Pahorjev finančni obvod

Najprej je izginila spletna stran, na kateri je Westminstrska fundacija za demokracijo (WFD) poročala o svojih donacijah. Nato se je kar naenkrat prikazalo nekakšno Kalandrovo društvo, torej društvo, ki naj bi prejemalo donacije Westminstrske fundacije. Ko smo društvo obiskali, tam niso znali odgovoriti na najpreprostejša vprašanja. Je že res, da se med financiranjem strank pripeti marsikateri čudež. Res je tudi, da smo bili ravno v času praznovanja Marijinega vnebovzetja. Da pa bo čudežno izginila spletna stran ugledne mednarodne fundacije, namesto nje pa se bo čudežno pojavilo neko društvo? Ne, tega res nismo pričakovali.

Finančni obvod ZLSD

Britanska Laburistična stranka je donacijo v višini 5,5 milijona tolarjev iz blagajne WFD v začetku lanskega leta nakazala na račun Kalandrovega društva. Prosilca za sredstva sta bila Kalandrovo društvo in ZLSD. Lansko pomlad je društvo z nakazanim denarjem financiralo delavnice, ki so se jih udeležili skoraj izključno le člani in simpatizerji ZLSD. Ker denar iz Anglije ni bil nakazan neposredno na žiroračun ZLSD, strogo legalistično sicer drži, da stranka ni kršila zakonskega določila o prepovedi financiranja iz tujine. Zato pa je, ker je bila glavni uporabnik sredstev iz tujine, nedvomno izigrala smisel zakonskega določila. Stranka je Kalandrovo društvo uporabila kot obvod za financiranje svojih dejavnosti. Vsebinsko gledano gre za enak prekršek, kot če bi bil denar iz tujine ZLSD nakazan na njen račun. Razlika je samo v nekoliko daljši poti, ki jo je denar prehodil od pošiljatelja do končnega uporabnika.

ZLSD tovrstnega by-passa ni uporabila prvič. Svoje dejavnosti je v preteklosti že večkrat financirala s sredstvi, ki so jih Kalandrovemu društvu namenile različne domače državne institucije.

Ker funkcionarji ZLDS in Kalandrovega društva doslej javnosti niso pokazali niti enega samega dokumenta, ki bi dokazoval, da je bil denar laburistov zares in v celoti porabljen za delavnice, pa je mogoč še dodaten sklep, da je vsaj del tega denarja iz društva romal naravnost ZLSD. Takšen scenarij je posredno potrdil glavni tajnik stranke Dušan Kumer, ko je prejšnji teden javno priznal, da si je stranka od društva denar izposojala: "Kalandrovo društvo nam je posojalo le manjše zneske po 200.000 ali 300.000 tolarjev. Šlo je le za premostitev likvidnostnih težav." Možnosti za izpeljavo posojil so bile več kot idealne, saj računovodske posle za društvo in stranko opravlja isto zasebno podjetje Rezultat, d. o. o., s sedežem na Levstikovi 15 v Ljubljani, torej na lokaciji, kjer ima prostore tudi ZLSD.

Da bi laže razumeli, kaj je razlog za tako globoko zaupanje med društvom in stranko, moramo pobrskali po podrobnostih. Društvo, ki naj bi se ukvarjalo z razširjanjem in uveljavljanjem idej in vrednot socialne pravičnosti, demokracije, svobode in solidarnosti, so leta 1993 ustanovili predvsem člani ZLSD. Ime je dobilo po enem od glavnih likov v Cankarjevi drami Hlapci, kjer je Kalander postaven in pokončen proletarec, ki ostaja zvest revolucionarni ideji. Večina članov društva je hkrati članov ZLSD. Do aprila lani (torej tudi v času, ko je bila na račun društva nakazana finančna pomoč iz Velike Britanije) je društvu predsedoval član ZLSD Danilo Tomšič, ki je sicer hkrati mestni svetnik v Ljubljani in član nekaterih mestnih odborov, med drugim predsednik odbora mestnega sveta za stanovanjska vprašanja. Za njim je vodenje društva prevzel Peter Bohinec, ki je prav tako član ZLSD, saj je na zadnjem strankinem kongresu junija v Kopru sedel celo v volilni komisiji. Po Bohinčevih besedah društvo že več let sodeluje z Westminstrsko fundacijo, pa tudi z mnogimi drugimi evropskimi fundacijami, kot so avstrijski Rennerjev inštitut, nemški Friedrich Ebert Stiftung ali švedski Inštitut Olofa Palmeja. Ker je zelo verjetno, da je večina omenjenih fundacij društvu nakazovala finančno pomoč, bi revizorji računskega sodišča morali preiskati, koliko te pomoči je v resnici doseglo pravega naslovnika. Ne bi nas presenetilo, če bi bil znaten del denarja porabljen skoraj v izključno korist ZLSD. Naša domneva temelji na čudežih, ki so se pripetili prejšnji teden.

