Uporniki z razlogom

Dejansko se je izkazalo, da je t. i. antiglobalizacijsko gibanje v Italiji izredno močno. Zbralo se je več kot 100.000 različnih ljudi, ki so prišli iz socialnih centrov, iz kontrakulturnih gibanj, prišli so aktivisti bazičnih sindikatov in pripadniki parlamentarnih strank. Drugače kot v Pragi je bila večina demonstrantov Italijanov, čeprav so seveda prišli tudi iz Francije, Anglije, Nemčije, Grčije in drugih držav. Večinoma so bili ljudje, ki so demonstrirali v Genovi, zapriseženi aktivisti, ljudje, ki delujejo na lokalnih ravneh. Očitek, da so demonstracije le adrenalinska injekcija in razbijaški turizem, seveda ne velja. V Genovi se je zgodila tipična manifestacija moči množice, moči antiglobalizacijskega gibanja, ki ne obstaja v instrumentalnih okvirih veljavne pravno-politične ureditve.

Razpršene skupine znotraj antiglobalizacijskega gibanja so zelo različne. Ali ni odsotnost splošne, skupne in povezujoče zgodbe, ideje, ki bi bila enaka in enako pomembna za vso množico različnih demonstrantov, največja težava tega gibanja?

Niti ne, obstaja čisti mozaik različnih idejnih podlag. Ta mozaik zajema vse od sindikalnih zahtev in klasičnih utopij levičarskih strank do ciljev interesnih grupacij, ki se na čisto nove načine lotevajo vplivanja na oblast. Pomembno je, da se je s koncem hladne vojne v devetdesetih letih sprostila neka energija. Odkar obstaja kapitalizem, obstaja neki tip uporov proti temu sistemu, a danes ti upori niso več umeščeni v blokovsko realnost, danes je oblasti teže upravičevati represijo nad takšnimi čisto legitimnimi upori z blokovsko retoriko moskovske ali imperialistične agenture. Boj proti privatizaciji zemlje ali vode ne more biti več brezbrižno zatrt z argumenti ideoloških bojev.

Ali ima takšno egalitarno gibanje korenine v študentskih demonstracijah leta 1968 ali morda obstajajo idejne povezave s še starejšimi obdobji, na primer z boljševiki ali celo s pariškimi komunardi?

Neposredne povezave seveda ni, sicer obstajajo različne struje znotraj samega gibanja, ki črpajo iz tradicije boljševikov, španskih anarhistov in tudi iz dogodkov okoli leta 1968. Tako na primer obstajajo skupine okoli idejnega kroga francoskih marksistov, ki iščejo rešitve znotraj sistema države in njenih regulaciji, ali pa skupine pod vplivom italijanskih idej o svobodnih prostorih, ki so vsaj meni bližje. Vendarle, če že obstajajo nekakšne identifikacijske in idejne podlage, se te izvorne ideje znotraj samega gibanja počasi spremenijo.

Če torej obstaja več včasih celo nasprotujočih si zgodb, ali ima to gibanje sploh kakšne skupne cilje, obstaja kako področje, kjer se vse te razpršene želje združijo?

Zelo težko je poiskati in opisati enoten program. Kot že rečeno, gibanje nima ene ideologije, enega programa, enotne organizacije. Tako del gibanja sestavljajo različne skupine pritiska. Takšna interesna skupina je "Drop the Debt", ki se zavzema za odpis dolgov revnim državam. Druge skupine gibanje izkoriščajo za epizode množične mobilizacije, za ponazoritev moči, ki so jo zgradile na lokalni ravni. Tak primer so italijanski socialni centri. Spet tretja struja je sestavljena iz ljudi, ki v gibanju vidijo ponovitev že minulih zgodovinskih izkušenj in dogodkov, revolucij in popolnih reform političnega reda.

Torej ni nobenega gesla, ki bi lahko na kratko povzelo skupno idejo vseh teh različnih delov enega gibanja?

Kljub razlikam ima gibanje vseeno nekaj skupnih temeljev. Skupna agenda nasprotuje neoliberalizmu. Enakost, pravičnost, dostojanstvo in svoboda se postavljajo kot alternativa dobičku, neenakosti, korporacijskim interesom, izključevanju in vse večji diferenciaciji.

Gotovo vam nasilne skupine znotraj gibanja delajo veliko težav, izkrivljajo vaše sporočilo, pa tudi zmanjšujejo legitimnost.

Stvari so protislovne, ravno to nasilje, ki ga seveda zavračamo, prinaša medijsko pozornost ...

... ampak pozornost medijev je usmerjena na nasilje in ne na stvari, ki jih sporočate. Pravzaprav ste tudi sami jurišali na rdečo cono, čeprav ste dobro vedeli, da vas tam čaka oborožena policija.

