Genovska represija med nami

Nedeljsko jutro. Ura je bila sedem. Pozvonilo je. "Mislil sem, da so akviziterji," pripoveduje 46-letni dr. Darij Zadnikar, docent za novejšo filozofijo na Pedagoški fakulteti. Pa niso bili prodajalci cenene robe. Niti Jehovove priče niso bile. In tudi otročički niso zbirali starega papirja. Inkasant? Ne. Dr. Zadnikarja je obiskala policijska trojka. Vstopili so. "Ura je bila res nekrščanska. Sploh za nedeljo. Zahteval sem sodni nalog, povedali so mi, da ga imajo, vendar ga niso želeli pokazati. Šele kasneje, ko smo že bili na Prešernovi, na sedežu ljubljanske policije, so ga pokazali."

Policijski trio, napravljen v civilne obleke, je dr. Zadnikarja povabil na razgovor. In so šli. Do Prešernove. "Začetek pogovora je bil čuden. Kar nekaj so bluzili. O motorizmu. Pa o tem, zakaj se zdaj motoristi zbiramo na Metelkovi." Dr. Darij Zadnikar je v prostem času bajker. Ko so se bajkerji ob sredah zbirali na Tromostovju, je bil zraven. Ko so se preselili na Metelkovo, je bil tudi zraven. "In nekaj so govorili o neki enduri. Moj motor gotovo ne izgleda kot endura. To je policiji najbrž jasno."

Potem pa je pogovor zavil v drugo smer. Ovinek je bil res oster. Kot kakšna serpentina. Kaj je počel pred ambasado? Kakšno ambasado? Kdaj? A v petek, 27. julija? Kaj je bilo z molotovko? Kakšno molotovko? Ja, tisto, ki se potem ni vnela. Dr. Zadnikarju ni bilo povsem jasno, o čem govorijo. Nekaj reči je že razumel, nekaterih pač ne.

Kaj je razumel? V petek, 20. julija ob 17.15, je policija med protiglobalizacijskimi demonstracijami v Genovi ubila 23-letnega študenta Carla Giullianija. Dr. Zadnikar je bil tistega dne v Genovi. "Bili smo v isti koloni kot Carlo. Pretreslo nas je. Precej ljudi me je spraševalo, ali bomo teden dni po tem dogodku pred italijansko ambasado organizirali demonstracije. Sam sem sklenil, da bom šel do italijanske ambasade in pred vhod položil rožo. V bistvu je bila to zelo intimna gesta. Nič nismo organizirali. Prek mailing liste pa sem javno sporočil, da bom tam. Niti vedel nisem, kje ambasada stoji. To je bivša Mačkova vila. Kupil sem vrtnico za 600 SIT, odpeljal sem se pred ambasado, malo sem iskal, kje je vhod, potem sem pred vhod položil rožo. In to je bilo vse. Pa varnostnika sem še pozdravil."

Med zaslišanjem na sedežu ljubljanske policije je eden od inšpektorjev dr. Zadnikarju pedantno navedel imena oseb, ki so v petek, 27. julija, pred italijansko ambasado protestirale proti ravnanju italijanske policije. "Bilo nas je šest. Ne vem, morda so nam sledili ali nas opazovali." V resnici so udeležence manifestacije posnele varnostne kamere italijanske ambasade. Vendar polaganje rožic v spomin na žrtev italijanskega policijskega nasilja menda še ni razlog za slovensko policijsko teženje. Šesterica je rožico pred vhod ambasade položila ob 17. 15 popoldne.

Naslednjega dne, v soboto, 28. julija ob 9.00, je na operacijsko-komunikacijski center ljubljanske policijske uprave pripotovalo obvestilo, da je neznanec v stranska vrata obzidja italijanskega veleposlaništva vrgel steklenico z neznano snovjo. Materialne škode na vratih obzidja veleposlaništva ni bilo, nastala pa je materialna škoda na steklenici, saj se je ta razbila. Kaj je bilo v steklenici? Je bila v steklenici kakšna vnetljiva tekočina? Je bila steklenica v resnici molotovka? Kdo jo je vrgel? Steklenica ni povzročila eksplozije ali požara. Policija je šla v akcijo. 22 ur zatem, ko je operacijsko-komunikacijski center prejel obvestilo o domnevni steklenici, ki je razpadla ob srečanju z vrati obzidja, je policijska trojka pozvonila pri dr. Dariju Zadnikarju.

