Kam plujemo?

Gospodarske razmere so v Evropi in svetu daleč od rožnatih. A drugače kot prejšnja leta bo splošna gospodarska klima v petindvajsetih tranzicijskih državah (razen v Makedoniji) letos vendarle pozitivna. Največjo gospodarsko rast so imeli v državah nekdanje Sovjetske zveze (Letonija 6 %, Rusija 5 %, Azerbajdžan celo 8 %); na Madžarskem je bila rast 4,8-odstotna, v Sloveniji bo številka približno 4,8 %. Na slovensko malce počasnejšo plovbo bo vplival predvsem izvoz v države članice Evropske unije. Izvoz v te države presega 60 % vsega slovenskega izvoza. Napovedi o gospodarski rasti pa so za države s skupno valuto evra vse prej kot dobre. Povprečna rast BDP v teh državah znaša 2,6 % (leta 2002 bo 2,8 %), to je celo optimistična napoved glede na to, da Evropa v svojem konjunkturnem ciklu (ta sledi ameriškemu) zaostaja za ZDA. To pa glede na gospodarski položaj v ZDA, ki je na robu recesije (industrijska proizvodnja se zmanjšuje že devet zaporednih mesecev, to je najdaljše obdobje po letu 1982), pomeni, da jim bo Evropa kmalu sledila. Posledično pa tudi Slovenija.

Našo "barko" bo upočasnjevalo več dejavnikov, predvsem inflacija in povečevanje zunanjega dolga, ki že uvršča Slovenijo med srednje zadolžene države. Inflacijo na tako visoki ravni po mnenju vladnega urada za makroekonomske analize ohranjajo predvsem zunanji dejavniki, kot so denimo naraščanje cen naftnih derivatov, krepitev ameriškega dolarja in naraščanje inflacije v Evropski uniji. V omenjenem uradu opozarjajo še na zelo majhen priliv tujih neposrednih investicij. Tudi država priznava, da je tu naredila premalo glede na druga tranzicijska gospodarstva. Že iz programa, ki se nanaša na spodbujanje naložb v letih 2001 do 2004, ki ga je vlada izdala prejšnji teden, je razvidnih več neugodnih vplivov, ki odganjajo tuje vlagatelje. Med glavnimi slabostmi študija našteva: negativen odnos politike do tujih investicij, administrativne ovire, počasno privatizacijo in prestrukturiranje podjetij, težave s pridobivanjem industrijskih zemljišč, nezadostne finančne spodbude vlade in pomanjkanje kadrov ter delovno zakonodajo, ki premalo upošteva interese delodajalcev. Slovenija prav tako sodi na rep držav (študija primerja Hrvaško, Češko, Madžarsko, Poljsko in Slovaško), kar se tiče davčnih olajšav in nepovratnih finančnih spodbud.

Glede na novo organiziranost ministrstev se bo s spodbujanjem tujih vlaganj ukvarjala Agencija za gospodarsko promocijo Slovenije in tuje investicije (AGPTI). Poleg dodatnega zaposlovanja in nabave opreme za zaposlene bodo v agenciji moči usmerili v trženje Slovenije kot privlačne lokacije za tuje investitorje in v odpravljanje ovir, ki so našo državo v primerjavi z drugimi dolgo postavljale v ne ravno investicijski raj. Agencija bo denimo sofinancirala stavbna zemljišča za industrijo; zanje se bodo lahko prijavile občine, ki želijo vzpostaviti industrijsko cono. Sofinancirane bodo tudi naložbe v osnovna sredstva, za kar bodo lahko kandidirala podjetja, ki bodo odprla najmanj sto delovnih mest.

V oči pa ne bodeta le že omenjena previsoka inflacija in skromno vlaganje v slovensko gospodarstvo, opazne so tudi plače v javnem sektorju. Te so problem že, odkar imamo svojo državo, a se jih doslej še ni lotila nobena vlada.

