Monopolizem se vrača v Slovenijo

Minister za informacijsko družbo Pavel Gantar je bil ob zadnjem intervjuju za našo revijo zelo prepričan, da je znesek 22 milijard tolarjev za koncesnino za tretjo generacijo mobilne telefonije UMTS več kot primeren. Še več, minister je na pomislek, ali se ne bo zaradi zgolj 19-odstotnega znižanja koncesnine s prvotnih megalomanskih 27 milijard prijavil le en sam ponudnik - prvi in največji slovenski operater Mobitel, odgovoril tako, da nam je ponudil celo stavo, češ da se bo na razpis prijavilo več mobilnih operaterjev. UMTS je pač nekaj, česar noben resen mobilni operater ne sme izpustiti iz rok. "Če verjamete v UMTS, boste vedeli, zakaj je cena 22 milijard in ne manj. Če pa kdo misli, da to ni tehnologija prihodnosti, se mu bo zdelo tudi nekaj milijard preveč," je koncesnino utemeljeval Gantar. Toda medtem ko je večina zaposlenih na ministrstvu za informacijsko družbo na "zasluženem" dopustu, dobiva razpis za UMTS epilog že dobrih štirinajst dni pred uradnim koncem. Uradni izidi bodo znani 3. septembra. Ponovljeni razpis bo, tako kaže, doživel še veliko večji polom kot prvi, saj gre tokrat zares. Koncesijo dobi tudi en sam ponudnik, to pa bi pomenilo ponovno ustoličenje monopolnega položaja v mobilni telefoniji, kakršnega smo v Sloveniji poznali vrsto let.

Drugi največji slovenski mobilni operater Simobil je prejšnji teden javno razglasil, da se ne gre igre s takšnimi pravili. Predsednik uprave Bojan Dremelj je odločitev pojasnil s tem, da so poslovne analize pokazale, da se tolikšen vložek v koncesnino ne bi povrnil niti v desetih letih, in dejal, da jih bolj zanima vlaganje v storitve kot investiranje v državo. "Simobil ne želi obremeniti svojih uporabnikov zaradi neracionalnih pričakovanj Vlade Republike Slovenije," je rekel Dremelj, čeprav meni, da zgodba o koncesiji za UMTS z odstopom njegovega podjetja ni končana, temveč bo treba izpeljati nov razpis, saj je bil ta narejen po starem zakonu o telekomunikacijah, medtem pa je že začel veljati novi zakon, katerega namen je doseči demonopoliziranost in pestrost slovenskega telekomunikacijskega trga. Pri Simobilu jim ni jasno, kaj misli vlada s tem, da je razpisala peto najvišjo koncesnino v Evropi, in to po tem, ko so v številnih evropskih državah vlagatelji v precenjene koncesije doživeli epilog v obliki zmanjšanja vrednosti svojih podjetij. Dremelj je Simobilovo odločitev utemeljil tudi s tem, da Slovenija pač ni niti peta najbogatejša država na svetu niti peta največja. Poleg tega je bila največja koncesnina na prebivalca v državah z manj kot desetimi milijoni prebivalcev 22 evrov, v Sloveniji pa kar 50 (na Norveškem je zaradi majhnosti trga eden izmed izbranih koncesionarjev po premisleku raje vrnil koncesijo). Simobilova poteza je bila pričakovana, saj je v primerjavi z Mobitelom še vedno minoren igralec na slovenskem mobilnem trgu, vsaj kar zadeva število uporabnikov. Tretja generacija mobilne telefonije pa bo zaradi uporabniške sofisticiranosti potrebovala kar nekaj let, da bo postala tako privlačna, kot je bila druga generacija oziroma GSM. Dremelj je še opozoril, da bi podelitev koncesije enemu samemu ponudniku pomenila približno tak monopolen položaj, kot ga je imel Mobitel v začetnem obdobju slovenske zgodbe o mobilni telefoniji, ko so bile cene pogovorov in aparatov precej višje kot na konkurenčnih trgih.

