Kitajske integracije

Ljudje hvalijo kitajsko hrano, kupujejo kitajske obleke, jedo iz kitajskega porcelana in z rahlo vzvišenostjo na McDonaldsovih igračkah prebirajo "Made in China". Po drugi strani svetovne raziskave napovedujejo, da bodo čez toliko in toliko let večji del zemeljske krogle naseljevali ljudje z azijskim videzom. Kitajci torej, ki se tako vztrajno in navidez uspešno selijo izza kitajskega zidu po vsem svetu in zaradi kulturnih razlik težko shajajo z novo okolico. S Kitajci so povezani še podatki o t. i. azilantih, prebežnikih, prebivalcih doma za tujce. "Pridejo sem in živijo na ravni razvitosti, za katero so garali naši starši. Za svoje nimamo poskrbljeno, zakaj naj bi skrbeli zanje?" grmi iz radijskih sprejemnikov in s časopisnih strani. Mit o kitajskih azilantih je razblinil pomočnik vodje centra za tujce Jože Konc, ki pravi, da trenutno med ljudmi, ki prosijo za azil, ni Kitajcev, saj to sploh ni v njihovi navadi: "Od 14 dni do nekaj mesecev ugotavljamo identiteto posameznika s pomočjo kitajskega veleposlaništva, s katerim dobro sodelujemo. Ko je postopek končan, se kitajski državljani prek Moskve vrnejo v Peking." Torej so na slovenskih tleh le začasno, ostane še drugi del slovenske kitajske populacije - 225 državljanov Ljudske republike Kitajske (podatki so za december 2000), ki imajo razlog za uradno dovoljenje za bivanje v Sloveniji.

Ravno k predstavnikom te skupine sem se tudi napotila z mislijo, da si prek stika s toliko ljudi ne smem ustvariti vtisa o milijardnem narodu, ampak če že bom še naprej zmedena, bom pa na veliko višji ravni.

