Šovinizem kot alibi

V noči s srede na četrtek je na meji med Vojnikom in Višnjo vasjo, v bližini Celja, zagorela manjša stanovanjska hiša. Na kraju samem je policija ugotovila, da je bila zgradba najprej polita z vnetljivo snovjo in nato zažgana. Na betonskih tleh dvorišča so kriminalisti našli napis "Izginite od tu, Bosanci, to je naša zemlja" in 30 centimetrov niže "SLO". Sprednjo desno stran vozila lastnika hiše, ki živi s sinom sam, ker je ločen, je krasil napis "Vojnik je zakon". Njegov sin je povedal, da ga je ponoči prebudil pasji lajež, ko pa je stopil iz hiše, ga je nekdo udaril z leseno palico, zaradi česar je izgubil zavest. Prebudil se je, ko je že gorelo. Med raziskovanjem požara je načelnik celjskega urada kriminalistične policije Robert Mravljak kot razlog za požig najprej dopuščal možnost nacionalne nestrpnosti, kasneje pa je na televiziji to možnost odločno zanikal.

"Kriminalistična" ekipa Mladine v sestavi dveh žensk, fotografinje in mene, je po pojavitvi navedenih podatkov v javnosti nemudoma odpotovala v Vojnik z mislijo: "Skini tepejo črnce na mestni ravni, vaščani pa Bosance na podeželskem terenu." Pričakovali sva, da hiše ne bo težko najti, saj mora zraven nje biti najmanj en policijski avto ali vsaj ostanki preiskave v obliki policijskega traku. A sva se ušteli. Policisti so očitno zelo hitro opravili svoje, tako da hiše in znakov preiskave nisva našli, čeprav sva Celjsko cesto v Vojniku, kjer naj bi bila zažgana hiša, dvakrat prevozili v obe smeri. Napotili sva se v razpadajočo vaško gostilno, nekdanji blišč socializma, kjer nama je natakarica v strogi obliki dala vedeti, da hiša stoji nekaj metrov naprej, o samem požigu pa nič ne ve in je tudi ne zanima. Na poti do hiše sva srečali družino, ki je komaj prispela s počitnic. "Baje je gorelo nasproti picerije. Veste, tam pa ne živijo Slovenci," je razložil zagorel možakar, ki drugega o dogodku ni vedel. V piceriji je prijazna lepotička povedala, da je celo sama telefonirala na policijo, ko je okrog dveh ponoči čez cesto zagledala ogenj. "Kaj pa je bilo?" "Ne vem. Bosanci so Bosanci. Čudni so. Hiše nimajo urejene. Saj veste ..."

Sosedi

Hiša, ki stoji na močno prometnem križišču, tik pred avtobusno postajo, v družbi urejene picerije (čez cesto), pred kratkim dokončane (čez cesto) stavbe nekega podjetja in od beline sijoče hišice sosedov, je dejansko videti uboga. Grmovje in gradbeni material pred stavbo še povečujeta vtis neurejenosti. Poleg visoke koruze, brezhibno urejenega fižola in paprike je starejša soseda ravno ob najinem prihodu prinesla sveže oprano perilo in ga začela obešati na vrv. "Veste, ne vem veliko o sosedu. Nekoč se je vozil mimo naše hiše z avtom, pa smo mu rekli, naj v blatu ne dirka, ker umazanija leti daleč naokrog. Od takrat se ne pogovarjamo več, on pa je tudi nehal uporabljati cesto. Glejte, zarasla je s koruzo," je povedala Marija, ki skupaj s hčerino družino živi v prenovljeni hišici, edini sosedi zažgane Mujeve hiše. Tiste noči je Marija mirno spala, ko je okrog druge ure zaslišala, da je nekaj pokalo. "Nismo videli nikogar, da bi bežal čez naš vrt. Gasilci so zelo hitro prišli, a je hiša vseeno znotraj poškodovana, pa baje nimajo nič zavarovanega. Policija nas je zaslišala, mislim, da nas sumijo ..." je brez posebne preplašenosti skomignila z rameni gospa, ki je tudi razložila, da z družino ne misli več dolgo živeti v Vojniku: "Strah nas je visoke vode, če preveč dežuje, smo do kolen v blatu. Ko bomo imeli možnost, se bomo preselili drugam." Drugih bližnjih sosedov ni. Ti pa ne skrivajo, da z lastnikom "požgane" hiše, ki ga vidijo vsak dan, ko gre v službo z avtom ali čaka na postaji na avtobus, niso ravno veliki prijatelji in gredo verjetno, ko v hiši tik pred kosilom zmanjka soli, ponjo raje v trgovino kot k sosedu. Vendar je za akcijo, ki je bila izpeljana na sosednjem zemljišču, potrebno veliko sovraštvo in "ustrezno razpoloženje" lokalne skupnosti. Saj je zaradi osamljenosti obeh hiš prva misel, da če je kdo "zainteresiran" za požig, so to verjetno edini sosedi. Motiv je tako očiten, da je malone sumljiv, pa še po lokalni državljanski vojni diši.

