"Država, to sem jaz!"

Vprašanje, o čem kani dr. Franc Rode, ljubljanski nadškof in slovenski metropolit, tokrat govoriti na Brezjah, me je hudo mučilo. Tradicija namreč veleva, da dr. Franc Rode prav na Brezjah, ob prazniku Marijinega vnebovzetja, prebere pridigo, v kateri s kirurško natančnostjo secira duh časa in reče kakšno kritično misel o stanju v deželi. Leta 1997 je spregovoril o tistem sramotnem 55. členu slovenske ustave, ki je dejansko v nečast naši deželi. Leta 1998 je spregovoril o potrebi, da vsakdo prevzame svojo odgovornost v družbi. "Potrebno nam je več državljanske zavesti," je dejal, ter dodal, da bi morali tudi kristjani več sodelovati v javnem življenju. Leta 1999 je kritično spregovoril o šoli, o tem, kako so ideologi, ki so svoj miselni okvir izoblikovali v letih uradnega ateizma, brez pravega razmisleka vsilili novo šolsko ideologijo. V brezjanskem opus dr. Rodeta smo lahko v preteklih letih našli kritične misli o zakonodaji, ki ne pospešuje civilne družbe, medijih, ki ne nadzorujejo vlade, pač pa hujskajo proti cerkvi, ter gmotnih težavah, ki so vsak dan večje. Pa še o abortusu, komunizmu, mamilih, prometni varnosti, sektah, nihilizmu, otopelosti, notranji praznini, marksizmu, liberalističnem laicizmu, kulturi smrti in drugih simptomih dekadence, ki ne potrebujejo podrednega stavka, da bi v njem pojasnili, zakaj gre za nekaj slabega.

Kaj bo metropolit povedal tokrat? V neki vulgarno ateistični druščini sem tik pred praznikom slišal napoved, da bo dr. Rode tokrat spregovoril o lubadarju, tisti gomazeči golazni, ki za zajtrk, kosilo, malico in večerjo gloda smreke. Najraje one s Pokljuke, jasno. Nisem mogel verjeti. To, da dr. Rode nikakor ne bo govoril o lubadarju, mi je bilo itak jasno. Nisem pa mogel verjeti, da mu vulgarneži pripisujejo nakano spregovoriti o lubadarju.

Vprašanje, o čem bo spregovoril pa me je vendarle mučilo. Tako zelo, da sem že pred Velikim Šmarnom sklenil oditi na pot. Organizacija katoliških skavtinj in skavtov, ki je imela svoj letni tabor na gričku Marof nad Novim mestom, je namreč v goste povabila prav nadškofa dr. Rodeta. Skavtinje in skavti so razpravljali o tem, kako ni dovolj, če je posameznik zgolj posameznik. Posameznik mora biti tudi državljan. Pasivnost je pase, so menili v skavtski organizaciji. Postati moramo bolj angažirani. Če v naši skupnosti neka reč ni okej, lahko z angažiranostjo nepravilnosti premagamo.

Metropolit med mladino

Misel, da morajo kristjani postati državljani, da se morajo kristjani več ukvarjati z javnimi zadevami, je bila leta 1998 izrečena prav na Brezjah. In poziv k večjemu angažiranju v javnem življenju je izrekel prav metropolit dr. Rode. Njegova misel je med mladimi torej padla na plodna tla. Skavtinje in skavti, zbrani na gričku Marof, so pod geslom "Briga me!", torej "Skrbi me!", torej "Ni mi vseeno!", uspešno kljubovali vročini in nevihti. One nedelje, tik pred praznikom, na Marofu ni bilo več nobenih sledov sobotnega neurja. Šotorčki so bili postavljeni v vzorne vrste, sredi travnika so bili vidni sledovi večernega tabornega ognja, skavtsko tiskovno središče je poslovalo brezhibno, stenski časopis pa je poročal o tem, kako o skavtskem taboru poročajo papirnati časopisi. "Joj, kako dobro smo se imeli včeraj," so povedali že v sprejemnem šotoru skavtskega tabora. Oder, na katerem so med taborom tekle prireditve, se je spremenil v začasni oltar, vokalno-instrumentalni ansambel, napravljen v oranžne skavtske drese, pa je tudi že nestrpno čakal, da kakšno zapoje. Postava? Bobni, bas, kitara, violina, klaviature, dva dekliška in dva fantovska vokala. In so zapeli. Aleluja! Animatorka in animator, postavljena na oder, sta med nastopom vokalno-instrumentalnega ansambla krilila z rokami ter zbrano množico sugestivno vabila, naj tudi člani zbranih skavtskih klanov družno migajo. In ko so pozdravili nadškofa, je cela množica s polglasnim vzklikom, med katerim se je mladež z dlanjo na rahlo tleskala po ustih, pozdravila dragega gosta. Dr. Rode je bil kar nekako ganjen, očitno se je počutil sproščeno in optimizem ga je navdajal. Zato je ob naslednjih pozdravih tudi sam prakticiral polglasni skavtski pozdrav, med katerim se je z dlanjo na rahlo tleskal po ustih. Ansambel pa je že prepeval: "Hozana, hej, hozana, hej, hozana na višavah!"

