Šminkerska obramba

Odločitev Slovenske vojske o nakupu 30 ameriških terenskih vozil znamke Hummer pred nekaj dnevi je bila verjetno zgodovinska. Ne zgolj zato, ker so se za nabavo odločili brez pravih analiz in iz očitne želje po pridobivanju političnih točk za vstop v zvezo Nato, veliko bolj je odločitev zgodovinska zato, ker nakup prvič jasno dokazuje, da je razširitev zveze Nato pravzaprav predvsem velik biznis, pa tudi zato, ker vse bolj postaja jasno, za kaj bomo v prihodnjih letih pravzaprav usposabljali slovenske vojake. Ne za obrambo domovine pred sosedi - ti Slovenije že dolgo ne ogrožajo več -, pač pa za mednarodno posredovanje v oddaljenih puščavah, stepah in tundrah. Hummer je sicer vsestransko terensko vozilo, vendar je posebej primeren prav za terene, kakršnih v Sloveniji ni.

Ofenzivna zveza

Začnimo s preprostimi dejstvi. Slovenska vojska je po mnenju ameriških generalov, ki so jo že večkrat pokritizirali, prevelika in slabo opremljena. Zato generali predlagajo, naj se Slovenija odreče zračnemu in protizračnemu orožju, tankom, težkemu topništvu in podobni vojaški krami. Vredni preživetja naj bi bili samo specializirani pehotni oddelki, na primer gorske enote, saniteta, komunikacije in podobno. Vse to je povsem v skladu z novim strateškim konceptom Nata in misijami "out of area" (zunaj ozemlja članic), ki bodo v prihodnje potekale v skladu z odločitvami OZN - ali pa tudi ne. Z novim strateškim konceptom je leta 1999 Nato prerasel svoje prejšnje okvire. Za vsem tem je očitna tudi nova geopolitična logika. Varnost v Evropi prihodnosti naj ne bi bila prepuščena OVSE ali kakšni podobni organizaciji, pač pa zvezi Nato. Vse, kar je zunaj zveze - to pa sta predvsem Rusija in Kitajska -, je zato izpostavljeno počasnemu obkrožanju s članicami nove zveze. To posredno vpliva na oblikovanje protizvez med državami, ki so zunaj Nata. Še več - do sredine 90. let je bil Nato predvsem samoobrambna organizacija držav članic, od leta 1999 pa je ofenzivna zveza, ki si sama postavlja pravila, sama odloča o pogojih za akcijo in posreduje tam, kjer se njenim članicam in zaveznikom (beri ZDA) zdi primerno.

Teritorialna, slabo gibljiva in tehnično ne dovolj opremljena Slovenska vojska za Nato ni zanimiva. Edinemu svetovnemu hegemonu so potrebne gibljive, profesionalne, angleško govoreče, usposobljene enote, predvsem pa pehota, ki jo bo mogoče pošiljati v najrazličnejša krizna žarišča po svetu. Slovenska vojska se, čeprav še ni v Natu, že obnaša v skladu s pričakovanji iz Washingtona. Vojska bo v nekaj letih zmanjšana s 74.000 na 34.000 vojakov, omembe vredne enote pa bodo zbrane v brigadi, ki jo sestavljajo 10. motorizirani bataljon, 132. gorski bataljon, 182. pehotni bataljon in odred specialcev. To naj bi bile enote, s katerimi bi po besedah obrambnega ministra dr. Antona Grizolda dobili "sodobno in učinkovito, a ne predrago vojsko, s katero si bo Slovenija predvsem zagotavljala varnost, se brez večjih težav vključila v evroatlantske povezave in prevzela odgovornost za mednarodno varnost". Ali kot piše v študiji Nata o razširitvi: "Zmožnost kandidatk, da vojaško prispevajo h kolektivni obrambi in k novim misijam zveze, bo dejavnik pri odločitvi o sprejetju med članice." V zameno naj bi članice dobile predvsem zagotovila iz 5. člena washingtonske pogodbe, ki razglaša, da je napad na eno hkrati napad na vse članice zveze.

