Za samostojni Maribor

Med upravnimi središči in provinco praviloma vladajo precej napeti odnosi, še posebej, če se nogometni navijači - tako kot v slovenskem primeru - derejo reči, kot so Ljubljana je metropola, vi ste kurac! Neumno bi se bilo sprenevedati, da pri nas ne poznamo regionalnega sovraštva, in pri Mladini smo se odločili povohljati, kako nategnjeni so odnosi med dvema največjima slovenskima mestoma, ki sta si fizično pravzaprav izjemno blizu, kulturno pa, se zdi, precej narazen. Kot povod za to našo zamisel moramo imenovati nedavno zanimivo odločitev vlade, da bo sedež novega holdinga elektroenergetskih podjetij v Ljubljani, in hecno delno obrazložitev ministra Janeza Kopača, da v Mariboru pač nimajo dovolj strokovnjakov. Odločitev, ki je bila, ironično, sprejeta isti dan, ko se je vlada odločala nekaj na temo, kako primerno bi bilo decentralizirati javno upravo in podeliti več pristojnosti pokrajinam, je povzročila precej hude krvi že v samem hramu slovenske parlamentarne modrosti, nas pa je zanimalo, kako se ob vsem skupaj počutijo konkretni štajerski davkoplačevalci na terenu.

Raziskave sva se s kolegom Sarkičem sklenila lotiti od zgoraj navzdol, zato sva se temu primerno najprej odpravila na Pohorje. Naključje je hotelo, da je bilo prav prvo med zapisanimi mnenji o žabarjih v vsem dnevu daleč daleč najlepše. "Saj vem, da s svojim razmišljanjem nisem tipičen predstavnik tega kraja, da predstavljam v bistvu manjšino, vendar sam tiste težavice, o kateri se toliko govori, sploh ne zaznavam," je povedal goloprsi gospod Srečko, zagorel in lepo grajen kerlc, ki se je pod razbeljenim opoldanskim soncem s hikerskimi palicami namenil na nekajurni sprehod gor v hrib. "Zame niso bile Trojane nikoli carinska postaja. Tudi razdelitev proračunskih sredstev se mi ne zdi krivična, saj si jih vsak pridobi glede na kakovost svojih programov, ali če povem po kmečko: če nimaš pameti, ti jih bo prav gotovo kdo sunil." Gospod sicer ni rojen Mariborčan, saj se je priselil iz Zasavja, vendar živi v mestu dalj kot dihava oba izpraševalca, zato se za potrebe naše ankete več kot kvalificira. "Kadarkoli prijatelji izražajo vse tiste negativne občutke, jim vedno rečem: razložite mi, razložite mi kot šestletnemu otroku. Ne razumem." V slovo, preden je zagrizel v še kar strm klanec, pa je najin veseljaški sogovornik vendarle dovolil tole: "No, gotovo pa si lahko strpen do takrat, ko ti nihče ne stopi na žulj: ko je ogrožena tvoja rit, je seveda vse drugače."

S tem nama je v bistvu zelo elegantno namignil, da njegova ni, žal pa se je kaj kmalu pokazalo, da se s podobnim podatkom ne more pohvaliti cela reka naslednjih izpraševancev. Na Pohorski vzpenjači se je žičničar Zvonko, ki je najprej protestiral, kaj ga imava sploh spraševati, ko pa ima ja službo in jo dela celi celi dan, verjetno predvsem zaradi čuta službene odgovornosti še nekako držal nazaj (v Ljubljani sicer ne bi živel, če pa že, pa zato, ker ga lahko tam kot v velikem mestu biksaš, pa te ne bo naslednji dan nihče prepoznal) in je ves čas novinarskega napada zelo tongue in cheek mrmral, da se za teh svojih borih dvesto osemdeset tisočakov žičničarske plače že ne bo šel izpostavljat medijem. Bistveno bolj zgovorna je bila tovarišija štirih pivskih bratov v bifeju nadstropje pod njim.