Nakar so skavti brali berilo. Pripovedovalo je o tem, kako je Mojzes odšel k faraonu, da ljudstvo reši iz suženjstva. Mojzes je bil sprva v zadregi, ni bil pretirano pogumen in samozavesten, potem pa mu je Bog zagotovil, da mu bo pomagal. Mojzes je z Božjo pomočjo ljudstvo res odvedel iz suženjstva.

Glede na to, da so na skavtskem taboru razpravljali o tem, kako postati aktiven državljan, me je zamikalo, da bi iz svetopisemskega berila izluščil za državljana pomembno aktualno-politično sporočilo. Hh, ljudstvo je bilo v suženjstvu; zadnje suženjstvo, ki mi pade na pamet, se je dogodilo med komunizmom. Kdo je bil potem faraon? Ta rdeči? Kdo je bil Mojzes? Težko bi rekel. To, da je Bog Mojzesa navdal s pogumom, da je ljudstvo rešil suženjskega jarma, pa sem razumel.

Nakar je do besede prišel dr. Rode. Kar takoj je pohvalil skavte, ker so si za rdečo nit tabora izbrali vprašanje, kako postati aktiven državljan. "Ni je bolj posrečene teme," je dejal. Potem je mladeži razložil, da je zanimivo biti Slovenec. "Ne vem, če smo lahko ponosni na to, da smo Slovenci. Smo pa lahko veseli, da smo Slovenci." Slovenci, je dejal, smo trdoživ, klen, pošten narod. Biti Slovenec je zahtevno. Ni nas sto milijonov. In ker nas je malo, se ne sme prav noben talent izgubiti. Vsakdo mora iti do skrajnih meja svojih talentov. Najslabše, kar se lahko dogodi človeku, je, da zapade v dolgčas in letargijo.

Medtem ko je moje oko švigalo po dolenjskih gričih, med katerimi so posejani dimniki še vedno dokaj uspešne dolenjske industrije, se je dr. Rode zazrl v polpreteklo zgodovino. Slovenija je samostojna deset let. "Med ljudmi pa je strah še vedno prisoten," je žalostno ugotovil. "Plazimo se ob zidovih, namesto da bi stopili na plan." Ob dejstvu, da je človek kristjan, bi ga moral obdajati ponos, samozavest, veselje.

Potem pa se je vzneseni govor dr. Rodeta za trenutek ustavil. Ne, ni se ustrašil lastne misli. Le občinstvu je - z blagim smislom za samoironijo - sporočil: "Verjamite mi, da smo že čez polovico." Potem ko je občinstvu zagotovil, da z dolžino pridige nikakor ne bo pretiraval, je nadaljeval. Slovenija je suverena. Slovenija se je srečno izvila iz mednarodne anonimnosti. "Zdaj pa je nastopil čas, da se suverenost preseli v nas. Bog ne daj, da bi še kdaj hlapčevali. Vi ste prvi rod suverenih svobodnih Slovencev," je poudaril. Nakar je z retorično figuro kar nekoliko presenetil. Citiral je Ludvika XIV, absolutističnega vladarja, ki je med svojo 72 let trajajočo vladavino pridelal znameniti stavek: "Država, to sem jaz!" Dr. Rode je misel Ludvika XIV virtuozno obrnil: "Vsak državljan Slovenije mora reči: 'Država, to sem jaz!'" Vsakdo mora biti odgovoren za ugled države, vsakdo mora prevzeti odgovornost za razmere v družbi.

Zadnje desetletje nas uči še nečesa. S spori in rivalstvom se malo doseže. "Stopite skupaj!" je poudaril dr. Rode. Drznil bi si domnevati, da je ob tej opazki mislil na pomladne stranke, ki zaradi sporov in rivalstva menda dosežejo manj, kot bi, če bi med njimi vladala sloga.