Kolikšna bo cena slovenske vstopnice za to vrsto jamstva, je težko predvideti. Leta 1994, ko so se pojavila mnenja o vstopu Slovenije v Nato, je bil v ministrstvu za obrambo narejen izračun, po katerem bi našo državo vstop v Nato stal od 800 milijonov do milijarde ameriških dolarjev. Ta trditev ni spodbudila nobenih protestov v strokovni in politični javnosti. Sedanja projekcija razvoja Slovenske vojske do leta 2010 predvideva povečanje prispevkov za obrambo na 2,3 odstotka bruto nacionalnega prihodka, to je ob predvideni rasti 4 odstotke na leto enak znesek dolarjev. Zadnji nakupi - 80 milijonov nemških mark za nakup RKB-opreme, pontonskega mostu in vozil - so zato le manjši zalogaj. Tudi 8 do 12 milijonov dolarjev za nakup hummerjev in dodatnih 6 milijard tolarjev, ki jih zahteva minister Grizold, bo dovolj samo za vstopnico do preddverja Nata.

Velik biznis

Da je razširitev zveze Nato predvsem izredno velik biznis in začetek oboroževalne tekme, ki koristi predvsem ameriškemu gospodarstvu, opozarjajo številne mednarodne organizacije. "V pripravah na razširitev Nata srednje- in vzhodnoevropske države kot na primer Poljska, Madžarska, Češka, Romunija in Slovenija kupujejo ofenzivna vojaška sredstva, na primer letala F-16 in F-18 in bojne helikopterje, da bi si z njimi izboljšale možnosti za sprejetje v zvezo. Širitev Nata je srednjo in vzhodno Evropo spremenila v donosen vojaški trg, ki je vreden najmanj 35 milijard dolarjev ... Kljub uradnim stališčem Nata, da nakupi orožja ne zagotavljajo članstva, so države vzhodne in srednje Evrope pod pritiskom, da kupijo to orožje zaradi izboljšanja možnosti za vstop v zvezo ... Pri tem državam srednje in vzhodne Evrope ne grozi nobena zunanja nevarnost ... Selektivno oboroževanje držav s sodobnim ofenzivnim orožjem destabilizira regijo in je v nasprotju z deklariranimi cilji Nata," opozarja ena od študij organizacije BITS, Berlinskega informacijskega centra za transatlantsko varnost.

Odločitve vlad kandidatk za članstvo v Natu potrjujejo to mnenje. Aprila 1997 se je na primer Madžarska odločila, da bo iz zračne flote umaknila letala vrste Mig-23MF, Mig-21MF in Suhoj 22M-3. Madžarski obrambni minister Georgi Keleti je to razložil kot "varčevalni ukrep", ker naj bi Madžarski "ne grozila nobena neposredna nevarnost". Samo nekaj mesecev kasneje je Madžarska začela kupovati nova letala. V ožji izbor so prišli ameriški lovci družbe McDonell Douglas F/A-18 in Locheed Martinovi F-16. Ameriška vlada je sočasno Češki ponudila "petletni brezplačni leasing" za svoja letala F/A-18.

Včasih so pritiski povsem očitni. Ko se je Poljska leta 1997 odločila, da 250 novih letal ne bo kupila takoj, temveč šele čez pet let, je morala že naslednji dan, zaradi pritiska iz EU in ZDA, spremeniti odločitev. Poljska si je dovolila podoben "prekršek" še enkrat istega leta, ko je napovedala, da bo v Izraelu obnovila in z raketami opremila svoje vojaške helikopterje vrste Huzar. Ameriški in britanski vojaški odposlanci so v Varšavi takoj protestirali pri poljskem svetovalcu za državno varnost Mareku Siwiecu. Teden pozneje je poljski predsednik Kwasniewski izdal sporočilo za javnost, v katerem je zapisal, da odločitev o posodobitvi helikopterjev "še ni bila sprejeta". Menda zato, ker bi morali biti izraelski izstrelki "preskušeni v bolj neprijaznem poljskem podnebju".

