Zelenozlata mrzlica

"Če se obiranje zavleče za nekaj dni, je vsega konec," je ob hrupu obiralnega stroja dejal Janez Mahor na dvorišču svoje kmetije. "S hmeljarstvom se je ukvarjal moj oče, pa tudi moj stari oče. Moj sin pa namerava nadaljevati. To je dokaj stresna panoga, saj morate potrebna dela opraviti v zelo kratkem času, pri tem pa ste odvisni od toče, suše, rdečega pajka ..." Janez ima v lasti "povprečnih" 10 hektarjev zemlje pod hmeljem, 2 hektarja v premeni in 5 hektarjev s koruzo in travo. "Če je letina dobra, imamo 20 ton hmelja, toda letošnja toča je to število prepolovila. V zadnjih letih je bila najboljša letina leta 1997." Vsak hektar zahteva po enega sezonskega delavca, na Janezovem zemljišču dela 10 delavcev spomladi in 4 delavci med obiranjem. "Imamo program javnih del. Vložimo prošnjo, vendar se ne javi noben Slovenec. Potem dobimo dovoljenje za tujca. Plačamo mu vizum, potne stroške, stroške bivanja in prehrane. Urna postavka je 4,5 marke. Kar pomeni, da v sezoni dobi okrog 150 tisoč tolarjev," razloži Janez, ki je z delavci, ki so že več sezon zapored isti, zadovoljen. Letos naj bi delalo v okviru programa javnih del v kmetijstvu med slovenskimi žičnicami 450 brezposelnih Slovencev in 600 sezonskih delavcev iz tujine. Med sezonskimi delavci, ki predstavljajo starostno in spolno mešano populacijo, je največ Hrvatov, Bosancev, letos pa so se javili tudi Romuni. "Hecno je, da Savinjčani hodijo obirat hmelj v Nemčijo. Danes je tega manj. Vendar smo pred leti, ko smo šli po rezervne dele, v Nemčiji zasledili veliko naših sezonskih delavcev, ki so tja šli po večji zaslužek," se je nasmehnil Janez, ki ima sam vse potrebno za pridelavo hmelja. Mlade sadike (goji sorte savinjski golding, auroro in celejo) dobi od Instituta za hmeljarstvo in pivovarstvo v Žalcu (IHP Žalec). Potrebuje jih le enkrat na dvajset let - tolikšna je življenjska doba hmeljnega štora. Vsako pomlad je treba na novo napeljati vrvice med stebri. Janez ima raje lesene kot betonske, saj se bolje prilagajajo okoliščinam in ne pokajo. Nato se začne namakanje (če je suša) ter škropljenje proti boleznim in škodljivcem: "Lani smo imeli rdečega pajka, ki mu ugaja vročina. Povem vam, to je kuga. Letos pa o njem ni niti sledu." Moške rastline so v nasadih nezaželene, kajti kakovost grenčic osemenjenega hmelja je veliko slabša od neosemenjenega. Že mesec dni pred obiranjem začne Janez otipavati storžke, ki imajo na notranji strani cvetnih listov dragocen rumeni prah (lupulin), ki je zaradi grenčičnih smol in eteričnih olj pomemben za pivovarstvo in zdravstvo. Hmelj daje pivu grenčico in okus ter deluje tudi kot konzervans. Čas obiranja je od 15 do 25 dni. Začnejo že sredi avgusta z najzgodnejšo sorto - z aromatičnim savinjskim goldingom, ki je pripotoval v Slovenijo sredi 19. stoletja iz Anglije. Sčasoma se je angleški golding prilagodil slovenskim razmeram, se celo spremenil po videzu ter postal znan in cenjen kot savinjski. Trgajo s strojem, delavec mora samo nadzirati, da kaj ne uide na tla. Obiralni boben, ki dela le s krajšimi premori, loči storžke od stebrov, ti pa gredo takoj v sušilnico. Suši se približno 6 ur pri temperaturi okoli 65 stopinj Celzija, kar zahteva dokaj močno peč. "Mi imamo staro sušilnico na olje," je razložil Janezov sin Bogdan, "naslednje leto nameravamo zgraditi novo. Nekoč pa kmetje niso imeli lastnih sušilnic in so sušili v skupnih." Če se Janez skoraj ne udeležuje dela in ga zgolj nadzira, je Bogdan aktivni delavec. Poleg obiralnega stroja pa v stajici stoji tudi najmlajši hmeljar, Bogdanov sin, ki še ne zna govoriti, toda pozorno nadzoruje potek dogajanja. "Žena je sicer še v službi. A sva se odločila, da lahko več prispeva, če dela na kmetiji, zato bo službo kmalu pustila," je pojasnil Bogdan, ki se je za nadaljevanje družinske hmeljarske tradicije odločil, ko se je ta ponovno postavila na noge. "Okrog leta 1985 so se stvari začele izboljševati. Skupinske reči so izginjale, pojavile so se nove perspektive." Ves hmelj družina Mahorjevih prodaja po predpogodbi, ki se običajno podpiše za pet let vnaprej. "Trenutno prodajamo za okrog 5 mark na kilogram, preprodajalec pa od 10 naprej. Hmelj ni krompir. Ne moreš ga prodati kar tako. Vse je pod kontrolo. Najbolj pa smo prizadeti zaradi nizkih predprodajnih cen, ki sploh ne upoštevajo, da so proizvodni stroški vsako leto za 20 % višji," je ogorčeno dejal Janez, predstavnik tretje generacije hmeljarjev.

