Nikoli končana zgodba

Napovedi so bile vznemirljive. Za medije kot naročene v času poletnih "kislih kumaric". Najprej je tržaški dnevnik Piccolo napovedal, da bo italijanski podsekretar na zunanjem ministrstvu Roberto Antonione na obisku pri slovenskem zunanjem ministru Dimitriju Ruplu ponovno omenil vprašanje vračanja nepremičnin italijanskim optantom. Zatem sta podpredsednik italijanske vlade Gianfranco Fini in italijanski zunanji minister Renato Ruggiero sprejela predstavnike istrskih optantov in jim obljubila, da bo vprašanje njihovih pravic rešeno na "inovativen način". Fini je to označil za "bolj moralno kot politično dolžnost". Predsednik Unije Istranov Silvio Delbello je izrazil prepričanje, da bo Antonione storil v Ljubljani "vse, kar je mogoče, za rešitev problema". Predsednik Zveze ezulskih organizacij Guido Brazzodoro pravi, da bo njegova organizacija "podprla vključevanje Slovenije in Hrvaške v EU, če bosta konkretno pokazali, da spoštujeta načela demokracije in svobode, ki jih spoštujejo v EU, in bosta popravili krivice, ki jih je Istranom, Rečanom in Dalmatincem storil nekdanji jugoslovanski komunistični režim".

V resnici tak nastop predstavnikov ezulov in nove italijanske vlade ne preseneča. Prav s podporo istrskih begunskih organizacij si je desnica zagotovila oblast v Trstu in Gorici. Glede odnosa do optantskega vprašanja vlada popolno soglasje v vladni koaliciji od Berlusconijeve Naprej, Italije prek postfašističnega Finijevega Nacionalnega zavezništva do krščanskodemokratske sredine. Minister Carlo Giovanardi v javnosti pogosto nastopa kot zagovornik optantskih interesov. Minister za Italijane po svetu je postfašist Mirko Tremaglia, njegov pomočnik pa tržaški desničar Gualberto Niccolini. Med enim izmed prvih nastopov pred odborom za zunanjo politiko italijanskega parlamenta je zunanji minister Ruggiero označil končno rešitev vprašanja odvzetega premoženja optantov celo za "prednostno nalogo zunanje politike" ter dodal, da se je glede tega "že pogovarjal s slovenskim in hrvaškim zunanjim ministrom pred visokim državnim obiskom v teh dveh državah". S tem je imel verjetno v mislih obisk italijanskega predsednika Ciampija na Hrvaškem in v Sloveniji, čeprav ta še ni uradno potrjen. Na Hrvaškem bo Ciampi poleg Zagreba obiskal tudi Reko, Rovinj in Pulj, kjer je že nekaj let ustavljena gradnja italijanske gimnazije. Na splošno obstaja v Zagrebu glede obiska komaj prikrito nelagodje. Vzrok je namera italijanske vlade, da se tudi s Hrvaško spet začne pogovarjati o vprašanju vračila optantskega premoženja. To je Roberto Antonione že napovedal v Rimu med pogovorom z namestnico hrvaškega zunanjega ministra Vesno Cvjetković - Kurelec. Furio Radin, predstavnik italijanske manjšine v hrvaškem saboru in vpliven istrski politik s tesnimi zvezami s tamkajšnjo IDS, pa je že javno dejal, da bi se glede vračila premoženja optantom lahko kaj naredilo s spremembami in dopolnitvami hrvaškega zakona o denacionalizaciji. Po Radinovem mnenju "bo Hrvaška sprejela ponoven začetek pogovorov o vprašanju vračanja premoženja optantov, če se bo s tem strinjala tudi Slovenija. Toda Sloveniji doslej nikoli ni padlo na pamet ponovno načenjati vprašanje materialnega vračila odvzetih dobrin."

Ta izjava potrjuje domneve slovenskih diplomatov, da je pravi naslov za italijansko ponovno načenjanje optantskega vprašanja vlada v Zagrebu. Seveda ne bi bila odveč kakšna dodatna koncesijska drobtinica tudi v Sloveniji. Ta domneva ima logiko v neprimerno večjem premoženju, ki so ga optanti pustili na Hrvaškem, in v tem, da je načenjanje optantskega vprašanja v Sloveniji danes neutemeljeno in brez kakršne koli pravne podlage. V skrajnem primeru italijanskega vztrajanja preostane Sloveniji neodvisna mednarodna arbitraža. To sicer ni ravno najbolj zaželena diplomatska pot. Je pa koristna kot pogajalsko izhodišče. V tej luči je razburjenje nepotrebno. Nekaterim gospodom v italijanski diplomaciji je pač treba povedati, da je bistvo "inovativnega pristopa" zgolj in preprosto upoštevanje načela pacta sunt servanda. Seveda to ne pomeni, da bodo italijanski pritiski na Slovenijo popustili. Za italijansko vodstvo sta dovolj pomembna razloga za najnovejše pritiske na Hrvaško tamkajšnje premoženje optantov in simbolno "povolilno vračilo" optantom, ki so na volitvah množično podprli sedaj vladajočo koalicijo.

Sicer pa imajo zahteve po vračilu premoženja tudi širše evropske okvire. Pri množici različnih beguncev, ki so po drugi svetovni vojni zapustili svoje domove, ne gre prezreti podobnih zahtev sudetskih Nemcev do Češke in Avstrijcev ter "Staroavstrijcev" do Slovenije. Kot spodbujevalec teh zahtev se ne pojavlja zgolj "grdi raček" avstrijske demokracije Jörg Haider, ampak v "njegovi družbi" zasledimo tudi veliko prijaznejša in uglednejša imena. Na primer Otta von Habsburga in bavarskega ministrskega predsednika dr. Edmunda Stoiberja. Vsi ti, podobno kot voditelji optantskih organizacij, podpirajo vstop Slovenije v EU. Po možnosti čim prej, vendar po izpolnitvi nekaterih dodatnih pogojev, ki jih bodo "slovenski prijatelji brez dvoma razumeli". Gre za vračilo premoženja najrazličnejšim "optantom", ki bi jim ga v denarni protivrednosti morale že pred časom izplačati matične države. V tej zgodbi Slovenija nima tako jasnih in močnih argumentov. Zlasti zato, ker se dogaja v zakulisju diplomatskih nasmehov in podpisanih protokolov.