterih evropskih državah
* javni gozdovi = državni gozdovi + občinski gozdovi
Gospodarski vidik
Gozdarski strokovnjaki iz različnih koncev Evrope označujejo Slovenijo in njene gozdove kot WWW, kar je kratica za Wald - WeltWunder, gozd - svetovni čudež. Slovenija je zanje država z napredno gozdarsko stroko in zavidljivo sonaravno podobo gozdov. Komplimenti slovenskemu gozdarstvu niso nič pretirani, kajti slovenski gozd je bil še pred drugo svetovno vojno v izjemno slabem stanju. Po vojni pa je sledil preobrat. Najprej so bili leta 1949 z zakonom prepovedani goloseki, nato pa so slovenski gozdarji v štirih desetletjih uspeli več kot podvojiti lesno zalogo in prirastek lesa v gozdovih (na enoto površine). Podlago za tak uspeh gre iskati v takratni gozdarski zakonodaji, ki je bila zelo naklonjena gozdarski stroki. Ta je imela v vseh gozdovih, ne glede na lastništvo, izjemno močna pooblastila. In vendar se je kljub temu že takrat pokazalo, da je gospodarjenje najučinkovitejše v državnih gozdovih, kjer se gozdarjem ni potrebno ozirati na spremenljive želje lastnikov gozdov in kjer ni problemov s črnimi sečnjami (tj. sečnjami, ki jih lastnik gozda opravi na skrivaj). To dokazujejo tudi podatki o stanju gozdov: lesna zaloga v državnih gozdovih je na enoto površine za 22 % višja od lesne zaloge v državnih gozdovih in to kljub temu, da je naravni rastiščni potencial oz. kakovost rastišč, v zasebnih gozdovih za 16 % višja kot v državnih gozdovih. Državni gozdovi so bili tudi vselej tisti, ki so s svojo kondicijo najbolj očarali tuje gozdarske strokovnjake.
Po osamosvojitvi je naša država sprejela novo gozdarsko zakonodajo, ki sistemsko stvari rešuje drugače, njena osrednja značilnost pa je, da daje zasebnim lastnikom gozdov veliko bolj proste roke pri gospodarjenju z gozdom, kot jim je to dajala prejšnja zakonodaja. Kar po drugi strani pomeni še zahtevnejše usmerjanje razvoja zasebnih gozdov. Namigi, da lahko v bodoče pričakujemo še večjo kakovostno razliko med državnimi in zasebnimi gozdovi zato nedvomno imajo razumno ozadje. Učinkovitejše gospodarjenje v državnih gozdovih, vse zahtevnejše usmerjanje razvoja zasebnih gozdov in vse večji javni interes v gozdovih, pa so momenti, zaradi katerih se večina držav trudi čim bolj povečati delež državnih gozdov. Takšna naravnanost je gospodarna, poleg tega pa zmanjšuje trenja v družbi.
Tudi trditev, da je država vrnila gozdove v naravi zato, ker je to najceneje, je lahko napačna. Tako kot se v vseh gozdovih povečuje javni interes, se povečujejo tudi zahteve posameznih lastnikov zasebnih gozdov. Slednji zahtevajo vse bolj proste roke pri rabi svoje lastnine in ker jim država tega zaradi javnega interesa ne more dovoliti, bodo tudi njihove zahteve po odškodnini vse večje. Bo država zmogla sredstva za plačevanje teh odškodnin?
In socialni vidik. Tukaj bi se ustavili ob vprašanju prostega dostopa v gozd. Raziskave Biotehniške fakultete in gozdarskega inštituta kažejo, da se nervoza lastnikov gozdov zaradi te civilizacijske pridobitve z večanjem gozdne posesti povečuje. Večja kot je gozdna posest, bolj se njen lastnik počuti ogroženega, ker se v njegovem gozdu lahko sprehajamo tudi ostali ljudje. Si upate pomisliti, kam, ob vse večjem vplivu lastnikov in vse večji fetišizaciji lastnine, to vodi?
