Meja je določena

Zadržanost do sklepanja kompromisov in uveljavljanje principa "niti ped svete domače zemlje tujcem" sta bila praktično do pred nekaj dnevi vodilo vseh pomembnih hrvaških političnih strank. To je pokazala tudi predzadnja seja odbora za mednarodne zadeve hrvaškega sabora. Na dnevnem redu je bilo rutinsko poročilo o mednarodni aktivnosti zunanjega ministra Tonina Picule. Odnosi med Slovenijo in Hrvaško naj bi bili v ozadju predvidene pozornosti. V resnici je večina članov odbora namenila pozornost prav tem odnosom.

Prav vsi člani odbora iz vseh parlamentarnih strank so o sporazumih s Slovenijo in sklepanju morebitnih kompromisov govorili zadržano. Povedano naravnost, govorili so odklonilno. Slišati je bilo zahteve o tem, da morajo Hrvati govoriti o Dragonjskem in ne Piranskem zalivu, da je kakršen koli sporazum o meji nemogoč, preden Slovenija ne poplača dolgov Ljubljanske banke, in da bi morala z JE Krško upravljati Hrvaška. Kajti v primeru nesreče bo ogrožen Zagreb in ne Slovenija. Vesna Škare - Ožbolt (DC) je zatrdila, da hrvaški mediji nekritično promovirajo slovenske politike in njihova stališča, hrvaški politiki pa praktično nimajo dostopa v slovenski medijski prostor. Predsednik odbora Zdravko Tomac pa je izrazil prepričanje, da bi na pogajanjih morala sodelovati oba pristojna parlamentarna odbora. Ne pa da jih vodita obe vladi. Zgodba se je formalno ponovila na seji istega odbora minulo sredo. Na seji je predsednik hrvaške vlade Ivica Račan predstavil izhodišča za sklenitev sporazuma med državama glede JE Krško in meddržavne meje. Po dostopnih informacijah so člani odbora odločno in soglasno zavrnili vladna izhodišča za sklenitev sporazuma o meji. Potem pa so se stvari zasukale drugače.

Kar zadeva zunanjepolitični kontekst odprtih problemov med Hrvaško in Slovenijo, je že dolgo časa jasno, da tako v EU kot v Natu pričakujejo, da se zadeve končno razrešijo. Svoja pričakovanja so mednarodni politiki povezali s slovenskimi in hrvaškimi pričakovanji do povezovanja z EU in Natom. Seveda za obe državi na različni stopnji. Ta pričakovanja so prejšnji teden postala tudi v diplomatski jezik zavite zahteve. Hrvaški notranjepolitični kontekst zadeva nedavno glasovanje o zaupnici vladi, ki jo je zahteval predsednik vlade Ivica Račan. Vzrok so bila nesoglasja v vladi glede izročitve dveh generalov, osumljenih vojnih zločinov, mednarodnemu sodišču v Haagu. Pravi vzrok pa razčiščevanje odnosov s koalicijskim partnerjem in takratnim predsednikom HSLS Draženom Budišo. V tem spopadu je Račan nepričakovano dosegel prepričljivo zmago. S tem si je ne samo okrepil položaj v vladi, pač pa je dejansko nesporno postal politično najmočnejši človek na Hrvaškem, ki z lahkoto nadzoruje položaj tudi v parlamentu. To potrjujeta glasovanji o zaupnici in o sodelovanju s sodiščem v Haagu. Zato odločno zavrnitev vladnega predloga sporazuma v saborskem odboru za mednarodne odnose lahko razumemo tudi kot določeno taktiziranje. Tako glede še nedokončanih pogajanj o meji kot tudi glede takrat v slovenskem parlamentu še vedno nepotrjenega sporazuma o maloobmejnem sodelovanju.

Noč s srede na "zgodovinski" četrtek in dopoldan tega dne sta prinesla maksimum dosegljivega za obe pogajalski ekipi in odločenost predsednikov obeh vlad, da sporazum vladi vendarle potrdita.

Sporazum o 670 km dolgi kopenski meji je najpomembnejši v delu, ki zadeva mejo na morju. Tako v Piranskem zalivu kot na odprtem morju. Meja sedaj dodeljuje Sloveniji dobrih 80 odstotkov Piranskega zaliva. Hrvaški pripada preostanek. Ne gre pozabiti, da deklaracija, ki jo je hrvaški sabor v zvezi s tem sprejel leta 1999, zahteva mejo na polovici Piranskega zaliva. Za Slovenijo je ključen neposreden dostop na odprto morje.

Ker se pravne posledice za izvajanje sporazuma začnejo z ratifikacijo in izmenjavo obvestil, je na vladni ravni sklenjen sporazum mednarodnopravno in diplomatsko gledano fait accompli. Do ratifikacije bo prišlo prej ali slej. Vse drugo bi bil precendens. Zdi se, da upoštevaje zunanjepolitična pričakovanja tako slovenske kot hrvaške strani za zdaj obe strani več kot zadovoljuje. Ratifikacija bo zaradi konsenza vladnih in opozicijskih strank v DZ zanesljivo izvedena. Glede na trenutno Račanovo politično moč pa je ratifikacija povsem realna tudi v hrvaškem saboru. Sam postopek ratifikacije se med državama nekoliko razlikuje. Na slovenski strani mora predlog potrditi parlamentarni odbor za zunanjo politiko. Na hrvaški strani ga lahko podpiše sam predsednik vlade. Ustava nalaga hrvaškemu saboru za dokument take vrste dvetretinjsko večino. V državnem zboru taka večina ni potrebna. Po mnenju nekaterih zagrebških pravnih izvedencev pa bi bila tudi za potrditev v saboru dovolj navadna večina, če bi sporazum o meji opredelili kot dokument, ki ne govori o spremembi ozemlja. Mednarodnopravna praksa take primere pozna.

Pot do realizacije sporazuma bo seveda še dolga. Dokument je "krovne narave". To pomeni, da ga bo treba doreči s posameznimi izvedbenimi sporazumi za določena področja. Nejasnosti bodo verjetno v praksi ostale še lep čas po ratifikaciji. Meja je sedaj zarisana na zemljevidih z 1 mm črto. V resnici to pomeni 30 m. Kar omogoča kup nejasnosti in problemov. Na primer v gostilni Kalin pri mejnem prehodu Obrežje. Tam gre meja naravnost skozi gostinsko sobo. Blagajna za zdaj ostaja na slovenski strani.