Nacionalistično varčevanje

Ta dan je bil v Celovcu prav poseben. Zlasti za nogometne navijače, ki so slavili presenetljivo zmago lokalnega kluba Kärnten nad favoriziranim dunajskim Rapidom večer pred tem. Celovški Kärnten je lani osvojil naslov pokalnega prvaka. Na Koroškem vlada popolno navdušenje nad njegovimi nastopi v prvi ligi. K temu prispeva tudi predsednik kluba, sicer koroški deželni glavar Jörg Haider. Klubu je pomagal zagotoviti okroglih 70 milijonov šilingov letnega proračuna. Prav tako so pomembna njegova prizadevanja za postavitev novega nogometnega stadiona med znanim Minimundusom in avtocesto v bližini Celovca. Stroški gradnje bodo po Haiderjevih predvidevanjih znašali od 250 do 300 milijonov šilingov. Po tretjino sredstev naj bi prispevala mesto Celovec in deželna vlada. Preostanek bo zagotovil klub od sponzorjev.

Medtem vlada na Dunaju zadnje čase precej zateguje proračunski pas. Zlasti v sociali, šolstvu in podobnih dejavnostih. Ukrepi so naleteli na močno nasprotovanje v javnosti, predvsem sindikatov. Za zdaj brez uspeha.

Tako kot drugod

Med posledicami predvidenega zmanjšanja sredstev za šolstvo so tudi ukrepi koroške deželne vlade. Nekateri zadevajo delovanje dvojezičnega šolstva. Za začetek odpravo dvojezičnega pouka na osmih osnovnih šolah na Koroškem. Po besedah pristojnih v deželni vladi v Celovcu naj bi z ukrepi prihranili približno 100 milijonov šilingov. Strokovnjaki iz slovenskih manjšinskih organizacij so izračunali, naj bi prihranek znašal od 600 do 800 tisoč šilingov. Očitno gre za velike razlike. V napovedih, koliko denarja bo prihranjenega na račun dvojezičnega pouka, in v sredstvih, ki jih deželna vlada ne zmore zagotoviti za izvajanje zakonsko zagotovljenega dvojezičnega pouka. Zmore pa zagotoviti nekajkrat več sredstev za graditev lokalnega nogometnega stadiona.

Tomaž Ogris je vodja oddelka za manjšinsko šolstvo pri koroški deželni vladi in deželni inšpektor za dvojezično šolstvo. Po njegovih besedah je "ta problem večplasten. Na eni strani bo jeseni začela veljati novela zakona o manjšinskem šolstvu. Ta je posledica odločbe avstrijskega ustavnega sodišča na podlagi vloge koroških Slovencev. Novela predvideva dvojezični pouk tudi v 4. razredih ljudske šole. Za to bo treba zaposliti približno 40 dodatnih učiteljev. To so učitelji, o katerih govori Haider. Torej ne gre za posledico njegovega večjega razumevanja za slovensko manjšino, pač pa za obveznost, ki izhaja iz odločitve ustavnega sodišča." Druga sprememba je uvedba novega učiteljskega pravilnika, ki zadeva učitelje v vsej Avstriji in za manjšino nima tolikšnega pomena. Tretja zadeva novelo h koroškemu deželnemu šolskemu zakonu. "Za izvajanje šolstva so v Avstriji pristojne posamezne dežele. Izvajanje šolstva za manjšino pa je v pristojnosti zvezne vlade na Dunaju. Ukrep koroške deželne vlade določa odpravo pouka v šolah, kjer imajo manj kot 30 učencev. V razmerah posebnega upoštevanja zakon dovoljuje zmanjšanje tudi do števila 20 učencev. Vendar to ne velja za dvojezične šole. Ta novela je za življenje Slovencev na Koroškem prava večja katastrofa," pravi Ogris. Ključno težavo v zvezi z omenjeno novelo vidi v tem, da "so neenake stvari merili z enakimi merili". Najmanjše število učencev za posamezno šolo je bilo določeno z enakim številom za šole z enojezičnim nemškim poukom kot za dvojezične šole s poukom v nemškem in slovenskem jeziku. Čeprav zakon o manjšinskem šolstvu dovoljuje za pouk v dvojezičnih šolah manj učencev. Konkretno 10 in več učencev je v skladu z omenjenim zakonom sprejemljiva številka. V šolah z enojezičnim poukom je ta številka 20 in več učencev.

Formalnopravno deželna vlada torej šol sploh ne bi smela zapreti. Nekateri pravni strokovnjaki med koroškimi Slovenci menijo, da deželna vlada lahko le začasno ustavi delovanje šol. Šole po njihovem lahko zaprejo le matične občine. Če govorimo o osmih šolah, ki so predvidene za zaprtje, je občina Pliberk to že storila za šoli v Komelju in Šmarjeti pri Pliberku. Odločbe o zaprtju šole v Libučah v isti občini za zdaj še ni. Zanimiva je zgodba o šoli v Slovenjem Plajberku. Čeprav "izpolnjuje" pogoje deželne vlade za zaprtje, take odločbe do sedaj ni dobila. Nekateri menijo, da gre za še neznane dogovore med občino in Haiderjem osebno.

