Nogometna diplomacija

Odkar se je Drni iz nekega razloga odločil, da je treba proti jugu serijo ovir, ob katerih so se v preteklih letih razlimavale cele generacije diplomatov, kar naenkrat preskočiti v enem samem elegantnem skoku, je postalo vse v zvezi s tako imenovanimi dobrososedskimi odnosi še toliko bolj pomembno, usodno, polno simbolike. Čeprav sta se obe izbrani vrsti visokih politikov na travnatem polju udarili že pred kakim mesecem dni v Kopru (naši so jih stresli s pet proti tri), nežnih stebel športnega duha v strupeni sferi nacionalnih interesov preprosto ni mogoče prevečkrat zaliti, torej je slovenska reprezentanca obisk vrnila v najkrajšem možnem roku.

Vsekakor je naš selektor Milan Zver - po pričevanjih drugače vešč dribler, ki je stolček začasno prevzel zaradi neljube poškodbe - svojo nalogo vzel s stodesetodstotno resnostjo in je začel z vsemi mogočimi in nemogočimi terenskimi kombinacijami na papirju žonglirati, še preden je ne ravno bolestno luksuzni, a zato do neupogljivih hrbtenic prijazen avtobus pred parlamentom prvič prižgal motor. Če je čas denar, je čas slovenskih parlamentarcev veliko denarja, tako da sta za to, da je tekla pot do Zagreba gladko kot grajsko črno po pijančevem grlu, ves čas skrbela dva policista na rdeče-utripajočih motorjih, ki sta dajala ob cesti prisilno parkiranim kolonam turistov ponosno vedeti, da jih ne prehiteva kar katerikoli avtobus. Čeprav je bilo pričakovati, da bodo udeleženci odličniške ekspedicije morda še zadnjič pretresli prejšnji dan v parlamentu s sumljivo večino sprejeti sporazum s Hrvaško, ni bilo videti, da bi ta tematika koga zares zanimala, mnogo več besed je bilo izrečenih na račun bojazni pred petinštirideset minut trajajočimi polčasi in kostolomsko naravnanostjo hrvaških politikov. Kar se tiče sporazuma, so si bili predvsem edini, da je krasno, ker so ga sprejeli, saj bi šlo drugače na cilju poti bržkone računati na bistveno manj topel in prijateljski sprejem.

Če ti pot ves čas utira slovenska policija, lahko tudi malce pogumneje stopiš na plin, ne da bi se ti bilo treba pretirano bati kazenskega listka. V lijepo njihovo smo tako kljub temu, da smo po poti na bencinskih črpalkah pobrali par okrepitev (med njimi je Bogdan Barovič iz SNS kot bek svečano obljubil, da se bo obnašal kot Bruce Willis v Last Man Standing), prispeli po urniku. O samem potovanju naj povem izključno to, da je naše izvoljene modrijane prav zanimivo opazovati zbrane v vlogi razposajenega, klepetavega in mastne šale razdirajočega avtobusa na malodane srednješolski ekskurziji, o čem več pa bom raje korektno tiho, saj se mi resnično ne bi zdelo prav, da bi si gospodje prihodnjič v podobni situaciji po ubijalskem tednu dela za narodov blagor ne drznili ukrasti par uric sproščenosti samo zato, ker sem v bližini jaz ali kdo drug moje vrste.

Slovensko prestolnico smo zapustili sredi enega najodurnejših popoldnevov v tem odvratnem zimskem poletju, v Zagreb pa smo s svojim prihodom ponesli sonček. Sama tekma naj bi se prvotno odigrala pod reflektorji Varteksovega stadiona v Varaždinu, vendar je zjutraj v prometni nesreči preminil Anđelko Herjavec, glavni direktor firme Varteks in predsednik NK Varteks, tako da je bil spopad prestavljen na pomožno igrišče zagrebškega Maksimira. Ker je bila krovna poanta dneva v kovanju trdnejših političnih vezi, so slovenske vojščake najprej sprejeli v saboru, kjer jim je njegov predsednik Zlatko Tomčić pri nogometu zaželel puno uspjeha, živeli, Borut Pahor pa se je zahvalil in ga informiral, da smo itak prišli zmagat. Ker prazna vreča ne stoji pokonci, so gostitelji pripravili "jednu malu okrepu", ki se je seveda izkazala za jednu veliku gozbu, dasiravno so bile same jedi z vso blitvo, brokolom in svežo ribo nesporno skoordinirane kot nalašč za tekaški metabolizem. Sami hrvaški natakarji so se naše moštvo sicer na vse kriplje trudili prepričati, da bi po pol litra vina neprimerno srčneje brcali, vendar se mi je ob herojskem samoobvladovanju nekaterih slovenskih zvezdnikov zazdelo, da vendarle nisem edini, ki mu ni vseeno za rezultat.