Od brisanja dokazov do Kalandra

Pred tednom dni smo v Mladini zapisali, da je WFD 17. januarja lani Laburistični stranki odobrila 15.604 funte oziroma 5,5 milijona tolarjev dotacije, s katero je britanska stranka slovenski ZLSD zagotovila pomoč pri lanskih državnozborskih volitvah s produkcijo gradiva. Podatek je bil skoraj pol leta javno objavljen na spletni strani fundacije. Nekdanji laburistični poslanec Nigel Spearing nam je potrdil, da je podatek zapisan tudi v pisnem arhivu fundacije v Londonu. Ker 21. člen zakona o političnih strankah izrecno prepoveduje financiranje iz tujine, smo v Mladini zapisali, da je ZLSD s sprejemanjem brezplačnih storitev od Laburistične stranke kršila zakonodajo. To je sprožilo val nepričakovanih dogodkov.

V ponedeljek, 13. avgusta, je podatek o 5,5 milijona tolarjev dotacije skrivnostno izginil s spletne strani fundacije. Še več. Vse internetne strani fundacije, ki so govorile o podeljenih dotacijah različnim organizacijam in političnim strankam po svetu in ki so bile še v četrtek, 9. avgusta, na ogled široki javnosti, so bile štiri dni pozneje umaknjene. Zakaj je fundacija podatke o dotacijah izbrisala ravno na dan objave našega članka? Je to kdo naročil? Sekretarka fundacije Sue Chudleigh nam je pojasnila, da so se za umik finančnih poročil odločili zaradi prezasedenosti spletne strani. Podatki naj bi bili preobsežni in internetna stran naj bi bila postala nepregledna. Po naključju smo izvedeli, da fundacija svoje spletne strani spreminja in dopolnjuje le dvakrat na leto, in sicer julija in oktobra. Glede na to, da smo v času avgustovskih dopustniških dni, je bila torej sprememba spletne strani milo rečeno nenavadna. Zdi se, da bi za brisanje podatkov s spletne strani fundacije morali obstajati tehtnejši razlogi. Morda telefonski klic ZLSD ali pa zahteva Laburistične stranke, ki ji je postalo jasno, da je vpletena v sumljive finančne posle neke tuje politične stranke? Nedvomno bi brisanje podatka koristilo prvim in drugim. Po telefonu smo zaman lovili mednarodnega sekretarja Laburistične stranke Nicka Siglerja, saj bi nam ta najbrž znal odgovoriti, kaj se je dogajalo v ozadju. Njegovi strankarski kolegi so nas obvestili, da je odšel na dopust in da ga naslednjič lahko pokličemo šele septembra.