"Tule na našem koncu smo vsi taki analfabeti, da sploh ne vemo, kje Ljubljana je, se mamo že brez nje tako posebno luštkano!" so bili najprej omizno duhoviti, vendar so se čela že naslednji trenutek zaskrbljeno nagubala. "Saj niti ne, da se zdaj počutimo ne vem kako izkoriščane, je pa vsekakor res, da je grda svinjarija, kako se v Ljubljani gradi, tu pa vse stagnira. Ceste so sploh kriminal: Ljubljana se že desetletja dela norca, tudi sami se ji ne sanja več, kaj vse bi si sploh še lahko zgradila, tu pri nas, kjer je tranzit res pomemben, tu pa stvari gnijejo." Najmlajši izmed gospodov si zdaj išče službo v Mariboru, in to z nemalo frustracijami, saj se je pred kratkim vrnil iz Nemčije, kjer je imel (si lahko predstavljate?) celo višjo plačo, kot jo imajo ljudje v Ljubljani. "V celi kraljevini Jugoslaviji smo bili prvi glede tekstila in sploh nadvse pomemben industrijski bazen, danes pa se vidi, kakšni reveži smo, že po naših avtobusih. Ti so preprosto za popizdit - ne vem, ali na Notranjskem tudi uporabljate to besedo - ti so za popizdit." Po dolgem požirku pira: "Ma še tiste Ukrajinke, ki pridejo v Slovenijo na fukpartijo, še tiste nam poberete!!!"

Dvomeč o pravilnosti teorije, po kateri bi se gospodom razpoloženje popravilo, če bi jim naslednji trenutek poslali vso tisto povodenj Ukrajink, v kateri se žabarji kopamo, sva oddrvela na naslednjo logično točko najine razgibane mini odiseje. Kam drugam kot v TAM, ta simbol mariborskega razkroja in, žal, pretežno minule slave. Pod depresivno sončevo tiranijo je ob koncu izmene skozi glavni vhod curljalo tistih nekaj gručic arbajterjev, ki jim je zavidanja niti ne preveč vredne službe vendarle uspelo obdržati. "Takole vam povem, v tej celi zgodbi zamerim predvsem Mariborčanom, to pa zato, ker so dali tistih osemintrideset procentov LDS-u, da nas bodo lahko še naprej uničevali," je povedal eden izmed redkih, ki so bili kljub vidni utrujenosti vseeno voljni dati izjavo. "Seveda vse teče v Ljubljano, vse. Samo Kopača je treba poslušati, pa ni več kaj dodati. Če sem optimist? Ne. Dokler bomo imeli to absolutistično vlado, ne bo nič bolje." Podobnega, vendar milejšega mnenja je bil vratar Zlatko: "Poglejte samo firme, koliko jih je propadlo. Pri nas dve tretjini, v Ljubljani recimo desetina! Vi imate sicer resda tudi višje cene, vendar je pri vas nedvomno bistveno višji standard. Prijatelji z enako izobrazbo imajo tam občutno višje plače."

Naslednji zaslišanec je potem izrazil prepričanje, da je glede teh nasprotij med centrom in periferijo vedno tako, tudi med Parizom in Bordeauxom, je bila pa ostra njegova kolegica, gospa Vesna: "Po mojem je Mariboru vsekakor slabše tudi zato, da je Ljubljani boljše. Pa verjetno niti ne gre za to, da smo Štajerci premalo aktivni, zelo aktivni smo, samo na prave položaje ne pridemo. In ne pridemo."

Če bi se lahko dotedanjim sogovornikom kak oduren dlakocepec v teoriji še spravil očitati lokalpatriotizem, bi morala za toliko bolj kredibilno sogovornico veljati gospa Lili, popoldanska nakupovalka v dobro obiskanem Europarku, ki sicer živi na Štajerskem, vendar je po rojstvu iz Ljubljane in ima v Kranju tudi hišo. "Blazno rada imam našo prestolnico, vendar se mi pa vsekakor ne zdi prav, kako se je čisto vse centraliziralo. Najmanj, kar lahko opazimo, so velike razlike v plačah, ko dobijo ljudje tukaj za enako delo približno trideset odstotkov manj denarja." Pa so prav za vse krivi v prestolnici? "Ne, nekaj krivde najdemo tudi na naši strani, nekaj je vsekakor tiste štajerske zakompleksanosti, poleg tega pa nam vsi sposobni kadri tako ali tako pobegnejo tja dol, a ni res?"

Bistveno bolj ostri sta bili knjigarnarici v Mladinski knjigi, nekaj korakov naprej po prodajnem prostoru. "Zelo zelo egocentrična je ta Ljubljana, v Jugoslaviji je bil tak nekoč Beograd. Pa ne samo Maribor, vsa Slovenija je kar naenkrat v drugem planu." Po njunem mnenju se bo položaj samo še poslabšal, nista prav nobeni optimistki: "V tej državi se prav vse iz leta v leto samo slabša. Zakaj bi se prav to poboljšalo?" Mesti sta si med sabo že zdaj povsem različni, če nič drugega po sestavi prebivalstva. "Pred kratkim je prišla k nam kolegica iz ljubljanske knjigarne, delala je v Konzorciju, in zdaj nam pravi, kako je tam vse drugače, kako se tudi prodajajo recimo povsem drugačne knjige. Veste, saj je logično: če imaš socialno podporo, otroku prav gotovo ne boš šel kupovat dragih slikanic." Obstaja pa še ena precejšnja zamera, in to je sam odnos: "To je tista superiornost, ko so Ljubljančani tako zelo pomembni samo zato, ker živijo v Ljubljani. Zdaj tam študira sin in mi poroča, da se ni v teh tridesetih letih, odkar sem študirala jaz, v bistvu glede tega prav nič spremenilo."