Karl Maier, ki je v uradu deželnega glavarja Haiderja odgovoren za šolstvo, je zatrdil, da "so omenjeni ukrepi povsem enaki kot drugod v zveznih deželah po Avstriji. Gre za situacijo, ko je učencev v posamezni občini manj od 30. Izjemoma zakon dovoljuje delovanje tudi, če jih je še manj. Vsekakor pa jih mora biti vsaj 20. Ni možno pričakovati, da bi delovala šola s tremi do 18 učenci. Poleg utemeljenosti v zakonu so nas k temu navedli tudi varčevalni ukrepi." Koroški deželni zakon o šolstvu v 48. členu dejansko določa, da se šole zaprejo, če je učencev manj kot 20. Zagovorniki odprave šol govorijo zgolj o privarčevanem denarju, ki naj bi ga dobili z odpravo mest direktorjev ali ravnateljev šol, predvidenih za zaprtje. Po mnenju koroških Slovencev je to enostransko političnopravno tolmačenje.

Politična odločitev

Bistvena pa ni zgolj odprava pouka v omenjenih šolah. Za življenje koroških Slovencev so ljudske šole izredno pomembne. So praktično edini kraj, kjer je komunikacija v slovenščini popolnoma normalna in sprejemljiva. Tam se srečujejo mladi in stari ob delovanju različnih kulturnih društev. Tomaž Ogris opozarja tudi na "sociološko- lingvistični element. Znano je, da se slovenščina kot pogovorni jezik takoj umakne nemščini, ko spremeni okolje. Na primer že v avtobusu. To dokazujejo raziskave."

Nekateri starši že sedaj napovedujejo, da otrok ne bodo več vpisovali v dvojezične šole, pač pa v šole s poukom zgolj v nemškem jeziku. Preprosto zato, ker so te blizu doma. Otroci hodijo v dvojezične šole večinoma iz okoliških vasi. Razdalja od doma do šole je kilometer, dva, največ tri. Sedaj naj bi se ti otroci, stari manj kot 10 let, zaradi dvojezičnega pouka vsak dan vozili 10, 15 ali več kilometrov v eno smer. Res je, da zakon dopušča oddaljenost učenčevega doma od šole v času do ene ure. Vendar ne pojasnjuje, kaj naj učenec v tej uri naredi, da pride do šole. Naj gre peš, s kolesom ali z avtom. V uri si z avtom na primer že v Ljubljani. Očitno je, da večina staršev obremenitev z daljšimi prevozi ne bi sprejela. To so že dali vedeti.

Izjema je morda šola v Radišah v bližini Celovca. Veliko domačinov se od tam vsak dan vozi na delo v Celovec. Nekateri so nam povedali, da bi, če bi vaško šolo zaprli, otroke prešolali v mestno šolo. Vendar tudi to ni povsem preprosto. Če bi se v Celovcu odločili za javno šolo, bi se pojavil problem, saj bi ta od občine, kjer živi učenec, lahko zahtevala sredstva kot prispevek za vzdrževanje šole. Če bi se odločili za katoliško Mohorjevo šolo, pa bi morali šolanje plačati. Ta šola je namreč zasebna. Radiška zgodba ima še eno plat. Zemljevid Koroške pokaže, da je šola v tem kraju edina med šolami, predvidenimi za zaprtje, ki je povsem v bližini Celovca. Vse druge so umaknjene na obrobje ali ob vznožje Karavank. Vas v hribih nad Celovcem - ta ob pogledu iz Radiš leži pod nami kot na dlani - je edina vas z večinskim slovenskim prebivalstvom sredi naselij, kjer prevladuje nemško govoreče prebivalstvo.

Uradni podatki kažejo, da je na splošno v dvojezičnih šolah velik delež otrok vpisan k dvojezičnemu pouku. Na Obirskem in v Slovenjem Plajberku so vsi vpisani učenci prijavljeni k dvojezičnemu pouku. V Radišah je takih okrog 90 odstotkov. Poročilo deželnega urada za šolstvo navaja, da dvojezični pouk zajema 1657 učencev ali 28,20 odstotka. Lani so te številke znašale 1619 učencev ali 26,40 odstotka. Številke potrjujejo, da zanimanje za dvojezični pouk ne upada. Nasprotno! Očitno zanimanje narašča in po mnenju poznavalcev presega število koroških otrok slovenskega rodu. Za pouk in poznavanje slovenščine se očitno zanimajo tudi otroci, katerih materni jezik je nemški. In njihovi starši, seveda. To je usmeritev, ki na Koroškem lahko marsikoga razveseli. Ni pa jih malo, ki jim ta usmeritev povzroča skrbi. In zahtevajo od Haiderjeve deželne vlade odločne ukrepe. Tudi zato v manjšinskih organizacijah koroških Slovencev večinoma menijo, da gre pri napovedanem zaprtju šol z dvojezičnim poukom za izrazito politično dejanje.