Bosanska zamera

Vrata na dvorišče zažgane hiše so bila odprta na stežaj, na najin poziv pa se ni odzval nihče. Počasi, kličoč lastnika, sva prestopili prag in takoj zagledali sveže in temeljito prebarvan napis. Na kaotičnem dvorišču je bila na zid naslonjena zgorela miza, drugih znakov požara od zunaj ni bilo videti. Potemtakem je zgorela samo notranjost hiše? Majhen kuža je po kratkem premisleku začel lajati, nakar se je iz hiše prikazal možakar nedoločljive starosti (nekaj čez trideset). Še preden smo se začeli pogovarjati, nama je mož razložil, da je lastnik odsoten in ga do nadaljnjega ne bo, mladoletni sin pa je v celjski bolnišnici. Na vprašanje, kaj se je sploh zgodilo, je le mrmral nekaj nerazumljivega, z vsako besedo vse bolj agresivno, češ, naj zapustiva dvorišče. Ko sva se ustavili za ograjo z namenom odtipkati telefonsko številko na GSM-ju, se je skozi okno začel dreti: "Kaj pa počnete tukaj? To je moje zemljišče! Pojdite stran!" Tako torej, on ni lastnik hiše, zemljišče (ki je, mimogrede, javno, na njem stoji avtobusna postaja) pa je njegovo? Le zakaj mož, če je bil žrtev nacionalne nestrpnosti, tako neprijazno ravna z dvema ženskama, ki sta ga bili z velikim sočutjem v očeh pripravljeni poslušati ure in ure?

V piceriji so se stranke ob najinih vprašanjih razklepetale in izrazile domnevo, da je bil požig nič drugega kot obračun znotraj etnične skupine. Češ, mož, ki dela v velenjskem rudniku, ima v Velenju zamere, napis pa je le krinka. "Mislite, da so prišli prav iz Velenja sem?" "Ma! Prišli so iz Bosne sem. Kaj mislite iz Velenja pa jim je težko?" Prikazovanje drugačnega motiva je zvezda stalnica v kriminalistiki. Recimo prestopnik odigra rop, v resnici pa želi umoriti lastnika premoženja itd. Klasično z vidika globalne prakse kriminala, a za Vojnik? Se Vam ne zdi, da je skrivanje "bosanske zamere" za rasističnim grafitom nekoliko preveč zvita poteza za pretepanje? V iskanju odgovora na vprašanje sva se odpeljali v celjsko bolnišnico. Menda se bo tam, če bo ranjeni sin spregovoril, megla končno razblinila?

Grafit

Sporočilo medicinske sestre z otroškega oddelka bolnišnice je zvenelo kot grom sredi jasnega neba: "Fanta so kriminalisti odpeljali v ljubljanski klinični center k psihiatrom." K psihiatru? Je v šoku? Kaj pa poškodbe? "Posebnih poškodb ni bilo, drugega vam ne morem reči." V prestolnici se o fantu ni dalo izvedeti veliko. Ostale so nama same domneve. Poleg možnosti nacionalne nestrpnosti sovaščanov in obračuna znotraj etnične skupine se je pojavila še ena različica dogajanja. Ker samostojno raziskovanje ni bilo več produktivno, sem v želji preveriti domnevo, ki je še bolj dramatična od "sosedske zamere" in "bosanskega obračuna", telefonirala že omenjenemu načelniku celjskega urada kriminalistične policije. "Zanima me, ali ste ugotovili, kako je ogenj prišel v notranjost hiše? Saj pri vandalizmu hišo ponavadi polijejo z vnetljivo snovjo od zunaj, noter pa si ne upajo zaradi pomanjkanja časa in strahu pred stanovalci ..." Na drugem koncu telefonske žice se je načelnik začel smejati: "Veste, če boste želeli zamenjati službo, vas bom takoj vzel za kriminalistko! Dobra vprašanja postavljate." "No, pa vendarle, ali je možno, da je požig zakrivil lastnikov sin?" sem poskusila zresniti pogovor. Načelnik je na to navsezadnje dodal, da bo dan po najinem pogovoru začela veljati kazenska ovadba proti E. Z., sinu lastnika zažgane hiše.

Nestrpnost

Krivca za požig v Vojniku očitno torej niti ni bilo težko najti. A tudi, če bi bil krivec kdorkoli od osumljenih, je od samega dejanja pravzaprav pomembnejši grafit, ki ga je požigalec zapisal na tla pred hišo. Kakšen bi bil lahko motiv za to, da požigalec svoje dejanje podpiše z besedami "Izginite od tu, Bosanci, to je naša zemlja"? Če bi šlo za nacipiromane, bi bilo to vsekakor skrajno skrb zbujajoče, a nič manj žalostna ni razlaga, da naj bi bil napis avtorsko delo mladoletnega sina Bosanca, ki si je s tem, da ga je zapisal, najbrž hotel poiskati alibi za ravnanje v družinskem sporu. Z grafitom je glede na odnos do "Neslovencev", kot kaže, želel ubiti dve muhi na en mah: preiskovalce naj bi zavedel na napačno sled, hkrati pa naj bi si bil priskrbel nekakšno "opravičilo" v očeh vaščanov in policistov ... Vandalizem iz verskih in ideoloških razlogov (čeprav so bili v ozadju banalni razlogi) je skupnost v zgodovini, drugače od navadnega pretepaštva, pač pogosto tolerirala.