"Ne morem trditi, da so bili policisti nekorektni. Prej bi rekel, da so bili v nekakšni zadregi. Pogovor na Prešernovi je bil precej kratek, kriminalisti niso kazali kakšne posebne gorečnosti." In potem so šli. Naprej. Na Metelkovo. Preiskovalni sodnik je namreč policiji naložil izvedbo hišne preiskave v uradnih prostorih Urada za intervencijo. Na Metelkovo se je odpeljalo nekaj maric, nekaj osebnih avtomobilov in kombi. "Vsi rodovi policije so prišli na Metelkovo. Le mornarica je manjkala. Najbrž zato, ker je čoln ves čas pokvarjen," je dogajanje na Metelkovi opisal Andrej Morovič. Ko je policijska armada pripotovala na Metelkovo, je namreč želela raziskati, kaj se nahaja v pisarni Urada za intervencije. So morda v uradnih prostorih Urada za intervencije kakšne vnetljive snovi? Pojasnjevanje, da Urad za intervencije ni organizacija, ki bi imela svoj urad, pač pa, da gre za mrežo, ki koordinira dejavnosti zelo različnih skupin, je zaleglo. Policijski strokovnjaki so postopali po Metelkovi in se v zgodnjem nedeljskem jutru dolgočasili, dr. Zadnikar in Andrej Morovič pa sta obisk izkoristila za krajšo razlago, kje je Teater Gromka, Galerija in Menza pri koritu. Pojasnila sta tudi, da Urad za intervencijo (s kratico imenovan tudi UZI), včasih zaseda v Menzi, včasih v Gromki, včasih pod milim nebom, največkrat pa uraduje prek elektronske pošte. Policijski napori na Metelkovi so se končali, armada izvedencev je odšla, dr. Zadnikarja pa je čakala trojka, s katero se je seznanil v zgodnjih jutranjih urah. Šli so še k njemu domov, na hišno preiskavo stanovanja. "Spet niso kazali posebne gorečnosti. Pokazal sem jih kuhinjo, kabineta si sploh niso ogledali, na balkonu pa so jih zmotile štiri v lončke posajene rastline. Ker je šlo za konopljo, so jo odnesli seboj." Dr. Zadnikar je policiste seznanil še s podatkom, da ima deset minut od stanovanja tudi garažo. Ker je iz policijskih vprašanj razbral, da jih zanimajo vnetljive tekočine, je želel pokazati, da tudi v garaži ne hrani sestavin na molotovke. Nekoliko začuden pa je bil, ker policisti niso pokazali nobenega interesa za ogled garaže. Ko smo ljubljanski policiji zastavili vprašanje, zakaj si ni ogledala garaže, so nam povedali, da preiskovalni sodnik ni izdal naloga za preiskavo v garaži. In policija mora postopati po zakonu, a ne?

Dr. Zadnikarju so začasno zasegli še motoristični brezrokavnik, po strokovnem pregledu pa so mu čez nekaj dni oblačilo vrnili.

Detektor resnice

Opravki, ki jih je imel dr. Zadnikar z organi reda, pa se še niso končali. Kriminalistični inšpektor, ki je vodil preiskavo, ga je namreč povabil na poligrafsko testiranje. Pojasnil mu je, da z rezultati poligrafskega testiranja ni mogoče dokazovati krivde, vendarle pa lahko poligrafsko testiranje ovrže morebitne sume. Dr. Zadnikar je pristal na testiranje, dogovoril se je, da bo v ponedeljek opoldne ponovno obiskal sedež ljubljanske policijske uprave, preizkus pa je odpadel, ker so bili strokovnjaki, ki upravljajo s poligrafom, na dopustu. Dr. Zadnikar je razumel policijsko zadrego. Pristal je, da se s poligrafom sreča naslednji dan. Policijski izvedenci so dr. Zadnikarja v torek priključili na elektrode, štiri ure trajajoče merjenje galvanskih tokov pa ni dalo pozitivnih rezultatov. Dr. Zadnikar je bil med pogovorom sicer blago opozorjen, naj ne zaspi, dr. Zadnikar pa pravi, da je bil v resnici že vsega naveličan in posledično rahlo zaspan. "Ob koncu pogovora so mi povedali, da preliminarna analiza kaže na negativen rezultat." Poligrafsko testiranje torej ni potrdilo sumov, da naj bi dr. Zadnikar načrtoval napad na italijansko veleposlaništvo. "Med testiranjem pa sem vendarle izvedel, česa naj bi bil sploh osumljen. Osumljen naj bi bil, da sem povzročil splošno nevarnost."