Izginotje dokazov na internetu in nato še izginotje človeka, ki bi lahko pojasnil ozadje afere, sta bila kot voda na mlin ZLSD. Dušan Kumer, ki je bil odgovoren za lansko volilno kampanjo ZLSD, je v ponedeljek takoj zanikal Mladinine navedbe o nezakonitem financiranju stranke in poudaril, da stranka od laburistov ni dobila pomoči ne v denarju ne v obliki storitev. "Na žiroračun stranke ali na žiroračun, ki ga je stranka odprla posebej za volitve, niso bila nakazana nobena finančna sredstva iz tujine. Člani naše stranke smo se v tujini sicer res udeleževali srečanj, izobraževanj in posvetovanj, ki pa nikakor niso bila vezana zgolj na nas, temveč je šlo za dogodke, na katerih so sodelovali predstavniki številnih strank in držav. Naša stranka od laburistov ni prejela nobenega v tem smislu ekskluzivnega denarja ali storitve," je dejal Kumer. Po njegovih zagotovilih naj bi bili torej člani ZLSD sodelovali le na delavnicah in seminarjih, pri čemer so sami krili stroške za pot do kraja dogajanja, preostale stroške pa je plačal organizator. Udeležba strankinih funkcionarjev na gratis seminarjih v tujini naj bi po Kumrovi logiki ne pomenila kršitve zakonskih določb o prepovedi financiranja iz tujine. Takšni razlagi sta javno oporekala dva ugledna slovenska pravnika - svetovalec državnega zbora za pravna vprašanja dr. Miro Cerar in profesor na ljubljanski pravni fakulteti dr. Rajko Pirnat. Slednji je še posebej poudaril, da pri izobraževalnih seminarjih v tujini ne gre za politično sodelovanje, ampak za intelektualno storitev, ki jo je mogoče finančno ovrednotiti. Z drugimi besedami povedano: ZLSD bi bilo mogoče že na tej točki očitati nezakonito financiranje. Morda je tudi to pripomoglo k odločilnemu preobratu v aferi.

Čeprav je Kumer še v ponedeljek kot najverjetnejšo prodajal zgodbo o tem, da naj bi bila Laburistična stranka 5,5 milijona tolarjev porabila za organizacijo različnih seminarjev z mednarodno udeležbo, ki so se jih v Britaniji udeležili tudi funkcionarji ZLSD, je v torek pred javnost postavil povsem drugačno razlago: "V današnjem pogovoru mi je predsednik Kalandrovega društva potrdil in soglašal, da javnost obvestimo, da je omenjena sredstva v lanskem letu Laburistična stranka nakazala Kalandrovemu društvu." Ker nas je zanimalo, na kakšen način je denar iz Velike Britanije potoval do Kalandrovega društva in kako je s tem denarjem svoje dejavnosti financirala ZLSD, smo za pogovor zaprosili nekdanjega predsednika društva Danila Tomšiča in njegovega naslednika Petra Bohinca. Srečali smo se v četrtek popoldne v prostorih podmladka ZLSD na Komenskega 7 v Ljubljani, kjer so prijavljeni tudi prostori društva, čeprav to pri vhodu ni nikjer označeno.

Slamnati možje

Oba sogovornika sta bila v odgovorih neprepričljiva in izkazalo se je, da so ju funkcionarji ZLSD o svojih finančnih odločitvah v zvezi z društvom slabo obveščali. Tomšič je že po petih minutah pogovora nehote izdal, da je Kalandrovo društvo za sredstva iz razpisa Westminstrske fundacije zaprosilo skupaj z ZLSD. Sredstva naj bi bila namenjena za pripravo delavnic, na katerih bi si člani Združene liste in Laburistične stranke izmenjali izkušnje. To seveda pomeni, da so bila sredstva - čeprav prek računa Kalandrovega društva - dejansko namenjena ZLSD, to pa je v nasprotju z zakonom o političnih strankah, saj ta strankam prepoveduje pridobivanje denarja za svojo dejavnost iz tujine. ZLSD pri tej prošnji ne bi smelo biti, da bi nas lahko prepričala o svoji nedolžnosti. Tomšič je še povedal, da pri oddaji prošnje za pridobitev 5,5 milijona tolarjev niso bili v stiku s predstavniki Westminstrske fundacije, ampak zgolj z mednarodnim tajnikom Laburistične stranke Nickom Siglerjem. Skratka z isto osebo, ki je za Mladino izjavila, da so laburisti z ZLSD sodelovali le na politični ravni. Na tej točki je bilo Tomšičevo in Bohinčevo znanje o tematiki izčrpano. Nista znala odgovoriti niti na preprosta vprašanja o tem, koliko denarja so društvu pravzaprav nakazali Angleži, ali je bil denar v celoti porabljen, v katerih slovenskih mestih so potekale delavnice, ki so jih financirali z angleško donacijo, ter kateri od članov ZLSD in Laburistične stranke so se delavnic udeležili. Popolna amnezija je bila še posebej nenavadna v Bohinčevem primeru, saj se je ta po svojih besedah udeležil vseh delavnic.