Pekinška raca iz TUŠ-a

Začelo se je pred davnimi leti, ko so v Sloveniji odprli prvo kitajsko restavracijo. Potem še drugo in zdaj ima skoraj vsako slovensko mesto svoj kotiček kitajske hrane. Liu Jaun Qiung je bil eden izmed redkih kitajskih lastnikov restavracij, ki se je bil pripravljen pogovarjati z novinarji. Mnogi so se, sklicujoč se na slabe izkušnje z mediji (ker da ti ne znajo ločiti med Kitajci iz doma za tujce in drugimi Kitajci), odpovedali intervjuju. Liu je v Slovenijo prišel leta 1996, ko se je njegov brat, ki je pred tem delal kot kuhar v ljubljanski restavraciji Kitajski zid, odločil za odprtje lastne restavracije v Novem mestu. "Denar smo si sposodili pri starših, nekaj pri drugih sorodnikih in znancih." Iz omenjene restavracije je kar nekaj kuharjev šlo na svoje, bodisi kam drugam v Sloveniji ali pa so odprli restavracijo v prestolnici. Ker pa za delo v novi gostilni lastnik povabi sorodnike in znance, dobršen del kitajskih delavcev prihaja iz enega območja Kitajske - vasi Zhe Jiang. Liu, otrok arhitekta in gospodinje, se za izobrazbo ni zanimal preveč. Po končani kitajski gimnaziji je sledil bratu v Slovenijo. Pred enim letom, ko se je izkazalo, da je restavracija v Novem mestu uspešna, sta z bratom odprla še eno istoimensko (Tsing Tao - Zeleni otok) v Krškem. Na vprašanje, kje je bila kupljena oprema za restavracijo v Krškem (kjer smo se tudi dobili), je Liu s prstom kazal na posamezne stvari in našteval: "Slike so s Kitajske, luči smo kupili v Avstriji, porcelan je iz Mercatorja, nekaj stvari pa smo naredili sami." Na mizici pri vhodu, kjer sedijo Liu in natakarja in čakajo na stranke, sem poleg slovenskih revij o avtomobilih (v hiši so ravno pred našim prihodom kupili nov avto, ki nam ga je lastnik s ponosom pokazal) opazila tudi kitajske revije in kitajske kuharske knjige. Liu je zatrdil, da so mu te bolj za razvedrilo v osamljenosti kot napotek za delo. Saj je kitajska kuhinja že od nekdaj prilagojena evropskemu standardu, za katerega se niti ne ve, od kod je prišel. Kaj pa imena jedi? "Kitajci imamo bujno domišljijo, zato si sproti izmišljujemo zanimiva imena. Morajo biti dovolj izvirna, zato da ima stranka kaj vprašati." Na dveh Zelenih otokih hkrati 25-letni Liu dela kot natakar, kuhar in oskrbnik kuhinje s sestavinami: "Večino hrane kupimo v Mercatorju, Tušu ali Intersparu. Nekaj odkupimo od Kitajskega zida, ti imajo svoje skladišče in uvažajo stvari naravnost iz Kitajske. Nekatere začimbe pa kupujemo v Avstriji." Največkrat postrežejo z jedmi iz perutninskega mesa: "Odkar vemo za nore krave, se je povpraševanje po govedini občutno zmanjšalo. Naraslo pa je zanimanje za vegetarijansko hrano." O Slovencih in nasploh Evropejcih si je izoblikoval predstavo na podlagi stika s strankami in pri dveh natakarjih. Slednja sta videti zadovoljna z delom in posledično s plačo, Liu pa je zadovoljen z njunim načinom dela: "Zelo sta pridna, celo kitajščino razumeta. Čeprav smo toliko časa preživeli skupaj, da za razumevanje sploh niso potrebne besede. Jaz dvignem roko, onadva pa že vesta, kaj je treba postoriti." Slovenski gostje so lastniku restavracije ljubši od hrvaških: "Nazadnje sem imel hrvaške goste. Prišli so tik pred zaprtjem in sem jim stregel, navkljub njihovemu vzvišenemu in nekulturnemu obnašanju, do globoke noči." O kakšnem drugem poslu brata še nista razmišljala: "Imava premalo znanja za to, da bi se ukvarjala s čim drugim kot gostinstvom." Tudi na to, da bi se poročil, Liu še ni pomislil. Enostavno se na njegovem delovnem horizontu, kjer ni prostora za pojem prostega časa, še ni pojavila ženska, s katero bi lahko živel. Kljub 48 uram učenja slovenskega jezika Slovenk ne razume prav dobro. Čeprav si bo, kdo ve, mogoče tako kot nekaj Kitajcev v Sloveniji, ne ozirajoč se na kulturne razlike, za boljšo polovico izbral Slovenko. Kitajke so sedaj predaleč, pa še na to, kako debelo denarnico ima ženin, prevečkrat gledajo. V domovini Liu zaradi finančnih omejitev ni bil že vse od začetka bivanja v Sloveniji, čeprav si močno želi vrniti tja: "Tam imam veliko prijateljev, družino, ki me pogreša. Tukaj sem le začasno." Kitajska mu je najljubša, zato tudi ne bi šel živet v katero od kitajskih četrti po svetu.

Bivša študentka

Fang Li-Fang sem ujela v njeni trgovini s svilo. V butiku ima sicer slovenske prodajalce, občasno pa sama razkazuje svilene obleke in v razumljivi slovenščini svetuje kupcem. V Slovenijo je prišla kot študentka, med učenjem slovenščine je spoznala bodočega moža Kitajca Tian Xiao-Juna, ki je v Slovenijo prišel na počitnice z Malte in je bil takrat že dovolj premožen za odprtje trgovine z mešanim blagom. Sedaj ima Xiao-Jun svojo prodajalno s kitajskimi predmeti, Fang pa svojo z oblekami - obe sta zelo blizu (zraven blagovne hiše Marcus v središču Ljubljane), vendar so posli ločeni. "Z možem veliko delava. Ne moremo si privoščiti niti počitnic," je potožila lastnica, ki se je za trgovino s svilenimi izdelki odločila, ker je bila rojena v mestu, ki se tradicionalno ukvarja s svilo. "Moj stric dela v tovarni svile. Njegova žena oblikuje modele svilenih oblek. Moj oče, ki je pri svojih 80 letih že upokojen, je bil šef podjetja, ki se je ukvarjalo s proizvodnjo mlečnih izdelkov." Fang zelo pogreša starše, tako kot tudi oni njo, čeprav so z usodo poročene hčere zadovoljni: "Letos nameravam starše povabiti sem, da vidijo, kako živim, da bodo videli vnukinji." Zakonca imata dve hčerki - sedemletno Jano in dveletno Tino - obe sta se rodili v Sloveniji in imata poleg slovenskih imen tudi kitajska. "Starejša hči zna kitajsko, mlajša pa se bo maternega jezika tako kot Jana naučila iz posebnih računalniških programov," je pojasnila na svoje otroke ponosna mama, saj je starejša hči zelo uspešna v šoli, težav ji ne dela niti odsotnost med poukom. Fang za hčerki nima posebnih načrtov: "Ko bosta odrasli, naj si sami izbereta poklic in državljanstvo." Slednje, kitajsko, energični poslovni ženski dela težave, saj na slovensko dovoljenje za bivanje, kljub temu da že precej časa živi v Ljubljani, čaka tudi do dva meseca.

