Za hlapce rojeni

"Kalander potrka in stopi v izbo

Kalander: Ne zameri, gospod; ampak podnevi bi zijali za človekom.

Jerman: Kaj bi povedal?

Kalander: Dvoje. Tistega sem iztaknil, ki te je ranil. Kaj bi z njim?

Jerman: Prav je storil Hvastja, da je kolin prinesel. Na, daj mu kračo in potice; naj nikar ne zameri, da je slabo zadel.

Kalander: To je eno. Ali drugo: za praznike, mislim, da bi napravili zborovanje.

Jerman: Kaj?

Kalander: Zborovanje. Zadnjič nas je bilo troje, zdaj nas bo sedem antikristov.

Jerman: Jaz ne bom več zboroval. Ne bi rad hudega slovesa. Glej, napravljen sem na pot... daj mi roko! (Pogleda njegovo roko.) Za dve moji! Ta roka bo kovala svet... Ne, jaz ne bom več zboroval. Vi, ki imate v srcu mladost in v pesti moč, vi glejte! Ob vaših plečih bo slonelo življenje, moja so odpovedala... star sem in zaspan...

Kalander: Če ti bo treba prijatelja, gospod, ne pozabi name."

Tako se končajo Hlapci, ki jih je Ivan Cankar napisal v Sarajevu - pri svojem bratu Karlu, tajniku škofa Stadlerja. Oziroma - tako se Hlapci ne končajo. To je namreč predzadnji prizor, v katerem Jerman, učitelj, socialni reformator, revolucionar, guru naprednjaškega, pohujšljivega, socialdemokratskega "izobraževalnega društva", znan po repliki "Narod si bo pisal sodbo sam - ne frak mu je ne bo in ne talar", usodo slovenskega naroda prepusti Kalandru, nezlomljivemu, jeklenemu, plečatemu lokalnemu kovaču, ki ima roko za dve njegovi, znanemu po tem, da je "svojo ženo v hlev zaklenil, ker je hotela na božjo pot". Jerman ne more več. Ne le da nima daru za junaka, ampak ima preprosto vsega dovolj. Utrujen je od volitev, od politike, od porazov, od Slovenije in od drhali, ki ga je po volilnem porazu in naglem vzponu "črnih" besno opljuvala, ponižala, užalila, terorizirala. Dost ma! Kazalo je, da bodo zmagali naprednjaki - in to gladko. Da bodo "črne" dobesedno poteptali. Javnomnenjska raziskava, opravljena v lokalni krčmi, je to le potrdila. Vsi so bili za napredek in svobodo. Vsi so že slavili, se orgiastično zapijali in frcali fare. Zdravnik je bil tako prepričan v zmago in bistrost naroda, da sploh ni šel volit. Toda narod je izvolil "črnomavharje". In tisti, ki so še včeraj navijali za naprednjake, za socialdemokrate, za partijo-pred-partijo, so zdaj na lepem začeli poklekati v blato, trebiti antikriste, se sklicevati na pijanost, poljubljati črne roke, nabavljati paternoštre, izdajati brate, pričati zoper očete, zatajevati matere, sežigati nejeverne in brezbožne knjige ter hvaliti poštenost naroda in njegovo sveto voljo. A hej, kdo bi očital ponižnost kristjanu? Slovensko maso zgrabi histerija. Začne se lov na čarovnice. "Kdor ni z ljudstvom, je proti ljudstvu!" Narod se prelevi v konfomističnega zombija, v apokaliptično drhal, ki hoče linčati Jermana. "Ali veš, da se ukvarjam z zgodovino slovenskega naroda," dahne Jerman: "Zdaj pregledujem zgodovino protireformacije. Takrat so v naših krajih pobili polovico poštenih ljudi, druga polovica pa je pobegnila. Kar je ostalo, je bila smrdljiva drhal. In mi smo vnuki svojih dedov."