Ker nista mogla pokazati niti ene same listine oziroma dokaza o izvedbi delavnic, pa tudi prijave za sredstva Westminstrske fundacije ne, smo ju povprašali še o delovanju društva. Njuni odgovori so bili skrajno pomanjkljivi. Kot da bi ju v pisarno na Komenskega 7 poslali z Marsa. Bohinec, čeprav je predsednik društva, na primer ni znal povedati niti tega, kdo so člani upravnega odbora društva ter kje in kdaj (če sploh!) je odbor imel zadnjo sejo. Ko smo mu predlagali, naj si vzame čas in pogleda po papirjih društva, tega ni naredil. Kako tudi bi? V omarah ni bilo nobenih dokumentov, s katerimi bi lahko dokazal vsaj to, ali je društvo sploh registrirano (mimogrede, društvo je registrirano, saj je navedeno v Vodniku po nevladnih organizacijah). Tomšič je neprijeten položaj skušal rešiti tako, da je iz torbe potegnil papir, na katerem naj bi bila napisana imena članov upravnega odbora, vendar nam njihove identitete ni bil pripravljen razkriti. Bohinec ni imel pojma, koliko sredstev ima društvo trenutno na svojem žiroračunu, češ da je te podatke mogoče pridobiti pri računovodkinji. Ko smo prosili, da nam povesta njeno ime, sta molčala. Po krajšem zasliševanju je Tomšič priznal, da društvo sploh nima svoje računovodkinje, ampak zanj to storitev opravlja podjetje Rezultat, d. o. o., ki ima sedež v isti stavbi kot ZLSD. Prav tam naj bi tudi edini vedeli povedati, koliko denarja je društvo v preteklih letih posodilo ZLSD, po kakšni (če sploh kakšni) obresti meri, kdaj je bil denar nakazan in ali ga je stranka že vrnila. Po dobrih dvajsetih minutah izpraševanja je bila zadrega tako gosta, da bi jo lahko rezali z nožem. Bilo je očitno, da sta Bohinec in Tomšič le slamnata moža in da s financami društva razpolagajo povsem drugi igralci. Vendar tudi na vprašanje, kdo je torej v resnici vsa ta leta vodil društvo, nista odgovorila. Le nekaj trenutkov pozneje se je zgodilo še nekaj popolnoma nepričakovanega. Tomšič, ki si je že med pogovorom s čela večkrat obrisal potne srage, je nenadoma povsem prebledel in obšla ga je huda slabost. Pogovor, v katerem je ostalo nepojasnjenih še kup vprašanj, je bil končan. Glede na okoliščine je treba k temu dogodku dodati vsaj tri opombe. Za stranko, ki sedi v vladi in katere predsednik zaseda tudi najvišjo funkcijo v slovenskem parlamentu, je naravnost sramotno, da Kalandrovo društvo najprej pošteno namoči, nato pa od daleč opazuje, kako se bosta nekdanji in sedanji predsednik društva (ki sta hkrati tudi člana ZLSD) sama pobrala iz godlje. Če se je ZLSD že odločila, da kot prejemnika angleške finančne injekcije javno na pladnju izstavi društvo, bi morala Bohinca in Tomšiča pred kakršnimi koli bližnjimi srečanji z novinarji poslati na politični trening. In navsezadnje: ZLSD se moti, ko novinarje po vse odgovore pošilja v društvo. Manjkajoče dele sestavljanke o financiranju iz tujine bo morala temeljiteje pojasniti sama. Zadoščale ne bodo le Pahorjeve propagandne obljube, češ da bo stranka, če bo ugotovljena spornost financiranja, k preiskavi svojeročno pozvala pristojne institucije.