Med Kitajci, s katerimi se Fang druži na zabavah v prostorih veleposlaništva, in onimi iz doma za tujce, je Fang med pogovorom odločno postavila mejo: "Ne razumem teh ljudi. Plačajo za odhod v tujino, ne vedo pa niti, kam gredo. Enkrat sem videla na cesti dve bosi Kitajki, dala sem jima čevlje in denar za klic domov. To je bilo tudi vse. Smilijo se mi, a vsem ne morem pomagati." Fang ne bi imela nič proti, če bi slovenski Kitajci živeli v svoji četrti: "Tako in tako se zaradi prezaposlenosti premalo vidimo. Če pa bi živeli eden ob drugem, bi več komunicirali. Toda bivanje skupaj je nemogoče, ker nas je premalo in smo precej razpršeni." Vzdrževanje stika s kitajščino in nasploh vsem kitajskim Fang omogoča internet, kamor vsak dan pokuka po sveže kitajske novice. V nasprotju z drugimi Kitajci nima antene, ki omogoča gledanje kitajske televizije (lovi Hongkong, Tajvan in Peking), a redno bere evropski kitajski tisk, na katerega se da tudi naročiti. O kulturnih razlikah med Slovenci in Kitajci bi se lahko pogovarjali ure in ure, posebno pa je Fang poudarila urejenost slovenskih moških: "Kitajci sploh ne pazijo na to, kako so oblečeni. Moški je lahko zgoraj zelen, spodaj pa moder in ga to ne sploh moti. Slovenski moški so glede tega občudovanja vredni. Evropejci pa so tudi bolj romantični kot Kitajci."

Med dvema civilizacijama

Petnajstletna Zhang Hua je, ko je govorila o rojstnem kraju - kitajski vasi Zhe Jiang, ki šteje toliko prebivalcev, kolikor jih ima Ljubljana, a bo za kitajske razmerje ostala vas še kar nekaj let, za ilustracijo razmerja med številčnostjo Slovencev in Kitajcev navedla anekdoto: "Slovenski minister za gospodarske zadeve kliče na Kitajsko in se dogovarja s kitajskim ministrom o vzpostavitvi gospodarskih stikov. 'Koliko vas pa je?' vpraša Kitajec. 'Dobra dva milijona,' odgovori minister. 'V katerem hotelu pa živite?' ga vpraša Kitajec." Kot tipična kitajska deklica je Zhang v svoji rojstni vasi hodila v šolo najprej k dopoldanskemu pouku, potem kosila doma ter ponovno šla v šolo vse do 17. ure. Spominja se, da so bili kitajski učitelji zelo strogi: če se je kdo po nepotrebnem premikal, jih je dobil s palico po rokah. Kljub temu se trenutno ena od uspešnejših osmošolk Osnovne šole Spodnja Šiška želi vrniti na Kitajsko. "V rojstnem kraju sem hodila v šolo, nato pa sem si vzela čas za igranje in prijatelje. V Ljubljani se najprej učim, potem pa pomagam v restavraciji," je povedala 15-letna Zhang Hua, ki se je že vpisala na srednjo ekonomsko šolo, kjer jo bodo sovrstniki po vsej verjetnosti tako kot prejšnji sošolci zaradi enostavnosti pri izgovorjavi imena klicali Anja. "Vsekakor ne bi študirala gostinstva, tega imam tako in tako dovolj," je odločno zatrdilo predčasno odraslo dekle. V restavraciji, tako kot njen starejši brat, ki se je učenju odpovedal v dobro gostilni, pomaga staršem pri sprejemanju gostov, po potrebi prevaja in opravlja cel kup drugih malenkosti. "Starši imajo nekoliko staromodne poglede na življenje. Ne zavedajo se pomembnosti izobrazbe. Oče je bil celo življenje mizar. Prvič je delal v tujini na Češkem. Nato so ga kot mizarja povabili v Ljubljano. Opremil je celotno restavracijo Kitajski zid (povabili so ga, ker smo iz iste vasi). Pozneje si je moja družina pri sorodnikih sposodila denar in smo odprli restavracijo Zhong Hua," je v lepi slovenščini, le z lahkim prizvokom kitajskih tonov, razložila Zhang. V restavraciji je po mnenju Zhang osrednjo vlogo prevzela mama. Oče, tako kot drugi predstavniki njene družine, dela v kuhinji. "Ko so se starši začeli ukvarjati z gostinstvom, so v restavraciji zaposlili same sorodnike, kar pa ni dobro za posel," Zhangino čelo se je nagubalo, "do sorodnikov imaš poseben odnos. Ne moreš jim povedati naravnost, kaj delajo narobe. Tudi zahtevati od njih zaradi sorodstva ne moreš toliko kot od tujih ljudi." Zhang se v Sloveniji ne šteje več za tujko, saj je vsrkala vase del slovenske kulture, a tako ne menijo drugi. Zaradi eksotičnih oči vsake toliko časa dobi pripombo na račun svojega videza. "Nekateri prav grdo kaj rečejo, a se ne menim več zanje. Moram pa se zahvaliti vsem svojim učiteljem, ravnateljici in sošolcem. Zelo veliko so naredili zame," je z neizumetničeno hvaležnostjo v besedah in očeh povedala Zhang in prijazno zavrnila McDonaldsov hamburger, ki sem ji ga ponudila, saj sva se dobili za McDonaldsovo mizico. Pravzaprav sploh ne mara tovrstne hitre hrane, tudi s slovensko solato je imela v šoli nekaj težav, a se je pozneje navadila. In koliko je v kitajski hrani, ki jo ponujajo v kitajskih restavracijah po Sloveniji, sploh kitajskega? "Skoraj nič. Na Kitajskem je veliko več začimb, te je tukaj zelo težko dobiti, hrana je tudi poenostavljena za evropski okus." Kakorkoli že, strank jim ne manjka. Pogosto stalni obiskovalci postanejo tudi prijatelji staršev. Slednji pa so ohranili stik z domovino z branjem časopisov in prek kitajskih filmov na DVD: "Eh, te kitajske nanizanke so tako dobre, da se jim ne moreš upreti. Nazadnje smo jih z družino gledali do četrte ure zjutraj." Od kitajskega tiska Zhang najbolj ugajajo revije o kitajskih pop pevcih in drugih zvezdah, čeprav najraje posluša Sebastiana in Britney Spears.