Tudi odgovor na nenavadno vprašanje, "katera članica Nata ima v svoji oborožitvi še zmeraj ruske mige 29", pokaže vso nepotrebnost milijardnih vojaških izdatkov. Le Nemčija, ki je od nekdanje Vzhodne Nemčije podedovala 24 ruskih letal vrste Mig-29, ima ta letala še zmeraj v svojih oboroženih silah na letališču Laage. Polkovnik Reinhard Mack, ki vodi eskadriljo, je nad ruskimi izdelki navdušen še danes. Letalo vrste Mig-29 naj bi bilo "visokotehnološki" izdelek, opremljen z lasersko tehnologijo in nekaterimi posebnostmi. Pilot miga naj bi imel čelado z vizirjem, ki omogoča sestreljevanje letal zgolj s "pogledom" na cilj. Tudi v pospeševanju in manevriranju naj bi bil mig boljši od zahodnih letal. Prednost zahodnih letal naj bi bile boljše rakete in elektronski sistemi, zaradi katerih prednosti miga v boju ne pridejo do izraza. A Nemčija to slabost sedaj odpravlja. Namesto zamenjave bo vsako letalo opremila s 500.000 dolarjev vedno elektronsko opremo in s tem več kot zadovoljivo posodobila svoja letala. Vendar gre ta poteza, kot pišejo zahodni vojaški časopisi, zelo v nos letalskim proizvajalcem onstran Atlantika. Kar je dovoljeno Nemcem, očitno ni dovoljeno Madžarom. Zakaj pravzaprav tudi druge članice Nata ne bi le prilagodile svoje opreme? "Večina razlogov je političnih. Ameriški proizvajalci letal na primer nimajo radi zamisli, zaradi katerih bi izgubili potencialne možnosti za prodajo svojih letal nekdanjemu vzhodnemu bloku," opozarja neki ameriški analitik.

Vsega tega si bodoče članice Nata očitno ne morejo privoščiti. Pritisk Washingtona za militarizacijo kandidatk, ki so bile izključene iz prvega kroga širitve - predvsem gre za Slovenijo in Romunijo -, je že dolgo zelo hud. Obe državi si poskušata naklonjenost kupiti z vlaganjem v vojaško železnino. Leta 1997 so svetovni mediji poročali o odločitvi Slovenije, da kupi 12 helikopterjev vrste Super Cobra, vrednih okoli 300 milijonov dolarjev. Romunija pa je v Washington poslala sporočilo, da namerava kupiti 12 ameriških lovcev in 9 velikih transportnih letal vrste C-130 Hercules. Za vse skupaj je potrebna tudi ustrezna finančna podpora. Že leta 1996 so ZDA iz svojih skladov za gospodarsko pomoč umaknile 7,8 milijarde dolarjev in jih usmerile v oborožitvene programe. Kandidatke za Nato so sočasno dobile Pentagonovo "jamstvo za izvozne obrambne programe" (DELG). Gre za programe, ki dajejo Pentagonu možnost izdaje jamstev za posojila v višini 15 milijard dolarjev. To je seveda zelo malo - če primerjamo z neverjetnimi 465 milijardami dolarjev, ki jih države članice Nata (od tega ZDA 270 milijard dolarjev) na leto porabijo za oboroževanje. Iz tega fonda so že doslej države črpale velike zneske. Romunija je s temi sredstvi kupila brezpilotna letala ameriške korporacije AAI, Poljska, Češka in Madžarska pa so iz istega izvora dobile 647 milijonov dolarjev posojil.

Plati pa klati

Pritiski oboroževalnih lobijev in držav izvoznic orožja so v popolnem nasprotju s proračunsko politiko srednjeevropskih držav in hudo obremenjujejo njihova gospodarstva. Ponekod je vpletanje predstavnikov vojaške industrije v politične zadeve zelo opazno. V senatnem komiteju ZDA za razširitev zveze Nato so poleg politikov številni poslovneži iz ameriških multinacionalk, predsednik komiteja pa je izvršni direktor korporacije Lockhead Martin Bruce Jackson. V ZDA je postal znan predvsem po izjavi, da bo širitev zveze Nato ameriške davkoplačevalce stala nič več kot "tablico čokolade za vsakega davkoplačevalca". Komite si je v prizadevanjih za razširitev zveze pridobil podporo treh nekdanjih državnih sekretarjev (med njimi tudi Henryja Kissingerja). Predsednik komiteja zelo podpira vstop Romunije v Nato. To sploh ni nenavadno; Romunija je od njegovega podjetja že kupila 82 milijonov dolarjev vredno radarsko opremo. Podobna je bila akcija senatorja Geralda Solomona. Ker ga podpirata Lockeed Martin in korporacija Textron, se je takoj za tem, ko je Romunija kupila več izvidniških brezpilotnih letal, ki jih izdelujeta ti dve korporaciji, ekspeditivno zavzel za hitro sprejetje Romunije v zvezo Nato.

