Krinka naših napak

Suša je povsem normalen naravni pojav. Tudi v naših zmernih klimatih. Sicer je res, da sušna obdobja počasi postajajo vse izrazitejša, tako kot po drugi strani obdobja padavin postajajo vse bolj mokra - pravimo, da podnebje v zmernih podnebnih pasovih postaja vse bolj monsunsko -, vendar so bila sušna obdobja vselej sestavni del naše klime in s tem "soustvarjalec" naših rastišč. Zato bi se bilo pametno vprašati, kaj je človek v času svojega delovanja v tem okolju naredil za to, da bi ga sušna obdobja čim manj prizadela. Seveda je vprašanje naslovljeno predvsem kmetom (stanu in stroki), ki čez sušo najbolj bentijo - kar počno z razlogom, vprašanje pa je, če upravičeno. Če skozi optiko ekologije pogledamo v preteklost, ugotovimo, da so bili naši posegi v prostor vseskozi naravnani tako, da so le še potencirali negativne posledice suše. Vodo, kot življenjski napoj in osrednji rastiščni dejavnik, smo ali zanemarjali ali pa obravnavali kot nekaj, kar je treba ukrotiti in odstraniti. Take napake so bile storjene na različnih ravneh in področjih našega delovanja in tukaj se bomo dotaknili dveh: oblikovanja našega širšega življenjskega okolja na ravni krajine in kmetovanja.

Štiri maksimiranja v krajini

V človeku je nekako vcepljen princip maksimiranja. Ta se kaže na domala vsakem njegovem koraku (prehrana, industrija, materialne dobrine ...). Čim več, to je osnovno vodilo. Tisti, ki se skozi življenje skušajo prebiti po principu optimiranja, so v veliki manjšini. Princip maksimiranja je viden tudi v odnosu človek-krajina. Začetki prvega maksimiranja segajo v čas naseljevanja tega okolja, ko je človek začel krčiti naraven gozd, ki je v resnici pomenil optimalno življenjsko združbo na teh rastiščih. Več ko je izkrčil njemu tujega gozda, več je bilo prostora zanj. Ker po naravi nismo gozdna bitja, saj izviramo iz travnatih savan, lahko rečemo, da brez krčenja ni šlo, vendar bi tudi tukaj morali najti optimalno mejo, kajti gozd ima ugoden vpliv na življenje v celotnem prostoru. Poleg tega je prav, da se zavedamo, kaj smo s krčenjem gozda povzročili. Vsekakor smo prizadeli vodni režim v krajini, ki je bil s pomočjo gozda izrazito vodoohranjevalno naravnan. Gozd je spužva, ki v času padavin vodo vsrka, nato pa jo v sušnem obdobju vseskozi po malem oddaja - v zrak, podtalnico ter v potoke in reke. Na izkrčenih površinah pa padavine po površini zbitih tal na hitro odtečejo in v sušnih obdobjih vode ni.

Čeprav gre pri krčenju gozdov za ekološko maksimiranje, pa so znotraj le-tega vidne tudi sledi optimiranja. Obstajale so namreč površine, ki jih je človek, kljub dosegu roke (sekire), ohranil naravno zaraščene. To so bila obrežja potokov in rek, s poplavnimi ravnicami, t. i. mokrišči, vred. Ti logovi so razbijali in upočasnjevali tok vode v strugah, varovali brežine pred erozijo, zadrževali odvečne količine vode v času poplav, z mogočnim koreninskim spletom v globino in širino rahljali tla, da so bila ta sposobna sprejeti še dodatne zaloge vode, ki je nato kapilarno vlažila tla tudi daleč stran od struge, poleg tega so slabili moč vetra, vlažili zrak (drevo odda v zrak okrog sto litrov vode na dan) ... Vse to je prispevalo k ohranjevanju vlage na poljih, tako da so poljščine lažje prenesle poletna obdobja brez padavin. Svoje so prispevali še grmovni in drevesni obmejki (žive meje na robovih parcel) in posamezna prosto rastoča in temu primerno bohotna drevesa sredi polj.

Potem pa je prišlo do drugega maksimiranja. Posekali so logove in obmejke ter z drenažami osušili mokrišča. Kmetje so rekli, da so tako očistili površine, njihova stroka pa je uvedla tujko melioracija. Ti termini so v uporabi še danes, saj smo še vedno globoko v tej fazi maksimiranja. "Čiščenje" površin je imelo za posledico vse večjo zbitost tal in njihovo vse hitrejše izsuševanje. Ker so razgaljene brežine občutljive na erozijo, so kmetom priskočila na pomoč gradbena podjetja, ki so struge spremenila v kamnita in betonska korita. Čim bolj ravna, da voda čim hitreje odteče in ni problemov z njo. Če vprašate kmete ali pa gradbena podjetja, vam bodo razložili, da so strugo v bistvu uredili. Regulacija potokov je povzročila še hitrejše izsuševanje širšega območja.