Poleg naravnih danosti (zemljepisna lega), s katerimi pa vlada nima nič, lahko med prednosti slovenskega gospodarstva štejemo tudi razmeroma nizek javni dolg, vendar se že nevarno povečuje. Zunanji dolg že presega 30 % bruto domačega proizvoda. Tudi urna postavka stroškov dela v industriji je razmeroma nizka (v Sloveniji 13,2 DEM) glede na urno postavko v Nemčiji (50,5 DEM). Slovenija je po ceni delovne sile primerljiva s Portugalsko (12,9 DEM) in Grčijo (16,5 DEM). Res je tudi, da je cena delovne sile podatek, na katerega se ne smemo zanašati, saj je vsaj ducat držav, kjer so stroški dela v industriji neprimerljivo nižji. K večji mednarodni konkurenčnosti pripomorejo predvsem izobražena delovna sila, tehnološka razvitost in liberalnost poslovanja, vse to pa je v nasprotju s slovensko prakso ignorantskega odnosa države do spodbujanja tehnološkega razvoja, prenizkimi vlaganji v visoko šolstvo in številnimi administrativnimi ovirami v obliki različnih dovoljenj. Kar pa zadeva inflacijo, povečevanje javnega dolga in plačno politiko, se zdi, da se slovenski politiki ravnajo po zvezdah.

Vsekakor je domača javnost bolj kritična do dela vlade kot naključni opazovalec iz tujine. In kaj pravijo tujci? Financial Times je pred kratkim predstavil slovensko politiko, gospodarstvo, nekatera vodilna slovenska podjetja in z omenjenimi temami povezane svetle in temne plati. Malce pesniško navdahnjen novinar je Slovenijo predstavil v dokaj pozitivni luči, o čemer pričata gospodarska rast, ki se konstantno povečuje, in proračunski primanjkljaj (1 %), ki je med najnižjimi v Evropi. Veliko pohvalnih besed je izrečenih tudi o Mercatorju, Krki in Revozu ter naravnih lepotah. Vendar Slovenija ni "območje brez težav". Obstaja vrsta nerešenih vprašanj, med katera sodijo tudi zapuščina druge svetovne vojne, vezi z državami nekdanje Jugoslavije in stalen strah pred tujimi vlaganji. Veliko podjetij ostaja pod vplivom državno nadzorovanih bank in skladov. Več kot polovica gospodarstva ostaja pod neposrednim vladnim nadzorom, tudi največji banki in Telekom.

In kam spada Slovenija, če jo uvrstimo v preglednico tranzicijskih držav, ki je izšla prejšnji teden v Economistu? Njegov model z nekaterimi indikatorji sicer ni pravi kazalec težav, s katerimi se spoprijema naša država, vendar jih večina lahko dobro napove slovensko prihodnost. Pojdimo po vrsti. Zunanji dolg. Izkušnje kažejo, da so razmere skrb zbujajoče, ko skupni dolg preseže 200 % izvoza. Saldo javnih financ. Slovenija je z odstotkom in pol javnega dolga v deležu BDP razmeroma nizko uvrščena. Saldo tekočih transakcij. Tukaj lahko Slovenijo s 3,3 % deficita v bruto družbenem proizvodu uvrstimo k Argentini, Mehiki in Peruju. Bolje gre državam vzhodne Azije in Rusiji, saj imajo tam skoraj 12-odstotni presežek v tekoči plačilni bilanci. Kratkoročni dolg kot odstotek rezerv ne pomeni bistvenih težav za likvidnost slovenskega proračuna, zato ga ne navajamo, saj kratkoročni dolgovi znašajo le 2 % celotne zunanje zadolženosti. Tudi izvoz v ZDA kot odstotek BDP za slovensko gospodarstvo ni bistveni kazalec, ker v celotnem izvozu zajema le 3 %. Zadnji stolpec pove odstotno spremembo domače valute glede na ameriški dolar. Glede na leto 1997 je za dolar treba odšteti vedno več tolarjev.