Predzadnji odstavek pridige pa me je, to moram priznati, nekoliko spomnil na učna leta, ko smo pri samoupravljanju s temelji marksizma vrteli lajno, posvečeno enajsti Marxovi tezi o Feuerbachu. Če me spomin ni izdal, je Marx Feuerbachu očital, da so filozofi svet zgolj razlagali, namesto da bi se lotili spreminjanja sveta. Dr. Rode je namreč dejal: "Položaj je treba spreminjati. Nekaj se vedno da spremeniti."

Ob koncu pridige na Marofu pa se je dr. Rode prepustil sanjarjenju in vlogi skavtov v prihodnosti. "Danes vas je štiri tisoč. Sanjam, da vas bo v prihodnosti petnajst, dvajset tisoč. To bo zdrava mladina. To bo mladina, ki bo odgovorna, samozavestna, pokončna, suverena in svobodna." Tedaj, je sklenil dr. Rode, bo več upanja. "Prihodnost Slovenije je v vaših rokah. Amen."

Na Brezje!

Dr. Rode je bil torej ob začetku prazničnega tedna zmerno optimističen. Kaj bo povedal na Brezjah? Bo ohranil optimizem, ki ga je navdajal med skavti? Ali pa bo, tako kot v zadnjih letih, ponovno kritičen? Romarji, ki so se na pot odpravili z avtomobili, so v zgodnjem dopoldnevu obtičali na avtocesti, saj promet kar ni in ni hotel drveti. In že zgodaj dopoldne je postalo jasno, da bo dan vroč.

Brezje so ob prazniku vedno lepo okrašene. Romarje pozdravljajo transparenti in državne zastave. Vzdušje je slovesno, saj ob Marijinem vnebovzetju praznujemo čudežni dogodek, ki se je pripetil okrog leta 48 našega štetja, ko je Marija, Jezusova mati, z dušo in telesom odšla v nebesa. Od leta 1950 je to dejstvo tudi uradno verificirano. In dejstvo, da je bilo človeško bitje z dušo in telesom vred deležno vnebovzetja, nas navdaja z upanjem. Kjer te perspektive nesmrtnosti ni, kjer človek to perspektivo celo zavestno zavrača, ni jasnega smisla življenja, je v prvih taktih aktualističnega dela brezjanske pridige povedal dr. Franc Rode. Tam, kjer ni perspektive nesmrtnosti, tudi ni zdrave civilizacije. In ni družbe, ki bi spoštovala človekove pravice. Pa tudi umetnosti, ki bi kaj veljala, ni.

Potem pa je dr. Rode zavil k bistvu. Spregovoril je namreč o "dekadenci evropske civilizacije". To, da je metropolit svoj govor postavil v kontekst evropske dekadence, predstavlja določeno novost v brezjanskem opusu dr. Rodeta. No, o dekadenci je v preteklosti že govoril. A tedaj se je zdelo, da je dekadenca, ki razsaja po Sloveniji, avtohtone vrste. Zdelo se je, da slovenska dekadenca raste iz ilovnate prsti komunizma, starega režima, revolucije. Ne, ni tako. Slovenska dekadenca je del evropske dekadence. Če smemo soditi po tem, koliko simptomov dekadence je naštel dr. Rode, bi lahko sodili, da smo že globoko v Evropi. Kot da bi med pogajanji z Evropsko unijo odkljukali že vse oblike dekadence, ki obstajajo v Evropi, nekaj malega pa smo dodali tudi sami.

Kaj so simptomi evropske dekadence? Nezaupanje do politike. Bolj ali manj prikrita korupcija. Brezobzirno bogatenje enih na račun drugih. Kriza šole in družine. Utrujenost javnosti, ki je posledica medijskih pritiskov. In kaj naj bi bili avtohtoni simptomi dekadence? To, da je v samostojni Sloveniji biti katoličan bistveno bolj obremenjujoče kot v nekdanji državi. To, da se, kot je dr. Rode citiral Staneta Grando, avtorja iz Nove revije, "naša drugorazrednost ... v bistvu ni spremenila. Takrat nas vsaj uradno niso smeli žaliti. Danes lahko to v neomejenem obsegu počne vsak. ... Danes si v Sloveniji lahko še tako devianten, pripadnik najbolj obrobnih družbenih skupin, pa je vse v redu, le katoličan ne smeš biti." Hja, očitno je na potovanju od Novega mesta do Brezij dr. Rode opustil optimizem, ki ga je navdajal med srečanjem s skavtsko mladino. Od kod črna misel, da pripadniki deviantnih, najbolj obrobnih družbenih skupin, nimajo nobenih problemov, le katoličani jih imajo? Ko se je metropolit na Marofu zazrl v prihodnost, je, kot nekdaj Martin Luther King, pripovedoval, kakšne sanje sanja. Sanja, da bo skavtov trikrat, štirikrat več kot danes. Sanja, ko bo mladina zdrava. Pokončna. Samozavestna. Svobodna. Suverena. Ko pa je metropolit na Brezjah gledal proti Karavankam, ga je mučila žalost, ker njegova ekipa še vedno velja za drugoligaško.