Za kolikšne zneske gre, še zmeraj ni povsem jasno. Licitacija se je začela pri 25 milijardah dolarjev, nato je ameriška korporacija RAND naračunala 45 milijard dolarjev, do kongresa pa je prišel že znesek 125 milijard dolarjev. Po mnenju nekaterih neodvisnih inštitutov bodo ti stroški še precej višji; nekateri so prepričani, da je "širitev zveze Nato projekt, ki bo ameriške davkoplačevalce do leta 2010 stal 250 milijard dolarjev". "Zaradi Savdske Arabije, ki se še zmeraj rešuje dolgov, nastalih zaradi krize v Perzijskem zalivu leta 1991, in azijskih kupcev orožja, ki okrevajo po finančni krizi, je srednja in vzhodna Evropa eno redkih velikih svetlih območij za ameriška podjetja v naslednjih letih," opozarja William D. Hartung v Multinational Monitorju. Vojaškoindustrijski kompleks ZDA potrebuje nove naloge, saj je kljub koncu hladne vojne še zmeraj enak kot takrat, ko je bila ta na vrhuncu.

Pri celotnem projektu je še zmeraj toliko neznank, da vse do sprejetja novih članic ne bo jasno, koliko denarja se bo dejansko porabilo za oboroževanje. Proračunski odbor ameriškega senata je leta 1998 naredil projekcijo, po kateri bi 12 novih članic Nata namesto treh pomenilo kar 500 milijard stroškov za obrambo. ZDA so že napovedale, da želijo plačati le od 6 do 15 odstotkov tega zneska. Če bi novim članicam uspelo pridobiti ugodnejša posojila, bi se računica lahko spremenila. Tedaj bi ZDA lahko plačale od tretjine do polovice stroškov razširitve Nata. Tudi zadržani opazovalci, na primer ameriški Cato Institute, predvidevajo, da stroški širitve ne bodo manjši od 70 milijard dolarjev.

Oboroževalni koncerni so seveda v neposredni zvezi s politiko. Samo po prvi Clintonovi izvolitvi naj bi bila oboroževalna industrija zveznim politikom uradno nakazala za okoli 14,2 milijona dolarjev prispevkov. Še veliko več denarja se porabi za lobiranje. Leta 1997 je ameriška obrambna industrija porabila okoli 50 milijonov dolarjev za "lobiranje" pri predstavnikih države. Vojaška industrija z milijonskimi prispevki neposredno podpira Demokratsko in Republikansko stranko. Analitiki menijo, da je to "dobro porabljen denar", ki se tisočkratno povrne. Z njim so si proizvajalci orožja v Clintonovem času kupili davčne olajšave, državna posojila in jamstva, konec prepovedi izvoza v Latinsko Ameriko, razširitev zveze Nato na območje nekdanjega vzhodnega bloka in zavrnitev zakonov, ki bi prepovedali izvoz orožja v države, ki kršijo človekove pravice. Predstavniki vojaške industrije pogosto sedijo kar v državnih telesih. Tako je na primer "skupina svetovalcev za obrambne nakupe" (DTAG) pri State Departmentu sestavljena iz 40 predstavnikov najmogočnejših vojaških izvoznikov, kot so Boeing, United Technologies, Lockheed Martin, Hughes, Allied Signal, Litton Industries, Raytheon, General Dynamics in drugih. Leta 1998 je ameriški oboroževalni industriji končno uspel še en veliki met. Republikanskima senatorjema Orinu Hatchu in Amoryju Houghtonu, oba sta dolgoletna odvisnika od finančnih podpor oboroževalne industrije, je po več poskusih končno uspelo z zakonom, ki bo tej industriji od leta 1998 do leta 2003 prinesel 340 milijonov dolarjev dodatnih davčnih olajšav. Skupaj to znese okoli 200 milijonov davčnih olajšav na leto.

Vendar to še zdaleč ni vse. Največji uspeh ameriške oboroževalne industrije je bil že v času predsednika Clintona sprejet zakon o državnih posojilih državam, ki kupujejo ameriško orožje. Po podatkih Pentagona je 14 milijard dolarjev vredna posojila do sedaj dobilo 34 držav. Največji dobički od prodaje orožja se seveda znova stekajo k ameriškim, delno pa k angleškim in francoskim korporacijam. Lockheed Martin na leto proda za okoli 20, Boeing za 17, Raytheon za 12, angleški British Aerospace za približno 6,5, francoski Thompson pa za okoli 4,6 milijarde dolarjev morilskega blaga. Zato ni nenavadno, da je tudi po mnenju zahodnih analitikov proces lobiranja v Evropi "še bolj vsiljiv kot kampanje v Washingtonu".