Evangelij radovoljnega suženjstva

Jerman bi pred desetimi leti v velikem slovenskem postosamosvojitvenem ideološkem preobratu užival le toliko, kot je v velikem slovenskem postvolilnem ideološkem obratu užival leta 1910. Hočem reči, ne bi ravno užival. Prej narobe. Navsezadnje, leta 1910 je v slovenski politiki vzdržal le kratek čas. Doletelo ga je to, kar je doletelo partijske reformiste s konca osemdesetih - izginil je. Možgane in grešno telo so mu poslali v Blatni dol... ee, na Goličavo, na hrib, kjer ga čakata večni post in pokora, "tja, kjer župnik izpod monštrance gleda". Drhal je pač v njem videla tega, ki jo je pohujšal in zapeljal - zapeljal v "kolaboracijo" z brezbožnim, nejevernim režimom. Kar seveda ne pomeni, da bi Jerman danes, 91 let kasneje, v slovenski politiki preživel eno samo noč. Ne, že prvo noč bi zmrznil. Kot oni drugi puntarski učitelj, Martin Kačur, ki mu je nadučitelj pojasnil: "Takrat, pred dvanajstimi leti, človek ni smel biti napreden... zdaj sme! Še koristi mu!" Jerman pač ni rojen za politiko. Iz petih razlogov. Prvič, ker ne verjame v kompromise. Drugič, ker hoče ostati "na svojih poštenih nogah". Tretjič, ker misli, da je svetnik. Četrtič, ker je poštenost zamešal z demokracijo. In petič, ker se mu ne ljubi več ukvarjati z drhaljo. Lepo prosim, Franc - tako kot ti v demokraciji ne preostane nič razen drhali, ti v politiki ne preostane nič razen ukvarjanja z drhaljo. Jerman pač pozabi, da je drhal ta, ki voli. Ta, ki sodi. In da načela, fair-play, napredek in svoboda nimajo s tem nobene zveze. Jermanova poštenost je le vic, ki ga Marjan Podobnik zdaj pripoveduje Borutu Pahorju. In pomislite, Jerman je bil Kalandrov mentor. Kalander, ta roka, ki bo kovala svet, je verjel vanj, do konca in naprej. In onstran. Gledal ga je kot Boga, kot Lenina, kot Tita. Gledal ga je s tisto infantilno dozo občudovanja, kot so verjetno leta 1910 kovači gledali učitelje. Leta 2001 ga ne bi včlanili niti v Kalandrovo društvo. Če bi potrkal na vrata, bi ga tajnik le debelo pogledal, misleč, da ima opraviti z lunatikom, ki je zadnjih 91 let preživel na Marsu... ee, v Cankarjevih Hlapcih.

Ne da bi kaj manj debelo pogledal sam Kalander. Še več, zgrozil bi se. Leta 1910 ga ni moglo nič, čisto nič - niti ostre polemike, niti kraval, niti ogorčene obsodbe, niti razjarjena dunajska cenzura, ki je v drami našla 62 sumljivih odstavkov, niti očitki, da je "Cankarjeva slika našega časa in naših razmer falsifikat" ter da gre le za psovanje, blatenje, sramotenje, blodnje, "pogreto kašo", "nametano mavto", "ocvirke oštarijskega robantenja" in "propad pisateljevih zmožnosti", niti sočna polarizacija slovenske javnosti, niti klerikalni pozivi k linču, niti križarski pohod "Slomškove zveze", niti prepoved kakršnekoli uprizoritve Hlapcev na Kranjskem, niti to, da je Jermanovo mater kap - pripraviti na to, kar bo postal leta 2001. Morda bi bil spočetka celo fasciniran nad sabo. Glejte, kako daleč sem prišel - zdaj sem prijatelj Tony Blaira! Svetovljanski! Globalen! Zdaj sem kontakt z laburisti! Ko bi se streznil, pa bi dahnil le, o, šit - kako to, da sem postal kontakt z visokim kapitalom? Kako to, da sem odvod? Kako to, da me zanima le še financiranje "moje" socialdemokracije? Kaj sem storil, da sem lahko le še tajni sponzor? Le še finančnik!? Le še pečena piška?! Le še tolsta krača?! Kaj se je zgodilo s tem slovenskim svetom, da sem v slabih 100 letih iz roke, ki bo kovala svet, mutiral v pravno osebo, ki daje kredite? Sem prodal svoj talent? Ne, Kalander se ne bi prepoznal. A po drugi strani, mar ni njegovega slavnega mentorja, Franca Jermana, leta 1910 neslo prav dejstvo, da ni znal kontinuirano in sistematično zapeljevati mase ter da ni znal organizirati in finančno zapakirati stranke? Huh. Iskreno rečeno, Jerman je bil tak politični diletant, da so na njegovo zborovanje prišli le trije. S številko: 3! Kalander in še dva, jasno, delavca. In Kalander je bil le Jermanovo seme. Kar pomeni, da se ni zavedal niti tega, da nastopa v drami, ki se ji tisočletna nenačelnost, spremenljivost, uklonljivost, nestalnost, brezstidnost, vodljivost in maščevalnost slovenske množice odkrito gnusi.

Jaz sem Kalander, kovač - kdo bi rad še kaj vedel?

Trenutno si želim le eno: da bi bil zraven, ko je Ivan Cankar izbiral ime za tega kovača, ki naj bi koval svet in ki je Jermana zaščitil s svojim lastnim, nedoločno ogromnim telesom. Toda naj si je bil Cankar, ki je leta 1907 na državnozborskih volitvah kandidiral na listi Jugoslovanske socialdemokratske stranke (v volilnem okraju Litija-Višnja gora-Radeče) in bil poražen od klerikalnega veleposestnika Povšeta, še tak vizionar, ni verjetno niti v najbolj optimističnih sanjah slutil, da bo Kalandra v prvi gledališki postavitvi, leta 1919 v Trstu, leto po njegovi smrti potemtakem, interpretiral igralec po imenu Sila - Marij Sila. In če bi mu rekli, da se bo Marij Sila poročil z igralko po imenu Železnik, bi bilo to too much celo za največjega slovenskega pisatelja in dramatika.