Pogosto sta "čiščenje" in "urejanje" strug potekali po delih. Takšen tipičen primer lahko še danes opazujemo ob Dravinji, na južnem robu Dravskega polja tik ob Halozah. Po pričevanju prijatelja s tistega konca je ta rečica še do nedavna, skrita za bujnim logom jelš in vrb, počasi meandrirala po polju in ga tako svežila. Nato je neki kmet, katerega parcele segajo do struge, posekal log, da bi s tem pridobil še nekaj zemlje za obdelavo. Ob prvih nalivih je voda začela spodjedati gole brežine in te so začele plaziti v strugo. Udori so bili vse hujši in kmet je imel sčasoma manj zemlje kot za časa logov. Tožil in bentil je nad prekleto reko in dosegel, da je gradbeno podjetje ta del struge zreguliralo v betonski oklep. Izvedbo je kril občinski proračun. Kmet je bil zadovoljen, saj je voda kot po toboganu odbrzela mimo njegovih parcel, konec je bilo z občasnimi poplavami, zemljo pa je lahko obdelal čisto do roba betonske struge. Manj zadovoljen je bil njegov sosed nizvodno, kajti voda, ki je sedaj s povečano hitrostjo in zato močjo udarila v njegove parcele, je začela spodjedati sicer poraščene brežine, poleg tega pa je na tem mestu začelo prihajati do pogostejših in večjih poplav. Zato je tudi on posekal log in zahteval, da se "uredi" še struga na njegovem koncu. Ko je bilo "urejeno", je bil še toliko bolj nezadovoljen naslednji kmet nizvodno in tako dalje. Dravinja je danes v velikem delu spremenjena v gol kanal, tlakovan s kamnom v betonu, ki v blagih zavojih kot avtocesta reže nemo in vse bolj prašno kmetijsko krajino. Verjetno je suša letos tudi tukaj pustošila.

Tretje maksimiranje pomenijo namakalni sistemi za izsušena kmetijska tla. Megalomanski projekti, katerih funkcija razkriva (ne)umnost ne le naše, temveč svetovne kmetijske politike. Materijo, ki smo jo načrtno odstranili z nekega mesta, za drag denar vračamo nazaj na to mesto. Prav presunljiv je podatek, da od 3000 km3 vode, kolikor znaša svetovna letna poraba vode, tri četrtine porabimo za namakanje kmetijskih površin. V Sloveniji je namakanje še zelo obrobno, vendar so pritiski kmetijske politike v to smer vse večji.

Kot alternativa namakalnim sistemom se ponekod že uveljavlja četrto maksimiranje, ki pomeni vrnitev v stanje, ko so bile struge še naravne. Celo preračunljivi Nemci - ali pa ravno zato - so v nekaterih dolinah začeli razdirati betonske oklepe strug in z bagri kopljejo stare meandraste struge (pri tem si pomagajo s starimi posnetki krajine), na njihove brežine pa sadijo drevje. Tako dolinam vračajo svežino in rodovitnost. Nekateri so pač ugotovili, da je najcenejša tista voda, ki sama priteče, in si za cilj zadali, da jo čim dalj zadržijo. Če jim to uspe s pomočjo gratis naravnih mehanizmov, je toliko bolje.

Šablonsko kmetovanje

K vse hujšim posledicam suše je poleg vodoodstranjevalnih posegov v krajini prispevalo tudi samo kmetovanje, ki je brez lastne politike, koncepta. Vsak vrabec že čivka, kako Slovenija leži na stičišču kar štirih fitogeografskih območij (alpsko, dinarsko, panonsko, sredozemsko) in je temu primerno rastiščno izjemno raznolika. Prekmurski kmet pa vseeno goji enako koruzo kot dolenjski, oba skupaj pa enako kot nizozemski (če se ustavimo pri koruzi kot najbolj razširjeni poljščini). In to po nareku kmetijskih pospeševalcev. Vsak, ki je že kdaj stopil na koruzno njivo, ve, kako zelo zbita so tam tla. Na njih ni niti milimetra humusa, ki bi bil sposoben zadržati vlago. Kar sploh ni čudno ob dejstvu, da so tla le četrtino leta pokrita z vegetacijo, preostale tri četrtine pa so gola - in taka izpostavljena spiranju in direktni sončni pripeki. In tako leto za letom. Ne glede na slabe izkušnje (so že odškodnine takšne, da se splača). Za nameček povejmo, da večina pridelane koruze ni namenjena človekovi prehrani, ampak za krmo živalim na farmah. Potencialno najboljša rastišča torej žrtvujemo za pridelavo krme za živali v hlevih! (Te živali pa zaradi neprimerne reje bolehajo za vse hujšimi boleznimi.)

Ravno humus oziroma njegovo ohranjanje je osnovni pogoj kmetijstva. Humus uteleša rodovitnost. Z njegovim ohranjanjem se tudi najučinkoviteje postavimo po robu suši, kajti zgrajen je tako, da lahko zadrži sorazmerno velike količine vode. Humusa pa s stalno istimi posevki (po možnosti še rastišču neprimernimi) na velikih površinah ni mogoče ohranjati. Pozornost bo treba preusmeriti na tradicionalne lokalno prilagojene sorte poljščin ter na metode, kot so kolobarjenje, kombiniranje z mešanimi posevki ipd. O vsem tem kmetijska stroka danes veliko premalo razmišlja. Ko bomo v medijih zasledili vest, da ta in ta kmet ni upravičen do odškodnine zaradi posušenega pridelka, saj ni ubral rastišču optimalno prilagojene metode kmetovanja, bomo vedeli, da so kmetijci zakorakali pravo pot.