Kako torej priti v prvo ligo? Kako se izviti iz drugorazrednega statusa? Kakšne so naloge? Kako se lotiti spreminjanja položaja? Če letošnji metropolitov govor primerjamo s pridigami iz prejšnjih let, s kakšno posebno inovacijo ni postregel. Prioriteta ostaja šolstvo. Zavzemamo se za "odprto, ideološko neobremenjeno šolo, ki ne izključuje pouka o verstvih in predvsem o krščanstvu." Prioriteta ostaja "ustanavljanje lastnih šol vseh stopenj ter študentskih domov." Prioriteta ostaja delo med mladini. Posebej moramo "pospeševati katoliške mladinske organizacije kot so skavti in druge." Katoliški izobraženci morajo nastopati v javnosti. Ena od trdnjav, ki jo je treba osvojiti, je medijski prostor. Vanj je treba prodreti, "da se že enkrat zvedri to zatohlo ozračje enoumja, ki onemogoča razvoj kritičnega čuta pri ljudeh in vse preveč vpliva na njihove odločitve." Misel o medijih je dr. Rode izrekel posebej pomenljivo, za trenutek se mi je zazdelo, da besedo "mediji" skorajda izpljunil. Predvsem pa, bratje in sestre, potrebujemo več poguma, drznosti in sproščene ustvarjalnosti. Potrebujemo tudi več enotnosti. In usklajenosti.

Tako. Naš dopisnik, ki je bil med brezjansko mašo na Stolu, je poročal o oblaku, ki je zagrnil vrh Karavank. Ko se je oblak za trenutek razkadil, je dopisnik opazil, da nad Brezjami migota nenavadna meglica. Metropolit pa je ob koncu pridige vendarle izrazil upanje, da "vremena Kranjcem bodo se zjasnile."

Sveta maša se je končala, metropolit s spremstvom je po obedu odpotoval proti Bledu, kjer je s pletno odplul na otoček. Morda bo otoček, ko se bodo vremena zjasnile, v lasti in posesti cerkve.

Mene pa je pot vodila na parkirišče pred brezjansko baziliko. Prav zanimalo me je, ali bom simptome evropske dekadence našel tudi v neposredni bližini Marijinega svetišča. Težko bi ocenil, kaj sem odkril, a scena je bila res pisana. Na Brezje so se pripeljali štirje tovornjaki s suho robo. V ducatu trafik so prodajali Marijine podobice in Jezusove kipce. Na ducatu improviziranih stojnic so ponujali vse sorte reči. "Akcija! Plačaš tri, vzameš štiri!" "Tukaj je nakup zelo ugoden!" je sporočal napis na eni od stojnic. Bife, spravljen v avtodom, je ponujal krofe, pice, burek in druge dobrote. Ob parkirišču mi je nosnice dražil vonj po čevapčičih in sorodnih specialitetah z ražnja. Gostinci so ponujali vampe in golaž. Trgovci na stojnicah pa mikice s sliko ferrarija ali brezjanske Marije. Pa pletene sedežne garniture in pručke. Zložljive lovske stolčke in poličke za začimbe. In kremo iz arnike ter kostanjevo kremo. Zapestnice in ogrlice. Steklene in plastične okraske. Pa majhno leseno kapelico, ki začne igrati Sveto noč, če pritisneš na gumbek. Košare za mačke in sodčke za rujno kapljico. Gugalnice in krožnice. Metle in sveče. Sandale in slamnike. Milne mehurčke in obeske za ključe. Kužke, ki migajo z glavo, in Barbike. Če potrebujete sombrero, pojdite na Brezje.

Potem sem se ustavil še pri stojnici, na kateri so prodajali anatomske vzglavnike z vgrajenimi bio kristali. Iskreno me je zanimalo, kako ta reč deluje. Takole je z anatomskim vzglavnikom: marsikdo ponoči slabo spi. Stroka je do zdaj domnevala, da je slabo spanje zgolj posledica anatomsko neprimernega vzglavnika. Pa ni čisto tako. Vzglavnik je lahko anatomsko čisto ustrezen, a slabo spanje povzroča sevanje. Bio kristali, vgrajeni v vzglavnik, pa nevtralizirajo negativne vplive sevanja. In potem spiš kot angelček.

povezava

povezava