"Tak kot prej Beograd, taka je Ljubljana! Vse je tam!" je njuno tezo ponovil gospod Beno, nakupovalec, ki pa je vendarle zmogel nekoliko več prepričanja o svetli prihodnosti ali pa vsaj vdanosti v usodo. "No, če živiš v državi, moraš seveda sprejeti pravila, proti vetru že ne gre scati. Zaradi mene bi bilo lahko ama prav vse v Ljubljani, samo da bi imeli plače enake, to je pomembno! V Italiji lahko vlade padajo po trikrat na leto, pa se ne bo nihče bunil, dokler ima narod dovolj žreti in piti!" Je pa po njegovem Ljubljana lahko (in tudi je) nazaj ljubosumna na drugih področjih: "Ko imamo Lent, jo povozimo, tudi v času Zlate lisice ... Pri nas imamo preprosto boljši filing, to imamo pa res!"

Ker je samo lučaj stran hidroelektrarna, simbol tako imenovanega "ropa stoletja", sva se odpravila tudi med pretežno mlade razposajene kričače na Mariborskem otoku, prečudovitem kompleksu plavalnih bazenov praktično sredi narave. "Če vam rečem, da je Ljubljana Beograd, sem povedala vse!" je bila jedrnata pobiralka vstopnic Mira, pa tudi mladci niso bili ravno najprijazneje nastrojeni. "Videti vas ne moremo! Preveč denarja je v Ljubljani, vse požerete!" je odsekano siknil eden izmed tistih zagorelih hrbtov, ki so na klopi v senci čakali na vrsto za igranje odbojke na pesku. "In tudi prav nič boljše ne bo, mi smo v bedi, vam gre pa prav lepo."

Na srečo so se jim kmalu pridružili prijatelji, Denisa, Tjaša in Matevž, ki so vnesli nekoliko več konstruktivnosti ali pa vsaj artikuliranosti: "Ja naša prva asociacija je seveda UBI UBI ŽABARA, hi hi hi hi. Ne, saj ne, je pa stvar v tem, da ko pomisliš na Ljubljano, pomisliš tudi na sovraštvo - nekako misliš, da moraš." Je bilo tako od nekdaj, odkar vedo zase, ali se je vmes zgodilo kaj, karkoli, ob čemer se je v njih porodila želja, da bi pupkom potrgali nožice? "Ma, prvič se porodi, ko si star nekje okrog štirinajst ali petnajst let, ko prideš prvič v neko pravo klapo ... hja, ko prvič zveš, kaj se po Sloveniji dogaja." Nekoliko manj fatalistično sta se izrazila Vesna in Tomaž: "No, vedno je bilo tako, da se je vse stekalo tja doli. Po eni strani logično, vendar bi bilo vseeno prav, da bi kaj ostalo tudi tukaj, da ne bi imeli takega mrtvila, da bi lahko ljudje tudi v našem mestu delali kariero. Proti sami Ljubljani nimamo nič, se je pa včasih malo bolj bojimo, ker je pač tako velika, in včasih tudi nekoliko bolj ... hladna."

Ker je skrajni čas za nekoliko spodbudnejše in prijaznejše besede, bomo naslednja navedli pričevanja treh mladih rejverjev na beli klopici sredi mesta. Simona, Lana in Sašo imajo z Ljubljančani redne stike in so jim tudi bistveno bolj naklonjeni. "Ful dobr folk je to," pravi Sašo, ki je v Ljubljani živel štiri leta, "strašansko rad sem v Ljubljani in se zelo veselim, ko grem spet tja. Krasne žurke." Lana je dodala nianso manj živih barv: "Saj so tudi tam fejst ljudje, ampak ker jih je toliko več, je med njimi logično tudi toliko več slabega in grdega. Vsaj mladi so proti Štajercem ful manj odprti, če si študent z našega konca, se tam s komerkoli drugim veliko težje odkrito pogovoriš." Zanimivo podobnih misli sta bili zali mladi deklici, Maja in Ajda, ki sta prodajali zijala mimo butikov z oblačili: "Imava občutek, da ste tam zelo vzvišeni nad nami. Prideš v kafič, naročiš pijačo in začnejo Ljubljančanke, tiste dvajsetletne, takoj gledati proti tebi: ooo, glej, Mariborčanke, a so prišle s kmetije al' kaj?" Čeprav dekleti priznavata, da jim potem na štajerskem koncu pogosto vrnejo z obrestmi, imata vseeno močan občutek, da smo prvi začeli pri nas.