Od kod pravzaprav domneva, da naj bi dr. Zadnikar izvedel napad na ambasado? Kaj kaže kronologija? Pol ducata aktivistov UZI-ja je v petek popoldne pred ambasado položilo cvetje. V soboto ob 9.00 pa je bil operacijsko-komunikacijski center obveščen, da je pred vrata stranskega vhoda menda padla steklenica z menda vnetljivo tekočino. Med polaganjem cvetja in obvestilom, da je se je pred ambasado razbila steklenica, je torej minilo debelih petnajst ur. Kako to, da so policisti posumili, da je steklenico vrgel prav dr. Zadnikar? Italijanska ambasada je opremljena z nadzornimi video kamerami. Video kamera je posnela dr. Zadnikarja, kako pred ambasado polaga cvetje. Varnostnik italijanske ambasade je, kot izhaja iz neuradnih policijskih pojasnil, menda videl, kdo je vrgel steklenico. Na video posnetku pa naj bi identificiral eno od oseb, ki je pred ambasado položila cvetje.

Zanimivo je, da policisti dr. Zadnikarju niso pobrali prstnih odtisov. Zakaj, nas je zanimalo. Če naj bi nekdo res vrgel steklenico na ambasado, bi na črepinjah steklenice najbrž ostali kakšni odtisi. Na ljubljanski policijski upravi pravijo, da "na kraju niso našli uporabnih sledi papilarnih linij." Torej uporabnih prstnih odtisov ni. In kaj naj bi bilo v steklenici? Je šlo res za vnetljivo tekočino? V četrtek, 76 ur zatem, ko je bila policija obveščena o najdeni razbitini, so nam z ljubljanske policije sporočili, da "preliminarni testi kažejo, da vsebina odvržene steklenice najverjetneje vsebuje vnetljivo tekočino."

Trenutek za modrovanje

Kaj se je bilo torej zgodilo? Obstajata dve dejstvi in nekaj domnev. Pred italijansko veleposlaništvo je padla steklenica. Menda je bila napolnjena z vnetljivo tekočino. In policija je dr. Darija Zadnikarja privedla na zaslišanje, izvedla je hišno preiskavo in ga napotila na poligraf. Preliminarni rezultati poligrafskega testiranja ne potrjujejo suma, da je bil dr. Zadnikar tisti, ki je vrgel steklenico. V rubriki "Kronika" časopisa Delo so z interpretacijo dogodka zelo pohiteli. "Preiskovalci primer še vedno preiskujejo in zbirajo obvestila, kdo bi utegnila biti neznanca, očitno ogorčena nasprotnika globalizacije, ki, kot še mnogi drugi, precej nasilno izražata svoje prepričanje." Nenavadno je, da novinar v četrtkovi izdaji Dela občinstva ni seznanil s preliminarnimi ugotovitvami poligrafskega testa, ki se je odvijalo v torek. Kot rečeno, rezultati so bili negativni. Novinar Dela govori o dvojici, kljub skromni količini preverljivih dejstev pa sklepa, da gre za "ogorčena nasprotnika globalizacije", ki - kot mnogi drugi - svoje politično prepričanje izražata na nasilen način. Zanimivo je, da v časniku Delo do zdaj nismo prebrali niti enega poročila iz naših krajev, ki bi govorilo o nasilnem ravnanju nasprotnikov globalizacije. Če bi slovenski nasprotniki globalizacije res nasilno izražali svoje stališče, bi časnik, ki menda zagotavlja "pravico vedeti", o tem nasilju gotovo poročal. V resnici je bil v zadnjih mesecih tudi Urad za intervencije (ki ga, mimogrede, ne morem enačiti z nasprotniki globalizacije) tisti, ki je poročal o nasilju. Pa ne o nasilju "nasprotnikov globalizacije", pač pa o državnem nasilju. Urad za intervencije je organiziral manifestacijo proti ksenofobiji, manifestacijo proti homofobiji, zbiral je podatke smrti iranskega državljana, ki je decembra 2000 umrl, ko ga je ob ilegalnem prehodu meje zadela policijska krogla. Ko je Urad za intervencije junija letos organiziral manifestacijo ob vrhu Bush - Putin, je smetarski odred UZI-ja na koncu protestniške povorke pobiral smeti, ki so nastale bodisi med pohodom bodisi pred njim. Dr. Zadnikar osebno pa je med številnimi javnimi nastopi poudarjal, da se mu zdi simbolno nasilje, ki ga na mednarodnih protiglobalističnih zborovanjih zganja t.i. "Black Block", nesmiselno.

