Olimpijina častna loža

Ko človek pogleda seznam članov izvršnega odbora košarkaškega kluba Union Olimpija, se vpraša, kdo vlada tej državi. IO KK Union Olimpija ali Drnovškova vlada? Seznam članov vodstva košarkaškega kluba je namreč tako impozanten, da Drnovškov kabinet izgleda kot bleda vlada v senci. V IO KK Union Olimpija sedijo top gospodarstveniki, top politiki in top upokojeni športniki. Strankarska pripadnost članov IO KK je strašno pisana, mnogo bolj pisana od barv vladajočih koalicij. Člani socialdemokratske stranke drgnejo isto klubsko mizo kot člani LDS ali ZLSD. Kaj podobnega se v vladnih kabinetih ni zgodilo od leta 1994. V vodstvu Uniona Olimpije srečamo predstavnike multinacionalk, predsednike uprave, nadzornih svetov in poslovnih združenj. Na tistem seznamčku slovenskih prostozidarjev, ki se mi valja v nekem predalu, ni zbranega niti za promil moči in vpliva, ki ga premore članstvo vodstva Uniona Olimpije. Na disketi, ki se je je oprijel vzdevek "Hobotnica" in na kateri je popisano članstvo udbomafijske lože, se skriva manj finančnega in političnega potenciala kot ga sedi v Olimpijini častni loži. Seznama vidnih javnih osebnosti, ki so podpirali kandidaturo Milana Kučana za predsednika republike Slovenije, je v primerjavi z vodstvom tivolskih košarkarjev šibak, preveč ozek. Ko človek pogleda seznam članov IO KK Union Olimpija, se mu zazdi, da na sestankih vodstva tega kluba padajo odločitve o prihodnosti cele države.

Potem pa se je zgodilo nekaj nenavadnega. Najprej je odstopil predsednik kluba Jože Mermal. Dan kasneje pa so odstopili vsi člani IO KK Union Olimpija, ki so bili tistega dne na sestanku. Klub se je znašel pred finančnim zlomom. Pred dobrim letom dni je upravo kluba obiskala davčna inšpekcija in ugotovila, da klub ni plačal vseh dajatev. Potem je davkarija klubski žiro račun blokirala. In račun bo odblokiran, ko bo davkarija z njega pobrala davčni dolg. Kaj bo s košarko, tem nacionalnim in ljubljanskim ponosom? Kako naj klub novači nove igralce, če pa mora najprej davkariji plačati dobra za dva milijona mark davčnih obveznosti? Bo klub kar razpadel? Načrti so bili ambiciozni, klub bi nastopal v evropski, jadranski in slovenski ligi. Kam se bo hodila slikat politična, gospodarska in športna elita, če v Tivoliju ne bo več tekem?

Kdo pravzaprav vodi Union Olimpijo? Ob upravi kluba, katere direktor je nekdanji košarkar Rado Lorbek, ima ključno besedo prav izvršni odbor kluba. Od leta 1996 klub vodi Jože Mermal, direktor BTC-ja, ene najbolj propulzivnih ljubljanskih gospodarskih družb. Ob funkciji predsednika uprave BTC-ja je Mermal še član nadzornega sveta Zavarovalnice Triglav, član poslovno-upravnega sveta podjetja Telemach, sredi devetdesetih let pa smo ga zasledili še v nadzornem svetu Finmedie.

Union Olimpija ima tri podpredsednike. Richard Johnson je prvi mož podjetja Sava Tires, ki je sicer v lasti multinacionalke Goodyear. Drugi podpredsednik je Mirko Ukmar, prvi mož ljubljanske filiale Zavarovalnice Triglav. Tretji podpredsednik je Matej Narat, krajši čas direktor Studio Marketing, zdaj pa eden izvršnih direktorjev SKB banke in novi član nadzornega sveta Mercatorja. Predsedniku in trem podpredsednikom dela družbo še 25 poslovnežev, politikov in nekdanjih članov Olimpijine ekipe. Člani izvršnega odbora imajo predvsem eno nalogo: v klub morajo prinesti denar.

K aktualnemu vodstvu velja dodati še nekdanje predsednike. Sredi sedemdesetih let je Olimpijo vodil perspektivni funkcionar socialistične zveze delovnega ljudstva Milan Kučan. V devetdesetih je Olimpijo vodil Miloš Kovačič, predsednik uprave novomeške Krke. Kovačič ima še danes naziv častnega predsednika Olimpije, čeprav, resnici na ljubo, fura svoj košarkaški klub, novomeško Krko Telekom. Častno mesto v Olimpijini loži pa ima tudi Marko Voljč, predsednik uprave Nove Ljubljanske banke. Voljč sicer ni član vodstva KK Union Olimpija, je pa predsednik zveze društev Olimpija.