Zhang se vrti v odraslih kitajskih krogih, stike s sovrstniki ima le redkokdaj: "Večina Kitajcev ima zaradi pomanjkanja denarja otroke na Kitajskem. Ko pa se srečam z redkimi sovrstniki, smo zmeraj v zagati, kateri jezik naj govorimo, slovenščino ali kitajščino. Slovenščina ima prednost, ker se v njej lažje sporazumevamo." Kitajci, zasidrani v Sloveniji, Zhang nimajo več za svojo, med drugim tudi zato, ker veliko govori: "Brat se vedno heca, da naju je mama narobe rodila. Jaz sem zelo komunikativna, včasih celo preveč govorim. Brat je pravo nasprotje. Moralo pa bi biti obratno, jaz bi morala biti skromnejša, brat pa, kakor se spodobi za kitajskega moškega, bolj jezikav." Anja, razpeta med dvema civilizacijama, se z odraslimi Kitajci videva na občasnih srečanjih: "Uradno se dobivamo v prostorih kitajskega veleposlaništva ob proslavi kitajskega novega leta ali dneva državnosti. Med delavnikom pa v Kitajskem zidu za večjo mizo. Med sabo izmenjujemo DVD-je in CD-je. Pogovarjamo se o vsakdanjih težavah. O tem, kako dobiti delovno dovoljenje, podaljšati vizum, s kom se dogovoriti za uradni prevod. Pomagamo si med sabo ne samo z nasveti, ampak tudi finančno." Zhang ima odrasle sodržavljane za lahkoverne, kar je posledica neobveščenosti: "Evropo si predstavljajo kot obetavno deželo. Mislijo si, da bodo, ko bodo prišli na evropska tla, prišli v nebesa. Ko pa se njihova želja uresniči, vidijo, da je treba veliko delati, da je življenje v tujini eno samo garanje."

Na vprašanje o evropski kitajski mafiji so skomignili z rameni, preprosto niso razumeli vprašanja. Še eno skupno lastnost imajo - domotožje in veliko željo vrniti se na Kitajsko, kar se pozna tudi po naraščajočem številu zaprtih restavracij - v prestolnici so že najmanj tri.