Ker je si časnik Delo, ki daleč naokoli slovi po politični in profesionalni korektnosti, dovolil špekulacijo, kaj naj bi bilo v ozadju razbite steklenice, ne bo nič narobe, če si špekulacijo privošči tudi revija Mladina, ki ne sledi imperativom politične korektnosti. Na osnovi dostopnih dejstev lahko interpretacijo obrnemo na glavo. In kako bi takšna interpretacija izgledala? Takole: Slovenska policija se, kot vse policije tega sveta, z zlorabo represivnih sredstev bori proti ljudem, ki opozarjajo na negativne posledice globalizacije in na kršitve človekovih pravic. Slovenska policija skuša kriminalizirati ljudi, ki opozarjajo na sporna ravnanja državnih organov.

Modrovanja pa s tem še niso izčrpana. Zgodba o tem, da naj bi neznanci z molotovko napadli italijansko veleposlaništvo, se je pojavila v nenavadnem zunanje-političnem kontekstu. Pojavila se je namreč v dneh, ko je italijanska diplomacija začela pošiljati signale, da bo Rim spremenil politiko do Slovenije. Italija naj bi ponovno odprla vprašanje premoženja optantov, italijanska diplomacija razlaga, da išče "inovativne" prijeme za rešitev problemov, ki naj bi ostajali odprti. Mimogrede, slovenska diplomacija meni, da med Slovenijo in Italijo ni odprtih vprašanj. Špekulirajmo: kaj pa, če je zgodba o molotovki zgolj eden od "inovativnih" prijemov, s katerimi naj bi omehčali slovensko diplomacijo? Trditev, da je neznanec na italijansko ambasado v Ljubljani vrgel steklenico z vnetljivo snovjo, je v rokah veščega diplomata vsaj za silo uporabna. Poudarjam, gre za špekulacijo. Ob tem naj dodam, da je novinar Radia Študent na italijanskem veleposlaništvu poizvedoval, kaj je bilo z domnevno molotovko. Uslužbenec veleposlaništva mu je zagotovil, da ne ve za nobeno molotovko.

Kaj se je torej v resnici zgodilo? Morda lahko odgovor na vprašanje poiščemo kar na Metelkovi. Pred dnevi so na Metelkovo pripotovali člani nemškega rokodelskega ceha Axt Und Kelle. Njihov cilj je bil jasen in enostaven. V naslednjih treh tednih bodo polepšali Metelkovo. Delajo kot prostovoljci, napajajo se iz rokodelske tradicije, ki se je začela pred 800 leti. Med prvim dnevom njihovega bivanja je na Metelkovi potekala hišna preiskava "uradnih prostorov Urada za intervencije". Policisti, ki so bili na terenu, so bili uvidevni in rokodelcev iz Nemčije niso gnjavili. Že dva dneva kasneje so jih policisti ponovno obiskali. Preiskovali so, kdo krade bicikle. In so pregledovali serijske številke bicilkov. Rokodelci, ki so jim aktivisti Metelkove preskrbeli osem biciklov, seveda niso vedeli, kako se pišejo osebe, ki so jim za tri tedne posodile svoja kolesa. Zato so se rokodelci počutili precej nelagodno. In zdi se jim, da jih policija nadleguje. "Tu sem kot prostovoljec," pravi 28-letni rokodelec Holle iz Tübingena in ob tem pove, da je v njegovem mestu nekoč živel Trubar. "Policija ve, da smo tu, in ve, da delamo. Ne razumem pa, zakaj provocirajo."

povezava