Simobil seveda ni edini, ki se je potegoval za koncesijo, je pa drugi najresnejši kandidat. Tretji slovenski mobilni operater, Western Wireless, ki je pridobil koncesijo za GSM 1800, je še vedno v fazi vzpostavljanja omrežja, kar zadeva UMTS, pa predstavniki tega podjetja niso dajali uradnih izjav oziroma so bolj ali manj nakazovali, da jih to ne zanima. Kaj pa novi tuji akterji? Velike mobilne operaterje zaradi plačila koncesnin že tako ali tako boli glava, kakšni manjši, ki so v svojih, do mobilnih operaterjev prijaznejših državah, razmeroma poceni prišli do koncesij in bi vrtiček radi razširili še na druge države, pa se nočejo osmešiti s plačilom ene najvišjih koncesnin ali pa bi njihovi delničarji ponoreli, če bi samo pomislili na kaj takšnega. Ostane le zgodba z Mobitelom in njegovim lastnikom Telekomom. Mobitel se je pričakovano udeležil že prvega razpisa, tako da naj bi sodeloval tudi pri ponovljenem. Toda nekateri mali delničarji so že dvignili glas in celo grozijo z morebitnimi tožbami proti upravi, če bi privolila v takšno koncesnino. Zdi se jim, da so v neenakopravnem položaju v primerjavi z večinskim delničarjem Telekoma, Republiko Slovenijo, saj bo ta pobasala koncesnino, mali delničarji pa lahko zaradi zadolženosti Telekoma doživijo zmanjšanje vrednosti svojega premoženja. Nekateri pravni strokovnjaki menijo, da bi bilo po sodni poti mogoče doseči odredbo o začasni ustavitvi plačila koncesnine, toda hkrati je malo verjetno, da bi to lahko dosegli, saj delničarjem še ni bila povzročena nobena škoda, na podlagi katere bi lahko tožili upravo ali nadzorni svet.

Z godljo v zvezi z UMTS in letošnjo razdelitvijo dobička Telekoma se je razkril tudi pravi obraz sedanje vlade. Kljub neverjetnim predvolilnim obljubam o razvoju informacijske družbe, ki naj bi bila dostopna vsem državljanom in cenovno prijazna do njih - v dokaz so ustanovili v svetu skoraj unikatno ministrstvo za informacijsko družbo -, smo kratko spet potegnili uporabniki informacijskih tehnologij. Vlada je kot nenasiten proračunski plenilec iskala žrtev in jo našla v Telekomu. Ker je njegov večinski lastnik, ji je z višjimi dividendami iz Telekomovega dobička uspelo izpuliti skoraj 600 milijonov tolarjev več, kot je bilo predvideno, poleg tega bo najbrž zahtevala, da Telekom, lastnik Mobitela, prispeva v proračun še 22 milijard za koncesijo za UMTS. Predsednik uprave Telekoma Peter Grašek je večkrat poudaril, da več denarja v državno blagajno pomeni manj investicij. Manj investicij pomeni tudi slabše storitve za uporabnike Telekoma, v ta segment pa praktično spadamo vsi državljani Slovenije. Zato ni čudno, da Telekom še vedno propagira ISDN kot temelj digitalne prihodnosti, da povezuje ADSL in ISDN oziroma drugega postavlja kot pogoj za prvega, da je ADSL predrag za druge internetne ponudnike ..., vlada in tudi ministrstvo za informacijsko družbo pa takšno ravnanje tiho odobravata. Telekom pač mora polniti svojo malho, da bo lahko plačeval državi, te pa sploh ne zanima, kako podjetje pride do denarja. Kmalu bo tako ali tako odpravila še zadnji izgubarski element Telekoma, saj bo ceno lokalnega impulza izenačila z "evro" ravnijo. S tem uporabniki telekomunikacij državi posredno plačujemo še dodaten davek. Kakšne megainformacijske prijaznosti, kot je denimo časovno neomenjen dostop do interneta, pa, dokler bo država imela vse vzvode Telekoma v svojih rokah, ne moremo pričakovati.