To sicer drži, ampak po vsej verjetnosti bi mediji brez nasilja naše zahteve spregledali. Ravno včeraj sem gledal oddajo na CNN, kjer so o vprašanjih G8 govorili le zato, ker so bile demonstracije tako nasilne. Seveda lahko govorim le v imenu struje, ki ji pripadam. Za nas nasilje ni absolutna kategorija. Zavračamo oboje, apriorno nenasilno, pacifistično pozicijo in tudi apriorno nasilno pozicijo v smislu "ni je revolucije brez nasilja". Z absolutizacijo kategorije nasilja se hitro znajdeš na liberalnem terenu državnega monopola nad nasiljem in na terenu dvojnosti legitimne uporabe nasilja, ki pripada izključno represivnemu aparatu države. Takšna lažna dilema je v popolnem nasprotju s konceptom civilne nepokorščine, ki ga zagovarjamo. Njegova temeljna ideja je, da ima ljudstvo pravico, da samo določa razmerje med dobrim in zlim, in če ljudstvo kako pravilo ali zakon šteje za nepravičen, je njegova najsvetejša pravica, da to pravilo ali zakon krši, da se temu upre. Uporaba nasilja mora biti seveda podrejena temu bazičnemu imperativu vladavine ljudstva, to je demokracije. Mi smo v Genovi skušali vstopiti v rdečo cono, pa čeprav so nam oblasti to izrecno prepovedale. Tja smo šli, ker se nam je zdelo nepravično in nelegitimno zapirati dele mesta in ovirati svobodo gibanja posameznikov samo zato, ker so tam pač nekakšni velepomembneži. Nismo bili agresivni in nismo napadli policije, seveda pa smo se branili, ko nas je napadla ona.

Kaj pa gibanje ponuja, kaj je alternativa zdajšnji ekonomsko-politični ureditvi sveta?

Danes ni modela univerzalne teorije, ki bi znala razložiti vse in ki bi postavila "pozitivno" alternativo aktualnim družbenim razmeram. Če bi naše gibanje ponudilo konkretno drugo možnost, bi si hkrati prilaščalo pravico do absolutne resnica tega sveta. V zadnjih dvesto letih pa se je izkazalo, da je prilaščanje resnice, najsi je to počel kapitalizem ali njegova lažna alternativa, vodilo v totalitarizme. Danes se ta resnica vzpostavlja ob konkretnih vprašanjih, po svoje je fleksibilna, nastaja sproti, se ustvarja in gradi v nekem dolgem procesu, katerega del so tudi naši protesti. Od decembra 1999, ko se je gibanje pojavilo v Seattlu, se je spremenilo že veliko. Začeli so se obravnavati prezrti problemi, postavila so se pravilna vprašanja o strukturalnem nasilju mednarodnih finančnih in trgovinskih organizacij (IMF, WB, WTO) in nacionalnih držav, govori se o protislovjih globalnega sveta, ki omogoča neomejeno gibanje kapitala, storitev in dobrin, hkrati pa enaka pravila ne veljajo za ljudi.

Kanada je že napovedala, da bo naslednje srečanje skupine vplivnih skrito nekje v Skalnem gorovju. Kakšna je prihodnost gibanja, če takšnih sestankov ne bo več?

Različni načini delovanja bodo seveda soobstajali še naprej, gibanje je dovolj močno, da se lahko ohrani povsod, tudi v Sloveniji na lokalni ravni. Genova je gotovo konec nekega obdobja, novo obdobje bo čas grajenja na lokalni in povezovanja na globalni ravni. Masovk pa po vsej verjetnosti ne bo več, predvsem se politiki ne bodo sestajali na takšen način, navsezadnje se je tudi izkazalo, da so tovrstne demonstracije preveč manipulabilne. Genova bo zaživela kot nekakšen mit, neki utemeljitveni dogodek, postala bo, seveda v simbolnem pomenu besede, vojna napoved globalnemu redu.

Ravno delovanje na lokalni ravni je povezano z eno izmed kritik, ki so jih tudi v Sloveniji zapisali nekateri komentatorji, češ zakaj Slovenci hodite v Genovo, ko pa se podobne nepravilnosti pojavljajo tudi pri nas?

Očitek je seveda neutemeljen, in če bi tisti, ki nam očitajo lokalno pasivnost, malo pogledali naokoli, bi videli, da je Urad za intervencije (UZI) v pol leta naredil veliko. Februarske demonstracije so zmobilizirale javnost v zvezi s težavami ilegalnih migrantov, na protestih proti Bushu in Putinu pa smo odprli do tedaj zapahnjen prostor komunikacij. Učinek? Danes se lahko pogovarjamo tudi o stvareh, ki niso neposredno v interesu države. Konec junija je to oblast v Sloveniji skušala preprečiti, oblastniki niso želeli, da izrazimo mnenje, ki nasprotuje mnenju trenutne politične in gospodarske elite ...

Ali ni svobodno izražanje mnenj temelj demokracije?

Seveda, a te temelje si je treba izboriti, in to vsak dan in vsakič znova. Dejansko so nam v Sloveniji takrat suspendirali ustavne svoboščine, prepovedali so nam demonstracije, nam grozili, nas nadlegovali z vso policijo in tudi z medijskim opisom srečanja kot darila ob desetletnici državnosti. Tudi za naprej si bo UZI prizadeval ustvariti avtonomijo prostora, nekakšen etični in vrednostni sistem, ki bo zunaj interesov države. V Sloveniji je še zmeraj ogromno težav, pa najsi bo to represija nad drugačnimi in drugače mislečimi ali tako želeni vstop države v Nato, v to nedemokratično in militaristično organizacijo.