"V Ljubljani se več dogaja," pravi naslednji par gracij, Vladana in Andrea, "čeprav imajo tam toliko rejva, kar ni ravno najina scena. Na splošno se zdi, kot bi si želeli prisvojiti pozicijo kulturnega središča, tudi neposredno na naš račun. Dobro, kar se tiče standarda, je ta pri vas morda res nekoliko višji, a tudi tam ni bogve kaj." S tem se ne bi strinjala naslednja skupinica pravkardvajsetletnikov, ki je srebala fanto nekaj uličic naprej: "Vsak, ki ima šanso, bo šel v Ljubljano. Če želiš v državno službo, greš tja."

Dvajset omizij naprej, pri študentskem naselju, Simon, Slavko in Simon: "O Ljubljani? Joj, negativno, negativno, prav nič lepega ne bomo mogli povedati!" Nekoliko bolje obveščena kot večina sogovornikov se ležerna trojica, strastni navijači NK Maribor, ki pa so v pomanjkanju boljše opcije družno žulili vsak svoj union lager, žolčno ne strinja z novim sedežem elektrikarskega holdinga; v zvezi s tem napoveduje malodane revolt: "Slejkoprej! Tako, kot je, je za državo dolgoročno zelo slabo." Po njihovem mnenju bi lahko zaradi majhnosti države na operativni ravni vsekakor poskrbeli za precejšnjo decentralizacijo: "Če hočejo imeti v centru dobre davkoplačevalce še kje drugje, bo treba vanje tudi kaj vlagati. Neumno je, da se je vse tako skoncentriralo, ko pa je med nami po eventualno zgrajeni avtocesti ura vožnje. Toliko se Američani vsak dan vozijo na delo, to ni zanje nobena regija!"

Do izjave smo pripravili tudi enega izmed vidnejših predstavnikov mariborskega cerkvenega življenja, vendar žal samo anonimno, silno prijazni sivolasi gospod (ni Franc) se bržkone tudi zaradi nesramnosti našega skromnega medija ni dal prepričati, naj nastopi z imenom, priimkom in obrazom: "Vse te ideje so plod naše malenkostnosti, ko smo pa tako zaprti vsak v svoj krog. S premalo širine in univerzalizma včasih umetno povzročamo vzroke za napetost." Pa se mu ne zdi, da vsebujejo pripombe v tem konkretnem primeru po svoje tudi vsaj zrnce resnice in upravičenosti? "No, v posameznih primerih so zamere bržkone utemeljene, na splošno pa so plod slovenske ozkosti. Mislim, da bi znala Evropa to precej odpraviti, Evropa je naša priložnost ..."

Bistveno manj prijetne besede so nedaleč stran uporabili starejši redni poletni obiskovalci klopic v sproščujoče žuborečem parku: "Ljubljanske plače, ne pa štajerske! Zaostali smo, kaj pa drugega! Tam doli skrbijo samo zase, drugih pa ne jebejo!" A to ima s samimi prebivalci prestolnice bore malo: "Kaj Ljubljančani, politiki so krivi!" pravi Franci, natakar v gostilni Štajerc. "Tudi jaz sem Mariborčan, pa nisem zato prav nič kriv, da je z našim mestom tako grozno, kot je." Kar se tiče viol, so se po dveh zaporednih škandaloznih samomorih NK Maribor upravičeno pogreznile v zemljo, tista pa, ki sva jo s posredovanjem redakcijskega kolega vendarle dobila pred zapisnik, nama je razložila, da se Maribor prav v ničemer ne razlikuje od kakega drugega evropskega delavskega mesta: "Mi smo Liverpool. Če bi zmagovali, bi bilo vse v redu. Če bi zmagovali, bi pozabili na vse svoje težave in neuspehe, za katere smo krivi predvsem sami. Če ni kruha, naj bo vsaj igra. A kaj, ko igre ni? Kaj takrat, ko je tako, kot je bilo v nedeljo?"