24 ur

Vendar so tudi nove članice Nata iznašle posebne tehnike varovanja svojih interesov. Takoj ko je ameriški kongres ratificiral vstop Poljske, Češke in Madžarske v Nato, je žeja teh držav po novi ameriški tehnologiji hitro usahnila. To je dober dokaz, da so ti nakupi politično motivirani. Poljska, ki se je pogajala o nakupu nekaj sto lovcev, je uresničitev načrtov po sprejetju zelo hitro "preložila v nedoločeno prihodnost" in se v nasprotju s tem začela zanimati za leasing nekaj deset lovcev F-16. Vojaške korporacije na to odgovarjajo z naložbami v domača podjetja, če se vlade odločajo za nakup njihovih izdelkov. Tako je Boeing že 35-odstotni lastnik češkega proizvajalca letal Aero Vochody in s tem podjetjem pripravlja izdelavo večnamenskega letala L-159 za češke oborožene sile, Textron pa je kupil romunsko helikoptersko podjetje IAR Brasov predvsem zaradi skorajšnje prodaje svojih helikopterjev v vrednosti 1,6 milijarde dolarjev Romuniji. In če se bo Poljska odločila za večji nakup lovcev F-18, bo Lockheed Martin skupaj s poljskim proizvajalcem letalskih okvirjev PZW Mielec zgradil tovarno v bližini Varšave.

Zastavlja se seveda vprašanje, zakaj se predstavniki ameriške in tudi evropske obrambne industrije na vse kriplje trudijo prodati svoje izdelke in zakaj raje ne počakajo, da se ta gospodarstva rešijo iz kriz? Del odgovora je, da se Pentagon pripravlja na nakupe orožij nove generacije, na primer letal F-22, zato je ameriškim proizvajalcem veliko do tega, da si s prodajo starejših vrst letal zagotovijo stalno delo in zaslužke z večjimi Pentagonovimi naročili. Poleg tega naj bi bila prodaja v tujino vsaj dvakrat tako donosna kot prodaje Pentagonu. Velike, "kapitalne" prodaje, kot je bila na primer prodaja 150 lovcev F-16 Tajvanu leta 1992 v vrednosti 9 milijard dolarjev, so Lockheed Martinu omogočile velike dobičke za več let vnaprej. Pomanjkanje dela pa seveda takoj zmanjšuje vrednost delnic.

In Slovenija? Zgodba s terenskimi vojaškimi vozili je dober povod za premislek o tem, ali bi Slovenija sploh morala v Nato in kakšna je "cena", ki se jo za to varnost splača plačati. In če se že gre v Nato - kje so realne povračilne dobave in naložbe? Vojaški analitik polkovnik Milan Gorjanc je sicer prepričan, da se bo tudi Slovenija morala "prikloniti močnejšemu in za sedaj edinemu", s čimer bi si lahko zagotovila "vsaj dostojanstveno posredovanje ZDA" v bodočih sporih. Vendar opozarja, da ima zaradi sedanjega obnašanja Slovenije Nato zelo malo razlogov, zaradi katerih bi si v zvezi morali želeti vstop naše države. Poglavitni razlog - možnost prehoda vojakov skozi Slovenijo - se mu ne zdi pretirano prepričljiv. "Že pred nekaj leti je nekdanji svetovalec ameriškega predsednika Brzezinski v pogovoru s predsednikom Kučanom dejal, da Nato ne bo niti vprašal za prehod svojih enot. To se je pravzaprav zgodilo ob preletih slovenskega ozemlja ob posredovanju Nata v BiH leta 1995 oziroma v Jugoslaviji leta 1999, ko so sicer vprašali, vendar je vlada v to brez pretirane razprave privolila. Druge izbire tudi ni imela. Danes gredo prek Slovenije vojaške kolone italijanske vojske proti BiH in Kosovu, pa tudi proti Madžarski z enodnevno napovedjo, posamezna vozila pa celo brez napovedi. Kakor da je Slovenija že v Natu!" opozarja Milan Gorjanc.

Če želiš kaj prodati, je treba najprej določiti ceno. To vedo v ameriški vojaški industriji, to vedo tudi branjevke na trgu. Zato je še toliko bolj nenavadno, da tega ne vedo tisti, ki tako malo cenijo to, kar imamo, da na hitro in za veliko proračunskega denarja Sloveniji kupujejo ne prav potrebno članstvo v Natu.