Podpredsednik Narodnega sveta koroških Slovencev dr. Reginald Vospernik meni drugače: "Pritožba bi bila smiselna šele, ko bi dejansko odpravili te podružnične šole. Za sedaj jih zapirajo. Ukrep zaradi narave manjšinskega jezika sodi v pristojnost zvezne ministrice za šolstvo Elisabeth Gehrer. Zato je formalnopravno zadeva korektna. Razloge za odpravo šol vidim v varčevalnih namenih in ukrepih zvezne vlade, ne pa v političnih ali drugih motivih. Manjšina potrebuje posebne rešitve." Tudi sicer v oči bode vsaj dvoje. Prvič to, da omenjeni zakon, ki velja tudi za območje, kjer v skladu z avstrijsko ustavo poteka del osnovnošolskega pouka dvojezično, niti z besedo ne omenja dvojezičnega pouka. Za šole z dvojezičnim poukom zakon smiselno uporablja določbe, ki veljajo za "običajne" šole s poukom v nemščini. Druga zanimivost pa je, da so se manjšinske organizacije koroških Slovencev na določbe o odpravi nekaterih dvojezičnih šol odzvale šele pred dnevi, čeprav je bil koroški deželni zakon sprejet 5. aprila letos. Tomaž Ogris zatrjuje, da je "o tem problemu pravočasno večkrat obvestil obe organizaciji koroških Slovencev. Prvič že pred dvema ali tremi meseci. Odziva ni bilo nobenega. O svojih pomislekih in nesprejemljivosti teh ukrepov sem pisal tudi deželnemu glavarju Haiderju. Kopije dopisa sem poslal gospodoma dr. Sadovniku in dr. Šturmu. Tudi tokrat brez odziva! Praktično so se zganili šele, ko so bile odločbe o zaprtju šol že v javnosti."

Rešitve je sedaj mogoče iskati v dveh smereh. Ena je pravna pot pritožb. Ta ima dve slabosti. Prva je izredna dolgotrajnost postopka. Najverjetneje tudi več let. Druga, da so najverjetneje edini upravičenci za pritožbe občine. Tako sta se doslej za pritožbo zaradi zaprtja šol v Radišah, Lepeni in na Obirskem odločili občini Žrelec in Železna Kapla. A tudi če bi lahko bili upravičenci za tožbo starši šoloobveznih otrok, najbrž ne bi zmanjkalo težav. Predvsem zaradi najrazličnejših oblik neformalnega pritiska nekaterih trdih nemško govorečih nacionalistov. Primer težav slovenske družine v neki koroški vasi zaradi prijave otroka k dvojezičnemu pouku imajo pristojni popisan z različnimi dogodki in neugodnostmi na 13 tipkanih straneh.

V prizadetih vaseh se ljudje odzivajo različno. V Radišah so omenjali svežo radijsko novico, da je Haider na dan našega obiska preklical zaprtje omenjenih ljudskih šol. Nekdo je dodal, da razlogov za zaprtje šole v Radišah že tako sploh ni več. V vas se je namreč priselila družina z dvema šoloobveznima otrokoma. Tako se je število učencev, ki bodo obiskovali dvojezični pouk, ponovno dvignilo na 20. To je številka, ki jo kot minimum zahteva deželna vlada. Da ni vse tako lepo, priča podatek, da nekateri nemško govoreči domačini niso dovolili dvojezičnega napisa Ljudska šola - Volkschule. Slovenci pa niso sprejeli napisa samo v nemščini. Tako, da je šola že do sedaj delovala v nekakšni ilegali.

