11. 9. 2001 | Mladina 36 | Politika
Zelenozlata mrzlica
Več kot sto let hmeljarstva na Slovenskem
Janez Mahor v sušilnici
© Igor Škafar
"Če se obiranje zavleče za nekaj dni, je vsega konec," je ob hrupu obiralnega stroja dejal Janez Mahor na dvorišču svoje kmetije. "S hmeljarstvom se je ukvarjal moj oče, pa tudi moj stari oče. Moj sin pa namerava nadaljevati. To je dokaj stresna panoga, saj morate potrebna dela opraviti v zelo kratkem času, pri tem pa ste odvisni od toče, suše, rdečega pajka ..." Janez ima v lasti "povprečnih" 10 hektarjev zemlje pod hmeljem, 2 hektarja v premeni in 5 hektarjev s koruzo in travo. "Če je letina dobra, imamo 20 ton hmelja, toda letošnja toča je to število prepolovila. V zadnjih letih je bila najboljša letina leta 1997." Vsak hektar zahteva po enega sezonskega delavca, na Janezovem zemljišču dela 10 delavcev spomladi in 4 delavci med obiranjem. "Imamo program javnih del. Vložimo prošnjo, vendar se ne javi noben Slovenec. Potem dobimo dovoljenje za tujca. Plačamo mu vizum, potne stroške, stroške bivanja in prehrane. Urna postavka je 4,5 marke. Kar pomeni, da v sezoni dobi okrog 150 tisoč tolarjev," razloži Janez, ki je z delavci, ki so že več sezon zapored isti, zadovoljen. Letos naj bi delalo v okviru programa javnih del v kmetijstvu med slovenskimi žičnicami 450 brezposelnih Slovencev in 600 sezonskih delavcev iz tujine. Med sezonskimi delavci, ki predstavljajo starostno in spolno mešano populacijo, je največ Hrvatov, Bosancev, letos pa so se javili tudi Romuni. "Hecno je, da Savinjčani hodijo obirat hmelj v Nemčijo. Danes je tega manj. Vendar smo pred leti, ko smo šli po rezervne dele, v Nemčiji zasledili veliko naših sezonskih delavcev, ki so tja šli po večji zaslužek," se je nasmehnil Janez, ki ima sam vse potrebno za pridelavo hmelja. Mlade sadike (goji sorte savinjski golding, auroro in celejo) dobi od Instituta za hmeljarstvo in pivovarstvo v Žalcu (IHP Žalec). Potrebuje jih le enkrat na dvajset let - tolikšna je življenjska doba hmeljnega štora. Vsako pomlad je treba na novo napeljati vrvice med stebri. Janez ima raje lesene kot betonske, saj se bolje prilagajajo okoliščinam in ne pokajo. Nato se začne namakanje (če je suša) ter škropljenje proti boleznim in škodljivcem: "Lani smo imeli rdečega pajka, ki mu ugaja vročina. Povem vam, to je kuga. Letos pa o njem ni niti sledu." Moške rastline so v nasadih nezaželene, kajti kakovost grenčic osemenjenega hmelja je veliko slabša od neosemenjenega. Že mesec dni pred obiranjem začne Janez otipavati storžke, ki imajo na notranji strani cvetnih listov dragocen rumeni prah (lupulin), ki je zaradi grenčičnih smol in eteričnih olj pomemben za pivovarstvo in zdravstvo. Hmelj daje pivu grenčico in okus ter deluje tudi kot konzervans. Čas obiranja je od 15 do 25 dni. Začnejo že sredi avgusta z najzgodnejšo sorto - z aromatičnim savinjskim goldingom, ki je pripotoval v Slovenijo sredi 19. stoletja iz Anglije. Sčasoma se je angleški golding prilagodil slovenskim razmeram, se celo spremenil po videzu ter postal znan in cenjen kot savinjski. Trgajo s strojem, delavec mora samo nadzirati, da kaj ne uide na tla. Obiralni boben, ki dela le s krajšimi premori, loči storžke od stebrov, ti pa gredo takoj v sušilnico. Suši se približno 6 ur pri temperaturi okoli 65 stopinj Celzija, kar zahteva dokaj močno peč. "Mi imamo staro sušilnico na olje," je razložil Janezov sin Bogdan, "naslednje leto nameravamo zgraditi novo. Nekoč pa kmetje niso imeli lastnih sušilnic in so sušili v skupnih." Če se Janez skoraj ne udeležuje dela in ga zgolj nadzira, je Bogdan aktivni delavec. Poleg obiralnega stroja pa v stajici stoji tudi najmlajši hmeljar, Bogdanov sin, ki še ne zna govoriti, toda pozorno nadzoruje potek dogajanja. "Žena je sicer še v službi. A sva se odločila, da lahko več prispeva, če dela na kmetiji, zato bo službo kmalu pustila," je pojasnil Bogdan, ki se je za nadaljevanje družinske hmeljarske tradicije odločil, ko se je ta ponovno postavila na noge. "Okrog leta 1985 so se stvari začele izboljševati. Skupinske reči so izginjale, pojavile so se nove perspektive." Ves hmelj družina Mahorjevih prodaja po predpogodbi, ki se običajno podpiše za pet let vnaprej. "Trenutno prodajamo za okrog 5 mark na kilogram, preprodajalec pa od 10 naprej. Hmelj ni krompir. Ne moreš ga prodati kar tako. Vse je pod kontrolo. Najbolj pa smo prizadeti zaradi nizkih predprodajnih cen, ki sploh ne upoštevajo, da so proizvodni stroški vsako leto za 20 % višji," je ogorčeno dejal Janez, predstavnik tretje generacije hmeljarjev.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