Od zadnje rezine melone v sladoledu do prvega sodniškega žvižga ni moglo miniti več kot šestdeset minut, tako da so se naši ironmani še najbolje ogreli med pospešenim ogledom same stavbe hrvaškega hrama demokracije, med katerim so se potem na še kar vljuden poziv kolege Sarkiča (ko je postal preveč vsiljiv, so mu prijazno namignili, da vseeno niso na sindikalnem izletu, česar jim osebno nisem verjel) kot najsrečnejša med malimi družinicami postavili pred objektiv. Veliko se jih je med sabo strinjalo, da imajo pri sosedih sejno dvorano vendarle nekoliko majhno, določeni pa so se hlepeče ozirali proti predalom za gradivo pod mizami poslancev, ki da jih pri nas preprosto nimamo in so zato tla po mnogih sejah grozljivo nasmetena s papirjem. Na tej točki so začeli drug drugemu vlivati korajžo s traktati o tem, da je današnja tekma itak prijateljska in popolnoma nevažna, a sem prepričan, da je bilo tudi tem kristalno jasno, kako je nogomet vedno stvar nacionalnega ponosa, še če ga igrajo zadnji mlečnozobi dripci na vaškem smetišču.

Razmere na pomožnem maksimirskem igrišču so bile za igro resnično prijetne, atmosfera prekrasna: poznopopoldanski hlad, težki, a povsem nenevarni črni oblaki, naravnost nad lepim svežim terenom pa sončna vrzel najbolj sinjega neba, kar si ga morete misliti. Publike ni bilo veliko, par fantičev, par novinarjev, par policajev, vendar so burno vzdušje pripravili člani obeh uradnih delegacij, ki so v svoje krike iz minute v minuto vlagali več čustev. Sodniki so bili sicer vsi štirje iz Zagreba, vendar so nam pred začetkom kljub temu obljubili, da ne bo slovenska stran zmagala niti po kakšnem bizarnem naključju. Ker jim ni nihče povedal, koliko časa bo trajal polčas, so bili prepričani, da bo trajal toliko, kot traja ponavadi ob podobnih priložnostih: "Dok ne padne mrak ili dok neki od njih ne riknu." Na koncu je bila dolžina postavljena na herojskih štirideset minut, torej so se za tiste bolj lene med našimi uresničile najhujše more. Na njihovo srečo je potekala igra po principu večkratnih letečih menjav, tako da je dogajanje v tem pogledu mnogo bolj kot na nogomet spominjalo na hokej.

Cvet slovenske poštenosti (pred kratkim so se dogovorili, da bodo med člani reprezentance pobrali po deset jurjev za prave drese s pravimi priimki, in to ne iz davkoplačevalskega, temveč iz lastnega žepa) je tekmo začel silovito in je nekoliko bolj trebušaste in sivo- ali sploh brezlase Hrvate povsem stisnil na svojo polovico. Problem je bil samo v tem, da so začeli kot racionalni kerlci tudi naši že po petih minutah varčevati z energijo: vsepovprek so se namreč pritoževali nad strateško slabo zastavljeno pripravljalno tekmo, ki so jo z moštvom Ivančne Gorice odigrali prejšnji dan; dobili so jo s tri proti ena, po pričevanjih pa naj bi prav vsi po terenu celih sedemdeset minut noreli kot biki na ekstaziju, kar je, če nimaš tiste prave globinske kondicije, v enem dnevu seveda zelo težko nadoknaditi. Kljub temu neljubemu primanjkljaju goriva smo po prvih par lepih priložnostih (izpostavimo lahko recimo vešč in visok evrostrel predsednika SDS, ki je zbobnel za mišji repek mimo vratarjevega desnega kota) prevzeli vodstvo, in sicer po nečem, kar bi lahko še najlepše opisali kot klavrno implozijo kompletne hrvaške obrambe. Če te nihče ne krije in če golman ne stegne roke, z metra razdalje po balončkastem, od zemlje odbitem predložku resnično ni težko zatresti mreže, kar je tokrat ponosno ugotovil Roman Jakič in poletel v objem soigralcem.