Cankar ne pušča nobenega dvoma, kaj pomeni Kalander. A tudi Slovar slovenskega knjižnega jezika (1994) ne pušča niti najmanjšega dvoma, kaj pomeni kalander. Kalander = stroj iz jeklenih in elastičnih valjev, med katerimi se premika tkanina, papirna plast, usnje, da se zgladi. Zgled: obdelovati tkanino s kalandrom. Ne boste verjeli, obstaja celo glagol, kalandrirati, ki pomeni: obdelovati s kalandrom. Drrrrom! Booom! Vidite, kalander je težka, udarna, dobro okovana, robata beseda, idealna za robavsa, kot je kovač Kalander. Od besede, kot je kalander, pač ne moreš pričakovati, da bo stanovala v razkošni, rajski palači, ampak na ulici, okej, pod njo, v mračnem, lačnem, oblačnem trebuhu družbe. Naš in Cankarjev Kalander je torej stroj, jeklo, valj. Mašina, ki se vali, vali in vali, magari počasi, toda odločno, kremenito, nezadržno. "Zadnjič nas je bilo troje, zdaj nas bo sedem antikristov," pravi.

Kalander je na sceno bušnil leta 1910, le tri leta po volilni zmagi klerikalcev in nagli, hudi, drastični, histerični poglobitvi slovenske politične polarizacije. Ni čudno, da je Cankar leta 1908 poudaril, "da jadramo s polnim vetrom nazaj v sedemnajsto stoletje". No, Kalandrovo društvo je nastalo leta 1993, kmalu po razpadu Demosa in začetku nagle, drastične, histerične polarizacije slovenskega političnega prostora, ko je bilo jasno, da bo šlo zdaj zares, da ne bo več mogoče ničesar prepuščati naključju, da bo treba angažirati vsa sredstva in da bo treba vpreči vse sile, tudi Kalandra. Le da mu bo treba dati nov spin. V novi, razširjeni, dopolnjeni verziji Slovarja slovenskega knjižnega jezika lahko torej povsem upravičeno pričakujemo novo definicijo. Kalandriranje = pridobivanje finančne pomoči prek posrednikov; sodelovanje strank z društvi; indirektno financiranje političnih strank; izobraževanje kandidatov za volitve; pridobivanje sredstev stranke iz prispevkov tujih zasebnikov, fizičnih in pravnih oseb; organiziranje delavnic; sporno prejemanje denarja iz tujine na račun stranke; spreminjanje neživljenjskega zakona o političnih strankah; odvajanje; bajpasiranje; nezakonito financiranje politične stranke; laburiranje; jemanje kredita pri Kalandrovem društvu.

Kalander je danes večji, kot je bil kdajkoli. V Hlapcih, drami v petih aktih, "najbolj slovenskem Cankarjevem gledališkem delu", kot je rekla Zofka Kvedrova, je namreč le stransk/i lik. Ni čudno - običajno pove le to, kar apatični Jerman že ve, pa še tedaj se le ponavlja. "Gospod, jaz jih poznam." In: "Jaz jih poznam, gospod." In ker mu štrene rado zmanjka, isto stvar ponovi trikrat. "Vsa fara je kakor laškega vina pijana." In: "Vsa fara je pijana laškega vina." In: "Rekel sem - vsa fara je pijana, posebno ženske." Jermana utruja z ljudskimi tavtologijami: "Po mojem je stvar taka, da je človek najpoprej zato na svetu, da živi." Kot vsak macho je obseden s svojo potenco, zato se mu zdijo vsi ostali moški le babe: "V naših krajih je malo mož, pa še tisti so le s težavo; za nas je Bog najprej babo ustvaril, dedca pa iz njenega rebra." Toda kljub silni potenci uspe na zborovanje zvabiti le dva človeka. Heh, dober je le za vreme: "Lep jesenski dan je, da malo takih." V glavnem pač sledi, prikimava in usmerja promet ("Molči, baba!"). Brez vodje ga ni. In vodja? Lepo prosim, vodja bi na koncu tudi sam potreboval vodjo. Kalander je le Jermanov sidekick, le kibic. Jermanu je to, kar je Sančo Pansa Don Kihotu. Človekov najboljši prijatelj. Koristni idiot. Drži, tudi če bi se prebil v leto 2001 in skušal finančno zapakirati Jermanovo "izobraževalno društvo", bi ga slej ko prej dobili.