Direktorica podjetja Hmezad Export-Import, d. d., enega prevladujočih preprodajalcev (toda ne predelovalcev) hmelja, Martina Župančič sistem predpogodb veže z občutljivostjo hmelja in posledično vseh, ki se z njim ukvarjajo: "Hmelj je kultura, ki je izpostavljena vplivom narave in tako niha tudi ponudba na trgu. Zato da si hmeljarji laže zagotovijo obstoj, pivovarni in trgovci pa dobavo, so se ti že pred leti dogovorili za prodajo hmelja po več let vnaprej podpisanih predprodajnih pogodbah." Hmezad proda dve tretjini slovenskega hmelja, kar v zadnjih treh letih znaša povprečno 2400 ton letno. "Največ hmelja se proda na tržišče EU in Japonske. Med kupci izstopata najmočnejša trgovca Bart in Steiner, z leti se povečuje tudi delež obeh naših pivovarn," je razložila Župančičeva, ki meni, da je pri prodaji najpomembneje ujeti pravi trenutek za dolgoročne preprodaje in imeti zanesljive dobavitelje. "Cena hmelja tekoče letine je odvisna od deleža v preprodaji in tam doseženih cen, od potreb svetovnega trga in kakovosti hmelja. V zadnjem času je pomembna tudi vsebnost alfa kislin, čemur se morajo naši hmeljarji še prilagoditi." Cena letos že prodanega hmelja je po besedah direktorice, v primerjavi s povprečjem zadnjih let, višja. Vendar trenutno še niso znane potrebe svetovnega trga, zato cena še ni dokončno oblikovana.

Sicer pa, če vam gre odvisnost od preprodajalcev v nos, lahko greste na svoje. Jože Čas je kot večina hmeljarjev začel pri osmih, od očeta podedovanih hektarjih mešane kmetije. Leta 1992 je prevzel še 12 hektarjev, nato še 30, danes ima v lasti rekordnih 150 hektarjev zemlje, nasajene izključno s hmeljem. 150-200 ton hmelja letno vse od leta 1998 prodaja sam. Njegovo podjetje Unihop, d. d., če je potrebno, tudi dokupuje hmelj, ki pa gre v celoti v tujino, predvsem v Ameriko, Anglijo in Belgijo. Zakaj le v tujino? Zato ker obe slovenski pivovarni porabita le od 5 do 10 odstotkov celotnega slovenskega pridelka, pa tudi strošek hmelja (za 100 litrov piva potrebujemo le pest hmelja) je pri pivu manjši od cene zamaška. Tiskovni predstavnik Uniona je zatrdil, da pivovarna Union pri svojem pivu uporablja vse sorte izključno slovenskega hmelja iz Savinjske doline. Natančnejših podatkov pa zaradi "pivovarskih" skrivnosti ni izdal. Predstavnik Laška je bil odkritejši: "50 % je goldinga, ostalih 50 pa slovenska mešanica." Obe pivovarni nikoli nista imeli svojih nasadov, zato sta tudi odvisni od slovenskih hmeljarjev, saj si ne smejo privoščiti sprememb v recepturi.

Slovenija se s svojimi 90 litri letno popitega piva na prebivalca seveda ne more kosati z žejno Nemčijo, kjer ga letno v povprečju popijejo okoli 140 litrov na prebivalca. Toda glede na pravila statuta in s hmeljem zasajene površine lahko enkrat na dve leti Slovenija - kot večina od dvajsetih članic - predlaga predsedstvu Mednarodne hmeljarske zveze do dva kandidata za odlikovanje viteza hmeljarskega reda (Češka do tri, Nemčija in Amerika do pet). Letos je naziv "viteza oz. velike dame hmeljarstva" za dolgoletno promocijsko delo dobila Majda Virant, vodja oddelka za pivovarstvo na IHP Žalec in slovenska predstavnica v Evropskem pivovarskem združenju (EBC). Od začetka podeljevanja prestižnega mednarodnega odlikovanja "hmeljarskega reda" pa do danes je v Sloveniji že 69 odlikovancev, od teh jih je 14 prejelo v samostojni Sloveniji. Takšna inštituta, kakršen je Inštitut za hmeljarstvo in pivovarstvo Žalec, sta v Evropi le še dva. Na Češkem v Žatcu in na Bavarskem v Hüllu. Vsi trije pa imajo za poslanstvo raziskovalno in svetovalno dejavnost o tehniki pridelave, žlahtnjenju novih sort, varstvu hmelja pred boleznimi in škodljivci, namakanju itd. Strokovnjaki IHP-ja so že ugotovili, da je toča, ki se je po pretežnem delu hmeljiščih letos sprehodila tudi več kot enkrat, močno poškodovala okrog 35 odstotkov vseh slovenskih hmeljišč, kar znaša približno šesto hektarjev. Torej, pričakujejo približno 2100 do 2200 ton hmelja, kar je okrog šesto ton manj, vendar še vedno veliko več od lanske letine, ki je znašala katastrofalnih 1800 ton. Polovico denarja od prodanega hmelja bodo hmeljarji dobili do konca leta, ostalo pa marca prihodnje leto. "In komaj bomo dobili denar, že ga bomo morali ponovno vlagati," sta pripomnila Janez in Bogdan, ki sicer imata veliko željo nadaljevati s hmeljarstvom, toda zaradi nestabilnosti na svetovnih trgih še vedno omahujeta pri gradnji nove sušilnice.