Kaj, res? Čeprav so se zdela do tedaj izrečena mnenja najmanj skrb zbujajoča, so se čustva s prvim mrakom nagnila le še bolj proti temnejšemu spektru števca. Poslušajte samo besede gospoda Danila, nekoč borca Devete kočevske brigade, danes pa zagrenjenega starejšega občana, ki mu, preden je prišel prvi izbruh črnega žolča, sploh nisva uspela do konca razložiti, kaj v zvezi z notranjskim središčem naju zanima. "Ljubljana?! Tam so same barabe in izdajalci, s Kučanom in Drnovškom vred! To je zame sama mafija - vsi rojeni po vojni in niso videli partizanov, koliko je bilo pretrpljeno za našo zemljo, ki jo zdaj takole prodajajo naokrog." Kaj pa odnos do Maribora in okolice? "O, seveda smo tu prizadeti, zapostavljajo nas skoz in skoz! Drnovšek, obraza kot kriminalni tip, je uničil vso našo industrijo, zdaj pa se za brezposelne sploh ne zmeni." V razmerju do središča so na tem koncu pasivni kraj, odrezani od vsega, vse skupaj je ena sama velika škoda. "Samostojni bi morali biti, da bi davek ostal tukaj, ne pa da ga še naprej pošiljamo tja, kjer nas vedno znova zignorirajo!"

S trdo temo je prišlo tudi zaporedje nekoliko otožnih gospodov, vsak s svojo polprazno steklenico piva. Njihova stališča so si med sabo zelo podobna, nianse pa se zdijo odvisne predvsem od količine prebavljene rumenkaste tekočine. Za potrebe tega članka bomo navedli dva osnovna pristopa z enako poanto, prvega, odločno bistrejšega, nam je zaupal gospod Franc: "Po zadnjem energetskem udarcu je moje gledanje še bolj negativno. Maribor je slepo črevo, holding pa je bil vitalna stvar, s katero vem, globoko vem, da bi si lahko zopet pomagali na noge. V bistvu smo mi nekakšen slovenski Split, v razsulu, vse je crknjeno." Gospod Slavko je v neki drugi oštariji pred pozorno strižečimi ušesi svojega osnovnošolskega sina postavil bistveno manj eruditske temelje gledanja na celotno problematiko: "Ljubljančane vse nabijem na kurac." Zakaj? "Ker so se mi popeli prek glave. Tisto, kar je nekoč pobiral Beograd, kasirajo zdaj tam." In kaj vas najbolj moti? "Vse, kar se začne na Trojanah. Vse to nabijem na kurac."

Seksi. Sicer, ko človek prebira tale članek, se mu vseeno zdi, da ustvarja skupek zapisanega nekoliko težji vtis, kot sta ga na tej mariborski ekskurziji dobila izpraševalca. To se je zgodilo predvsem zato, ker v tovrstne spise praviloma ne zapisujemo tistih mlačnih in neizrazitih mnenj, tistih v bistvu pogostih Ka ti jaz vemov, ki sicer praviloma zaznamujejo nerazgledanost in indiferentnost, včasih pa tudi pristno strpnost do dolnjega prenapihnjenega polipa, ki v glavah severnih sosedov čedalje bolj prevzema poteze srbske prestolnice - primerjava z Beogradom, ki se v besedilu pojavi štirikrat, je bila izrečena precej večkrat in je pravzaprav postala ključna mantra zagrenjenega Štajerca.

Za sam konec bi se bilo seveda precej butasto spuščati v debato, koliko so tožbe in psovke v gornji regiji upravičene, razen morda toliko, da mora glede na jačino in množičnost tega besa na vsem skupaj nekaj že biti. S stališča nekoga, ki si želi, da bi si narod, ki ga je za eno pošteno svetovno predmestje, vendarle ne želel navzkrižno prerezati vratu, lahko z nekim upanjem ugotovim predvsem to, da se zdijo neprimerno bolj jezne starejše generacije, mlajše pa se pojavu deloma kljub vsemu upirajo. Zdi se mi, da temu botruje dejstvo, da imajo pri študiju s konkretnimi Ljubljančani in okoličani bistveno več stika, z njimi si izmenjujejo zapiske, igrajo košarko in goltajo ekstazije, tako da jih ne vidijo (vsaj ne aksiomatično) kot neke brezimne klike preplačanih in oholih pošasti. Če bo tem mladim oziroma tistim njihovim predstavnikom, ki se bodo čez deset ali dvajset let ustalil v verjetno še vedno depresivni domači regiji, pozitivne posledice tega trenda uspelo ohraniti, je pa že povsem drugo vprašanje.