Na Obirskem z napisi ni bilo težav. Morda tudi zaradi zagnanega dela znanega pisatelja, pesnika in učitelja Valentina Polanjška. Ta je tam služboval med letoma 1948 in 1958. Med njegovimi učenci je bil tudi Štefan Paulič. V tamkajšnjo ljudsko šolo je hodil že davno. Tako rekoč med prvimi. Šola je junija letos slavila 50-letnico delovanja. Danes je to prijetna enonadstropna hiša z učilnico, s telovadnico in pisarno. Petnajstim otrokom, kolikor jih sedaj hodi k pouku, ne manjka nič. Na voljo imajo tudi računalnike, televizijo in video ter druge sodobne učne pripomočke. Temu je pritrdil Štefanov sin Samuel. Letos je končal 4. razred in jeseni se bo s kombijem zasebnega prevoznika vsak dan vozil v šolo v 7 km oddaljeno Železno Kaplo. Kot drugi otroci na Obirskem, ki šteje nekaj več kot 300 prebivalcev. "Vsekakor ne mislimo pustiti, da bi nam šolo vzeli. Če bo treba, bomo tudi demonstrirali, saj smo v demokraciji, mar ne?" je pojasnjeval Štefan. In pomirjujoče dodal: "Vseeno pa upam, da se bodo oni tam v Celovcu zmenili. Bolje je, da se zadeve uredijo mirno. Je pa ta Haider od hudiča. Stalno so neki prepiri. Za vsako pasjo procesijo, ki bo njemu všeč, bo našel denar. Za nas, za otroke in za šole pa nikakor. Tako in tako pa vsi vemo, da pri vsem tem sploh ne gre za denar!"

Po mnenju nekaterih koroških Slovencev bi k izboljšanju položaja in preklicu zapiranja šol lahko prispevala tudi Slovenija. Na primer s predlogom, da avstrijska vlada oblikuje skupno posvetovalno telo. V njem bi bili predstavniki zvezne in deželne vlade, slovenske manjšine in verjetno tudi Slovenije. Obravnavali naj bi vprašanja, ki zadevajo slovensko manjšino na Koroškem. Med drugim tudi dvojezično šolstvo.

Na z zakonom določenem območju za izvajanje dvojezičnega pouka je 81 ljudskih šol. In dve na dodatno določenem območju Celovca. Za sedaj je na udaru osem šol. Za zaprtje jih je predvidenih 20. Uresničitev teh namer bi bila za koroške Slovence in uporabo slovenščine na Koroškem lahko usodna.

Večina jih kljub temu upa, da bodo tudi na avstrijskem Koroškem lahko sčasoma med tistimi 50 milijoni ljudi po Evropi, ki se vsak dan sporazumevajo v jeziku, ki ni uradni jezik države, v kateri živijo. Večina tudi verjame, da je po dolgih stoletjih sobivanja nemško in slovensko govorečih Korošcev prišel čas za kulturno in jezikovno sožitje. Drugi ponedeljek v septembru bo ena prvih priložnosti za preveritev uresničljivosti te želje. Takrat se v avstrijskih šolah prične novo šolsko leto. Tudi v dvojezičnih šolah na Koroškem. V katerih?

Formalno zgledno

Kako je urejeno dvojezično šolstvo na avstrijskem Koroškem

Pravna podlaga za dvojezično šolstvo na območju veljavnosti manjšinskega šolskega zakona za Koroško sta avstrijska državna pogodba iz leta 1955 in leta 1959 sprejeti zakon o manjšinskem šolstvu. Leta 1988 je bila sprejeta novela zakona o manjšinskem šolstvu in 8. aprila 2001 še sedaj veljavni koroški deželni zakon o šolstvu.

Na Koroškem je mogoče ustanavljati ljudske šole, ljudskošolske razrede in znotraj razredov oddelke z nemškim in s slovenskim učnim jezikom. Dvojezični pouk je pravica, ki jo za otroka uveljavijo starši. Prijaviti je mogoče vsakega šoloobveznega otroka. Ni omejitev glede narodne pripadnosti ali znanja slovenščine. Pouk se izvaja od 1. do 3. razreda ljudske šole. Od jeseni po odločbi ustavnega sodišča tudi v 4. razredu. Učenci se na glavni šoli lahko prijavijo k pouku:

a) slovenščine kot dodatnega obveznega predmeta,

b) slovenščine kot tujega živega jezika,

c) slovenščine kot prostega izbirnega predmeta.

V veljavnem območju manjšinskošolskega zakona za Koroško deluje 22 glavnih šol v okrajih Šmohor, Celovec dežela, Celovec mesto, Beljak dežela, Beljak mesto in Velikovec. V devetih šolah od 22 ni bilo prijav za pouk v slovenskem jeziku.

Na istem veljavnem območju v istih osmih okrajih deluje 81 ljudskih šol na podeželju in manjših mestih ter dve v Celovcu. V 17 ljudskih šolah od 83 ni bilo prijav za pouk v slovenskem jeziku.

Pouk v slovenskem jeziku je možen tudi na srednji stopnji, in sicer na zvezni in realni gimnaziji v Celovcu, dvojezični zvezni trgovski akademiji v Celovcu in višjem učnem zavodu za gospodarske poklice konventa šolskih sester v Šenpetru pri Šentjakobu v Rožu.

Šola je zasebna konfesionalna šola. Formalno je mogoče urediti pouk slovenščine v vseh drugih splošnih in poklicnih srednjih in višjih šolah. V praksi ni znan noben tak primer.