Hrvati so v odgovor sicer sklenili nekoliko pritisniti, vendar domišljavi voleji z roba kazenskega prostora nekako niso našli poti niti v najširšo bližino snežno belega okvirja vrat. Ko so naši zapravili še par imenitnih priložnosti, so nasprotniki seveda morali izenačiti, in to z precej lepim zadetkom, za katerega bi težko krivili kogarkoli razen celega slovenskega moštva. Po prvem polčasu ni bil sicer nihče razočaran, glede na zamujeno pa ni mogel biti tudi nihče zares zadovoljen. V drugem je slovensko skvadro v napadu oplemenitil predsednik državnega zbora, peklensko čeden v zeleno-belem dresu, vendar je večino svoje aktivne igre prestal v zaledju. Če se je v prvem polčasu v slovenski obrambi s par brezkompromisnimi dueli izkazal gospod Vizjak, je v drugem obrambne niti v svoje roke prevzel zanesljivi in neumorni gospod Horvatič. Janezu Janši večji del tekme sicer ni šlo ravno najsijajneje, zapravil je nekaj tisočodstotnih šans, je pa s par nesebičnimi rešitvami nakazal nemajhno nogometno inteligenco in je bil tudi ključen mož pri akciji za dva proti ena, ko se je s kombinacijo instinkta in mačjih refleksov dobro znašel v kazenskem prostoru in iz nemogočega položaja zgrešil, žogo pa je v prazno mrežo potem potisnil Kopušar iz LDS. Zvok piščalke se še ni dobro polegel, ko je isti gospod slavil še drugič in v dveh dneh petič (Ivančni Gorici je namreč nasul vse tri).

Tri ena torej, po lepi kolektivni igri, slovenska zastava plapola nekje visoko, vatreni ponos pa je nekje dvajset tisoč milj pod morjem. In tudi ni bilo videti, da bo šlo gostiteljem kaj na bolje, pravzaprav je še lep čas mnogo bolj dišalo po še četrti razpoki v njihovi dodobra načeti mreži. "Ma hočeš ajde konačno ..." je po neki še posebej neuspeli hrvaški kombinaciji planil predsednik sabora, vendar misli ni dokončal, ker se je začel s predsednikom društva slovensko-hrvaškega prijateljstva dogovarjati, da naslednje parlamentarne seje od sramu sploh ne namerava sklicati. Še dobro, da sta v zadnjih petih minutah potem padla tista dva gola, ki ju v zadnjih petih minutah vedno znova kasiramo ne glede na rang tekmovanja. Obdobje med izenačujočim zadetkom in končnim sodniškim žvižgom bi lahko merili v stotinkah sekunde.

Beden, pocarski, ratificirajoč gol, da bo volk cel. Kar je pol minute pozneje ves prepoten delno potrdil tudi Ciril Pucko, naš kapetan in igralec tekme, večni jeziček na tehtnici, reprezentančni motor, edini resnično šolan igralec na igrišču, ki je sovrage rolal kot steklinast DJ in soigralcem serviral popolne žoge naravnost na srebrnem pladnju: "Navade teh golov v zadnjih sekundah smo se očitno nalezli od profesionalcev. Je pa tudi res, da smo dobili iz ozadja navodila, da nikakor ne smemo zmagati, tako da so bile proti koncu napravljene nekatere malo čudne menjave, ha ha."

Hrvaški poslanci so bili izčrpani in vidno presrečni, da jim je vendarle uspelo ukrasti točko, zato sem jih šel potipat, če bo v tej začasni evforiji o novem državnem sporazumu kdo slučajno pripravljen podariti nekoliko bolj pogumno izjavo, kot bi jo bil sicer. Odgovor je žal negativen, legendarni bivši Dinamov šef Zlatko Canjuga, strelec drugega gola, mi je recimo celo dejal, da s konkretno vsebino sporazuma sploh še ni seznanjen, njegovi kolegi pa so se zasopihano skrivali za diplomatskimi floskulami in zlatimi nasmeški. Njihova stališča je z najbolj poetičnimi besedami povzel Zlatko Kramarić iz Liberalne stranke, in sicer: "Naši interesi so komplementarni oziroma bi bilo treba vložiti čimvečje napore v to, da bi taki postali. Vam je pomembno hrvaško tržišče, mi bi radi lepo pot na zahod. Oboji smo majhen narod, zato se moramo čim bolj ozirati drugi proti drugim - preprosto premajhni smo, da bi glumili neke avtarkične, mrzovoljne države." Nekdo drug je dejal, da mora biti ključni cilj ta, da se na obeh straneh ustvari vtis, da nihče ne izgubi, temveč da s sporazumom vsi pridobimo. Nekako pod to operacijo gre verjetno uvrstiti tudi petkov remi.