Davki

Kdo torej vlada Sloveniji? Če bi sodili zgolj po tem, kdo so ljudje, ki vodijo ali so vodili Olimpijo, bi moral biti odgovor jasen. Slovenijo rola Olimpija. Na prvi pogled se zdi, da v vodstvu Olimpije sedijo ljudje, ki vlečejo skoraj vse vidne in nevidne nitke politične, gospodarske in finančne scene. Hipotezo o tem, da Slovenijo v resnici rola Olimpija, pa podirajo aktualni dogodki. Davkarija, organ, ki je podrejen ministrstvu za finance, tega pa vodi član IO KK Union Olimpija Tone Rop, je poslovanje košarkaškega kluba postavila pod drobnogled. Ko je davkarija sredi lanskega poletja končala pregled poslovanja, je ugotovila, da klub ni plačeval vseh davkov od osebnih prejemkov, prispevkov za pokojninsko, invalidsko in zdravstveno zavarovanje, prispevkov za porodniško varstvo in prispevkov za zaposlovanje. Števec, ki beleži vsoto neplačanih davščin, se je ustavil pri številki, ki presega 200 milijonov SIT. Iluzija o tem, da Olimpija rola Slovenijo, se je podrla. Kdo torej vodi Slovenijo? Davkarija? Hm, to vodi ministrstvo za finance, tega vodi Tone Rop, Tone Rop pa je član Olimpijine častne lože. Ali Slovenijo rola kak drug klub? Če bi jo rolal kak drug klub, bi ga davkarija obšla - pa ga ni. Ali ob prostozidarjih, udbomafiji, vladi, Opusu Dei, Lovski zvezi in Olimpiji obstaja še kakšna super tajna loža, ki vlada Sloveniji? Zdi se, da je odgovor na zapleteno vprašanje v resnici enostaven. Sloveniji vladajo zakoni. Dejstvo, da je davkarija prerešetala Union Olimpijo, dokazuje, da je Slovenija pravna država. Ko je davkarija zavila v pisarne uprave, se ni ustrašila, da bo na vratih stal član Olimpijinega vodstva Rop, za vrati pa nekdanji predsednik kluba Kučan, varnostniki podjetja Sintal (direktor Sintala je član IO) in Zver, dr. Milan Zver, dva metra visoki predsednik sveta socialdemokratske stranke, ki je takisto član vodstva Olimpije.

Teza, da Sloveniji vladajo zakoni, ne pa tajne ali častne lože, pa sama po sebi še ni razlog za optimizem. Problem, s katerim smo soočeni, je inteligenčni kvocient zakonov, ki nam vladajo. Ta pa ni ravno zavidljivo visok. Športni klubi delujejo skladno z zakonom o društvih. Športni klubi pa so se v zadnjih dveh desetletjih iz ljubiteljskih organizacij spremenili v korporacije. Še sredi devetdesetih let je letni proračun KK Union Olimpija znašal dva milijona mark. Letos znaša devet milijonov. Mladeniči, ki se potijo pod koši, so pred desetletji igrali za reden obrok sendvičev, zdaj pa za več sto tisoč mark na leto. Olimpija je v teh letih postala pridelovalec, predelovalec in preprodajalec talentiranih športnikov. Vendar pridelave, predelave in preprodaje športnikov ni mogoče registrirati kot gospodarske dejavnosti. Športni klubi so v zadnjih dveh desetletjih postali orjaški oglaševalski pano. Postali so tudi orjaška peč za kurjenje sponzorskega denarja. Postali so parter, v katerem rjovi nekaj tisoč navdušenih navijačev, in častna loža, v kateri sedi nekaj deset najvplivnejših in najuglednejših javnih osebnosti. Klubi imajo v deželici, ki hrepeni po tem, da bi jo kdo opazil, še eno poslanstvo. Športni klubi so medij agitacije in propagande. Ali kot se reče v politično korektnem jeziku: Union Olimpija skrbi za promocijo Slovenije.

Kaj torej storiti? Kako rešiti Union Olimpijo? Predsednika IO v odstopu Jožeta Mermala v goste vabi ministrica za šolstvo in šport, z njim se je solidariziralo ljubljansko županstvo. Iluzorno pa bi bilo pričakovati, da bo inteligenčni kvocinet slovenske zakonodaje čez noč dramatično zrasel. Zato v krogih, ki so blizu Olimpiji, razmišljajo o treh možnih strategijah. Klub lahko zbere denar, poplača davke in samemu sebi obljubi, da se v prihodnosti raje kot z davkarijo igral z Realom ali Kinderjem. Klub lahko tudi odmre. Ob tem, ko odmre, lahko ljudje, ki so blizu klubu, ustanovijo novo Olimpijo. Nova Olimpija pa bi sklenila sponzorske pogodbe s podjetji, ki so podpirala staro Olimpijo. Če bi se stara Olimpija odločila, da odmre, bi davkarija zarubila klubski avtopark, drese in žoge in s tem poplačala del davčnega dolga. Nova Olimpija pa bi bila prosta starih obveznosti. Tretja možnost bi bila, da Olimpija postane gospodarska družba. In da se ukvarja s pridelavo, predelavo in preprodajo mladih talentov, z oglaševanjem ter pobiranjem vstopnic. Vprašanje pa je, ali bi takšna gospodarska družba lahko pridelovala tudi dobiček.